Ob tem se iz ozadja vali nostalgična glasba, ki zveni, kot da bi jo Nino Rota pred štiridesetimi leti za Botra napisal v isti sapi kot svojo antologijsko Love Theme. V studiu 26 Radia Slovenija namreč snemajo aranžmaje za nekatere izmed številnih skladb, ki jih je za Šanghaj napisal Lošić, za simfonike pa aranžiral Lojze Krajnčan. Asociacija ni napačna: "Večji del filma se namreč dogaja v sedemdesetih, zato skuša tudi pesem ujeti duh starih šlagerjev iz šestdesetih, salonsko življenje Italije, ki zapelje tudi naše junake," razloži režiser.

Stalna naveza: Naberšnik-Lainšček
V Šanghaju, za katerega je Naberšnik zopet segel po literarni predlogi Ferija Lainščka (tokrat je bil to roman Nedotakljivi), bomo spremljali usodo štirih generacij romske družine, ki jo usodno zaznamuje prelomni čas, ki ji pripada: obdobje od sedemdesetih pa vse do razpada skupne domovine na začetku devetdesetih. Družinsko kroniko spremljamo skozi oči Lutvije Belmonde Mirge, romskega kralja, ki je vas Šanghaj tudi ustanovil. Ob razpadu Jugoslavije prekupčevanje s trgovskim blagom zamenja za preprodajo orožja, kar prične kmalu ogrožati tudi njegovo zasebno življenje ...

Brez produkcijskih zapletov
Naberšnik je snemanje, kot je bilo predvideno, opravil v 42 poletnih dnevih, meseci od marca do maja so namenjeni poprodukciji, konec maja pa bo Šanghaj že gotov. Premiero bodo septembra gostili v Murski Soboti in nato v okviru EPK-ja v Mariboru, oktobra pa prihaja na redni spored kinematografov.

Prekletstvo drugega filma?
Da bi bilo fenomen Petelinjega zajtrka, ki je bil do pred dobrim letom, ko ga je s prestola izrinil Hočevarjev Gremo mi po svoje, najbolj gledan slovenski film vseh časov, težko ponoviti, je Naberšniku jasno. Da se primerjavam med obema filmoma in visokim pričakovanjem ne bo dalo izogniti, prav tako. "Iskreno rečeno: res ne čutim kakega pritiska, da bi moral Gremo mi po svoje prehiteti po gledanosti. Vsi novinarji in gledalci bodo najbrž oba moja filma primerjali med seboj, in s tem sem se nekako že v naprej sprijaznil. Po prvem filmu pač sledi drugi film, Petelinjemu zajtrku sledi Šanghaj. Upam pa, da bodo z nadaljnjim delom te primerjave začele bledeti. Spomin na Zajtrk je še relativno svež, ampak pri tem gre za proces ... Tudi sam moram še prerasti njegov uspeh. Je pa Šanghaj tako zelo drugačen, da po desetih, petnajstih minutah ne boste niti premišljali več o Zajtrku."

Življenje ni pravljica
A vrnimo se h glasbi: podobno, kot je Petelinji zajtrk kot rdeča nit povezovala Lošićeva pesem Gardelin, ki jo je odpela Severina, se tudi tokrat lahko nadejamo samostojnega singla. "Nosilna pesem filma bo v italijanščini. Zdajle ne vem, kako ji je naslov, ampak sam sem jo naslovil Život nije bajka," pove Lošić. "Lojze Kranjčan je zanjo naredil izjemno lep aranžma, odpela pa jo bo Lara Komar, igralka Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Nastala je skrajno zanimiva pesem; zveni, kot da je v Italiji že dolgo hit. Na neki način je ... patinirana."

Brez instant melosa
Obenem pa od filmske glasbe ne pričakujte serijskega "etno" pečata, kakršen bi bil za romsko tematiko najočitnejša izbira. "Vse predstave, ki jih imate pred očmi, so stereotip romskih filmov, ki jih je bilo seveda že malo morje. Nismo hoteli, da bi ljudje ob Šanghaju dobili občutek "še enega romskega filma". Hoteli smo prikazati usodo neke družine, ne glede na njihovo poreklo." "Po nacionalnosti so sicer Romi, ni pa to nujno romska zgodba," Lošiću na pomoč priskoči Naberšnik.

