Čeprav morda mislite, da o Šanghaju že vnaprej veste vse, se drugi celovečerni film Marka Naberšnika pavšalnemu predalčkanju vztrajno izmika: je zgodba o Romih, v kateri režiser pravzaprav ne vidi "romskega filma", "najdražji slovenski film vseh časov", ki to v bistvu sploh ni, ter film, za katerega režiser že od prvega dneva zatrjuje, da ne bo nabral toliko gledalcev kot Petelinji zajtrk. A zdi se, da bi se mu ta zadnji načrt utegnil "sfižiti": že po nekaj minutah je jasno, da je v toplih odtenkih posneti, z glasbo popolnoma prepojeni, epsko velikopotezni Šanghaj film, kakršne festivali obožujejo (nagrada, s katero so film že okronali v Monteralu, je najbrž šele začetek). Če bi ga podpisal kak Fatih Akin, si upamo skoraj staviti, da bi odprl letošnji Liffe. A podpisal ga je Naberšnik in z njim se je včeraj v Portorožu začel 15. Festival slovenskega filma.

Na redni spored kinematografov Šanghaj prihaja 4. oktobra. Če nočete vedeti ničesar o njegovi vsebini, naprej do takrat raje ne berite.

Vem, da ste že večkrat rekli, da ne skušate ponoviti uspeha Petelinjega zajtrka in da tega niti ne pričakujete, a vseeno: mislite, da lahko pri Slovencih zaigrate na struno naklonjenosti do Romov? Vidite mogoče kako vzporednico z Goranom Vojnovićem, ki bo kmalu še v filmu tematiziral "čefurje"?

S Petelinjim zajtrkom sem, če govorimo o snemanju uspešnega slovenskega filma, dobil neke vrste zadoščenje. S Šanghajem je že od samega začetka moja primarna želja, da bi se od "Zajtrka“ nekako odmaknil. Ponavljanje uspeha prvenca zame tako osebno kot poslovno ne bi veliko spremenilo. Trenutno je absolutna prioriteta nagovarjanje širšega okolja. Zdaj, ko smo v Montrealu dobili nekakšno potrditev, da film ima mednaroden domet in da je njegova forma blizu tujim producentom, je moj cilj na neki način uresničen. S pomočjo filmov, ki so uspešni tudi mednarodno, bi rad prišel še do širših produkcijskih pogojev, kot sem jih imel pri Šanghaju. Rad bi razmišljal še bolj mednarodno – ampak pot do tega ne vodi prek Petelinjega zajtrka, ampak prek Šanghaja.

Šanghaj nam romskega življenja ne prikaže kot težko, žalostno usodo, ampak kot srečno, z naravo povezano in glasbe polno eksistenco. O kaki marginalizaciji ali sovraštvu klenih Slovencev ni ne duha ne sluha. Zakaj? Ker niste hoteli posneti še enega takega, družbenokritičnega, socialnega filma, ali ker je bila taka simbioza tipa "dokler boste diskretni, z vami nimamo težav" pred desetletji res še mogoča?

Prikazovati Rome kot narod, ki doživlja usodo kot tragično in žalostno, je ravno eden od klišejev, ki se najpogosteje lepijo nanje. Romi imajo povsem enak družbeni razpon kot na primer Slovenci: imajo take, ki se spopadajo s preživetjem, imajo premožne in pa take, ki sodijo v srednji razred. Obiščite kako romsko vas in videli boste strukturo celotne družbe: ljudi, ki so poslovno uspešni, posameznike, ki se ukvarjajo s politiko, in seveda reveže, ki se komaj prebijajo iz meseca v mesec.

Edino, kar dela Rome drugačne od drugih narodov, je to, da nimajo ene same države, ki bi jih locirala. Zato so kot narod razkropljeni po celem svetu – kar pa jih dela mednarodne. Ko smo bili v Kanadi, je bilo treba na dolgo in široko razlagati, kje je Slovenija in del česa je nekoč bila, ob omembi Romov pa so vsi vedeli, za kaj gre. Dokler na lastne oči nisem videl mednarodnega odziva, si nisem mogel misliti, kako zelo lahko romska zgodba in zgodba o razpadu Jugoslavije fascinira tujino.

Tematizacija Romov na velikem platnu ima ogromno predhodnikov. Pred nekaj leti smo Liffe začeli s Transilvanijo, Črna mačka, beli mačkon ter Dom za obešanje Emirja Kusturice pa tako ali tako sodita med klasiki balkanskega filma. Vam je bil kateri od teh filmov bodisi pozitiven ali pa negativen zgled pri postavljanju lastnega?

Če gledava filme z ozko določeno tematiko, se romski film vzpostavlja skoraj kot lastni podžanr. Kot filmar na romski film gledam zgolj kot na zgodbo; to, da je "bilo posnetih že veliko romskih filmov", se mi ne zdi nikakršna težava. Konec koncev je bilo že tudi veliko kriminalk in znanstvenofantastičnih filmov. Romska tematika gotovo filmu da neki poseben pečat, in verjetno se bodo pojavljale določene primerjave med mojim filmom in temi, ki ste jih našteli. Osebno sem se zgledoval po čisto drugi vrsti filmov – tudi zato moj film ne prikazuje klasičnih romskih stereotipov, ampak pripoveduje zgodbo skozi romske oči; skušal sem jih prikazati kot običajno družino.

Vem, da je primerjanje filmske adaptacije z literarno predlogo nehvaležno delo, ampak vseeno: Feri Lainšček se v svojem romanu s perspektive prvoosebnega pripovedovalca zelo duhovito in prostodušno hvali s tem, kako je kraja glavno poslanstvo in služba Romov. Vi ta del nekako popolnoma ignorirate vse do druge polovice filma, ko se pojavi tema preprodaje orožja. Pa še takrat protagonista postavite pred možnost, da prestopi v organiziran kriminal, ki se ji odpove. Ste se trudili, da ne bi zapadli v stereotipno negativen prikaz Romov? Se vam zdi, da ste jih namerno prikazali v najlepši možni luči?

Pri adaptaciji romana za film vedno pride do redukcije; na dveh ali treh straneh lahko roman obravnava ogromno tematik in motivov, ki jih film preprosto ne more. Izpust tematik, ki jih omenjate, je bil zavesten. Čeprav se nekaj v knjigi morda dobro bere in je duhovito, bi iste anekdote v filmu znale izpasti razdrobljeno, kot male domislice, ki pa se ne bi povezale v neko rdečo nit zgodbe. Na začetku sem jih nekaj v zvezi s protagonistovo družino sicer nanizal, a se nisem se hotel preveč izgubljati v podrobnostih. Čim prej sem skušal vzpostaviti osnovno nit, torej fascinacijo z imenom in vasjo Šanghaj, ljubezensko zgodbo in družino.

Lainščkov roman je razdeljen na dva dela, na kratki uvodni "mit" o nestanovitnosti Romov (izročilo njihov nemir pripisuje krivdi, ki nad njimi visi zaradi vloge, ki so jo imeli pri izdelavi žebljev za križanje Kristusa, op. n.) in na "resničnost", zgodbo o generacijah družine Mirga. Zakaj ste sklenili tisti uvodni del preskočiti? Ker ne bi deloval v filmski govorici ali ker ste hoteli zgodbo bolj privezati na resničnost in jo oddaljiti od magičnega realizma?

Če bi mit o žeblju uporabil, bi bila to zelo velika paralela z opusom Emirja Kusturice. Še prikazati bi bilo to treba na podoben način kot lebdenja v njegovih filmih. Spomnimo se samo na vrata, ki v Arizona Dream hodijo sama od sebe … Kusturica nenehno uporablja nadrealistične motive, in če bi uporabil motiv žeblja, bi bile podobnosti preprosto prevelike. Pa tudi zelo literaren element se mi je zdel.

Filmski Ujaš Mirga je Senad Bašić, ki ni neznano ime; nastopil je že v celi vrsti bosanskih uspešnic, od Težko je biti fin pa do Pri stricu Idrizu in drugih. Zdi se, da on, v primerjavi z drugimi moškimi predstavniki družine Mirga, svoji vlogi vnese neki pridih teatralnosti, melodrame, da na neki način poskuša biti Clark Gable (sic), kot on temu reče. Je bila to njegova interpretacija vloge ali ste hoteli dodati njegovemu liku neko patino lepe preteklosti?

Mislim, da ste že sami uganili. Prvi del filma skuša ujeti stare čase, po katerih dišijo filmi Guiseppeja Tornatoreja, na primer Malena in Cinema Paradiso. V tem delu, v katerem ima glavno vlogo Senad Bašić, je bilo življenje bolj romantično, bolj patetično: svojo ženo in sina je imel neskončno rad, potem je na vrat na nos odšel v Italijo, se vrnil kot gangster na veliki nogi in tako dalje. Tako Ujaša Senad tudi igra; ostali igralci so stremeli k bolj realni igri, ki prevlada nekje na polovici filma, z gradnjo vasi Šanghaj. K tej namerni patetiki "starih, dobrih časov" prispevajo tudi barve, ki so v prvi polovici filma bolj živahne.