Legendarni frontman Plavega orkestra, ki je v svoji karieri komponiral glasbo že za malo morje filmov (tudi za slovenske uspešnice, kot sta bila Outsider ter Kajmak in marmelada), ima k filmski glasbi poseben pristop: "Vsakič, ko sodelujem pri kakem filmu, na neki način živim v času, ki ga ta obravnava. Med ustvarjalnim procesom padem v, kako bi rekel, nekakšno nadčasovno območje. Do rešitve pridem iz različnih strani, ampak najpomembneje je, da se v trenutku, ko se film snema, na prizorišču prepustiš prostoru, ljudem ... Na ta način preskakujem desetletja, cela stoletja. Tako se, če povem po domače, ''ufuram v film''."

"Moja radovednost je velika kot ocean"
Loša se obenem skuša izogibati komponiranju po tem ali onem "receptu": "Rad bi, da bi ljudje, ki gledajo filme, za katere sem napisal glasbo, dobili občutek, da je delo različnih skladateljev. Moja radovednost je velika kot ocean. Skupina, kakršna je Plavi orkestar, je bila vedno na neki način kompromis. V bendu vladajo določene zakonitosti: štirje mali svetovi so morali skupaj tvoriti en sam svet Plavega orkestra. V gledališču in pri filmski glasbi imam veliko več svobode. Zanima me vse, od komorne glasbe do glasbe za simfonične orkestre in eksperimentalne glasbe. Vse skupaj je zame igra: če v delu ni igre, je vse zelo ... nenavdihujoče."

"Če bi lahko, bi vedno živel v filmih, to je neskončno vznemirljiv svet; v mislih si vedno vse predstavljam na način filmskih kadrov. Samo pomislite: skupina ljudi ustvari film, za katerega ne morejo napovedati, ali in kako se bodo ljudje nanj navezali, kako ga bodo prepletli s svojimi spomini in asociacijami. To me fascinira."

Zavidanja vreden proračun
In če so bile govorice o "najdražjem slovenskem filmu vseh časov" pretirane, pa je uspeh Petelinjega zajtrka Naberšniku omogočil zajeten proračun (1,2 milijona evrov), ki je omogočil zgodbi primerno epskost. "Dejansko smo imeli vse pogoje, da smo lahko film lepo posneli," priznava režiser. "V tem pogledu tudi ni "klasičen" film za domače razmere."

Treba bo brati podnapise
Visok vložek pa mu ni preprečil, da se ne bi odločil za potencialno zelo "nekomercialno" potezo: filma v imenu avtentičnosti ni posnel v slovenskem, pač pa v romskem jeziku (in je zato v celoti podnaslovljen). Kako torej režiraš igralce, ki jih ne razumeš? "Ena od specifik Šanghaja je, da se v filmu govori avtentičen romski jezik, čemur so se morali prilagoditi člani ekipe iz Makedonije, Srbije, Bosne, Nemčije, Slovenije in Hrvaške. Govoriti oziroma delati z igralci, ki govorijo romski jezik, se morda zdi zapleteno, ampak ni, ker govorijo besede, ki jih jaz poznam. Na vajah sem na koncu čisto natančno vedel, kaj katera beseda pomeni. Po treh ali štirih mesecih priprav zame to pač ni več čisto tuj jezik; vem, kaj pomenijo besede, intonacija in igra in končni rezutat nič ne trpi zaradi jezika. Ko Šanghaj gledam danes, ne potrebujem podnapisov. Ta sklop besed, ki so v filmu, razumem."

Romski jezik je pravzaprav predstavljal predvsem organizacijski izziv: "Scenarij je moral biti napisan zelo zgodaj, da smo ga lahko dali prevesti, da so se imeli igralci čas naučiti jezik, da so postali v njem spontani in da jim ni bilo treba razmišljati o tem, kako govorijo. Pomagalo nam je šest različnih lektorjev; poskrbeli smo, da je bil vsak snemalni dan na prizorišču kdo, ki jezik zares govori, če smo potrebovali pomoč ali če smo hoteli kaj improvizirati."

Nista še rekla zadnje besede
Da z Naberšnikom najbrž ni težko dobro shajati, je jasno že po kratkem pogovoru z njim. Loša, ki zase pravi, da mu je koncept "profesionalnosti" tuj in da pač sodeluje z ljudmi, ki so mu pri srcu, tovrstne sume samo še potrdi. "Marko je v filmskem svetu svojevrsten unikat: na njegovih snemanjih ni slabe energije, nihče se ne prepira. Je kot nekakšen ionizator vseh negativnih energij. Pa še ciničen je, podoben smisel za humor imava. Ja, pravzaprav bi z njim avtomatično sodeloval tudi pri vseh prihodnjih projektih."