Kako to, da ste eno od večjih romskih vlog zaupali Marjuti Slamič?
Predvsem je Marjuta fantastična igralka, pa tudi njena fizionomija je vlogi čisto ustrezala. Na snemanju so jo romski statisti imeli za naturščico. Spraševali so jo, iz katere vasi je doma. Zelo zadovoljen sem, da sem se odločil zanjo, ker je svojo vlogo odlično odigrala.

Kje ste našli Visarja Vishko, svojega filmskega Belmonda Mirgo? Njegova naloga je za film pravzaprav ključnega pomena: gledalcu mora "prodati" lik nekoga, ki se ukvarja s preprodajo orožja in drugimi "mutnimi posli", ampak obenem ne sme izgubiti gledalčeve simpatije …
Visar je igralec makedonskega Narodnega gledališča; v svoji domovini je znano ime, za seboj pa ima tudi nekaj mednarodnih filmskih uspehov. Sodi v mlajšo generacijo, in mislim, da bo po tem filmu na področju nekdanje Jugoslavije samo še bolj prepoznaven. Pot do njega nas je vodila preko sarajevske casting agencije Zona, ki mi je pomagala najti tudi glavno žensko igralko. Ko razmišljaš o zasedbi vlog, nujno potrebuješ agencijo, ki zastopa čim širši krog igralcev. Moje vodilo pri iskanju je bila, kot ste že sami rekli, zavest, da Belmondo počne tudi stvari, ki niso nujno pozitivne, pa je vseeno dobro, če je gledalec na njegovi strani. Zato sem iskal nekoga s karizmo, s katerim se da identificirati in mu določene stvari tudi odpustiti.

Šanghaj ni le zgodba o romski družini, ampak tudi o zadnjih desetletjih in razkroju skupne domovine. To je tema, ki se v filmih pogosto pojavlja, ampak vseeno ni najlažja. Zelo lahko je, denimo, stopiti v past vizualne jugonostalgije in naslajanja nad retroestetiko tistega časa. Kako ste se vi lotili tega vprašanja?

Jugoslavija je pač naša polpretekla zgodovina. V njej sem bil rojen in odraščal; spomnim se, denimo, Titovega pogreba. S tem skušam povedati, da je zgodba Jugoslavije del življenja vseh nas; jaz na to ne gledam kot na jugonostalgijo, ampak kot na zgodbo o nekem času in prostoru. Tako kot ima Amerika svoj Divji zahod in Evropa filme o bitki pri Stalingradu in tretjem rajhu, tako imamo v teh krajih z Jugoslavijo pogojeno specifiko. Zgodovinsko gledano, je to obdobje še zelo blizu in živo, s krizo Evropske unije pa se na neki način prebujajo tudi paralele z njim.

V filmu Šanghaj so družbeni odnosi tistega časa rahlo karikirano prikazani zato, ker je v resnici šlo za nekakšen politični konstrukt, ki ni imel realnih in zdravih temeljev. Do politične ureditve se v Šanghaju celo rahlo ironično opredelim – ne zdi se mi torej, da bi šlo za jugonostalgijo, saj ta predpostavlja naklonjen odnos. Je pa politična enodimenzionalnost seveda aktualna forma v vseh sistemih - poglejmo samo, kako enodimenzionalen in grotesken postaja trenutni ruski sistem! Odločil sem se za prikazovanje socialističnih proslav in funkcionarjev z ironijo, ki je hotela dišati rahlo formanovsko, če hočete.

Sama trenutno nimam z izjemo muzikalov v spominu nobenega filma, ki bi bil tako prežet z glasbo, kot je Šanghaj. Sta se s Sašo Lošićem že v izhodišču odločila, da bosta skušala "utelesiti" rek, da je življenje Romov polno glasbe, ali pa ste mu pustili proste roke in je pač napisal toliko glasbe?

Glede na to, da se razteza čez dobrih 20 let, je zgodba Šanghaja izrazito mozaična. Vse to bi bilo težko zajeti, če ne bi bilo glasbe, ki vse te elemente čustveno drži skupaj. Glasba te najlažje popelje skozi zgodbo, pa naj bo ta žalostna, vesela ali melanholična; v bistvu bi se dalo ta film dve ure tudi samo poslušati z zaprtimi očmi. Glasba je eden od elementov, s katerim se da čustveno podčrtati film, obenem pa gledalec zaradi nje lažje spremlja časovne preskoke. Taka količina glasbe v Šanghaju je bila zavestna odločitev, je bil pa to tak zame kot za Sašo precej velik izziv. Poskušala sva ujeti lok romske glasbe vse od začetkov, ko še igrajo po kavarnah in uporabljajo močne etnoelemente, pa do one-man banda na sintesajzerju na koncu. To je bila čisto Saševa ideja.

Mimogrede: vas je Feri Lainšček sam prosil za vlogo statista ali pa ste vi prosili njega?

Ferija sem za statiranje prosil kar sam. Tako v Zajtrku kot zdaj v Šanghaju ima nekakšno hitchcockovsko vlogo – kot moj poklon njemu in spomin zanj.

Slovenske težave s pomanjkanjem sredstev za snemanje filmov se vlečejo že leta; zadnjih nekaj pa je še posebej hudo. Vi ste vendarle za delo dobili več kot spodoben proračun. Vam gre kdaj v nos, da se vsak komentator, ki ima pet minut časa, pod spletnimi novicami ob to obregne v slogu "ja, ampak kaj bi pa šele Mitja Okorn naredil za ta denar s svojim Članom"?

Treba je vedeti, da so bila finančna sredstva za Šanghaj malo večja od sredstev, ki jih je imel Circus Fantasticus in za približno 200 tisočakov večja od povprečja pred izbruhom krize: prej se jih je snemalo za okrog 980 tisoč evrov, naš je stal milijon in 200 tisoč. Ne govorimo torej o kakem hudem presežku ali moji ekskluzivnosti; to bi lahko rekli, če bi moj film dobil dva milijona evrov. Bilo je dovolj denarja, da smo posneli spodobno zgodbo, seveda je bilo treba precej garati in racionalizirati. Že ko dobiš zeleno luč za tak projekt, veš, da bo, ker boš pač izstopal iz povprečja, vate uprtih ogromno oči in da boš deležen številnih kritik. V resnici pa imaš s filmom toliko dela in obveznosti, da druge stvari sicer opaziš, ampak ne morejo priti zares do tebe. V glavi preprosto ni dovolj prostora, da bi se ukvarjal še s tem.

Kar se tiče denarja za slovenski film, pa je treba vedeti, da je to denar, ki gre naravnost v obtok. Noben slovenski film še ni imel prevelikega proračuna. Naj bo to sto tisočakov ali pa milijon dvesto, ves denar gre v storitve, ljudi, prehrano, hotele – nazaj v infrastrukturo družbe, ki jo s tem ohranja pri življenju; to ni kup denarja, ki bi ga nekdo imel pri sebi doma. Edini denar, ki je ljudem lahko sporen, je tisti, ki leži v davčnih oazah in ni namenjen ničemur razen individualnemu pohlepu.

Slovenski film je seveda majhen in bo kot tak vedno deležen kritik – podobno kot slovenska knjiga in tako dalje. Ampak če smo se odločili za samostojno državo, temu pritiče tudi neka infrastruktura in splošen odnos do slovenske kulture bi moral biti pozitiven. Da se vedno najdejo ljudje, ki se skrivajo za vzdevki na forumu … to je pač posledica interneta. Filme imamo radi za samoumevne, ampak treba se je zavedati, da je za vsakim ogromno dela in naporov.

In vendar je glede na trenutno kulturno politiko verjetno preveč optimistično pričakovati, da bi slovenski film obveljal za nekaj, kar je smotrno in se splača. Boste svoj naslednji projekt skušali prenesti v tujino?

Že Šanghaj diši po mednarodnem filmu, sam pa tako ali tako stremim k mednarodnim produkcijam. Odkar se aktivno ukvarjam s filmom in imam prek festivalov tudi stike z mednarodnim okoljem, so se mi odprle priložnosti za še bolj mednaroden film. Zadnjih osem let sem posvetil dvema slovenskima filmoma; naslednjih osem se imam namen posvetiti vsaj enemu res mednarodnemu. Težko pa je govoriti o konkretnih naslovih, saj je film, dokler ne pride do trdne finančne konstrukcije, neopredeljiv. In tudi če bi pogodbo podpisali danes, bi minili vsaj še dve leti, preden bi film kdo videl.

Ana Jurc