Ljubljana, leta 1986. Ob praznovanju 1. maja dobi skromen, priden (skratka, tipično "slovenski") kovinostrugar Peter Zmazek (Martin Marion) naziv "samoupravljavca leta", za nagrado pa družbeno stanovanje na Fužinah. Od silnega šoka ob dobri novici Peter na mestu samem pade v nekakšno komo - in to stanje "stanje šoka" ga neodzivnega na posteljo priklene za celo desetletje.

Stanje šoka, ki je po Outsiderju in Zvenenju v glavi tretji celovečerni film Andreja Košaka, je svojo slavnostno premiero dobil že na letošnjem festivalu slovenskega filma v Portorožu, kjer je sicer edino vidnejšo nagrado za film dobil Martin Marion - in sicer za "impresivno in neobremenjeno pojavnost" v vlogi glavnega junaka.

Marion, ki trenutno živi v Berlinu, deluje tudi kot glasbenik, tekstopisec, mojster improvizacije in pantomime. Šolal se je v ZDA na American Academy of Dramatic Arts v Pasadeni, na losangeleški University of Southern California in na gledališkem konservatoriju v Denverju. (zanimiv podatek je, da se je čez Atlantik na šolanje podal po tem, ko na AGRFT v Ljubljani ni bil sprejet. S Košakom sta sodelovala že pri njegovem kratkem filmu Dot com (2007).

Nazaj k zapletu:
Medtem ko Peter v psihiatrični ustanovi sanja svoj komunistični raj, nekdanja skupna država razpade (z balkansko vojno "obračunamo" jedrnato: "Je bilo veliko mrtvih?" - "Ful."), hkrati pa se čakanja nanj naveliča tudi njegova žena. Peter se zbudi v trenutku, ko se njegova žena Marica (Urška Hlebec) poroči z njegovim najboljšim prijateljem Jovom (Nikola Kojo); pravzaprav uspe - presenetljivo okretno, glede na to, da je deset let ležal v postelji - v svojem delovnem kombinezonu prihlačati še celo na njuno veselico (in s tem povzročiti še eno porcijo vsesplošnega, tokrat ne tako trajnega omedlevanja).

Navdih pri "Zbogom, Lenin"?
V nakazanem tonu se tako dalje razpleta grenko-sladka komedija zmešnjav in soočenja s sodobnim svetom, v katerem prevladujejo prej neznana tehnologija, sumljivi poslovneži in novodobni politiki. Kot je dejal Košak, je z vlogo ustanovitelja Slovenske radikalne stranke, ki ga igra Primož Petkovšek, hotel prikazati primitivizem skrajno desničarskih politikov.

Film, ki bi se mu po našem mnenju dalo očitati dobro mero grobo poenostavljenega, črno-belega ideološkega karikiranja, je po režiserjevih besedah žanrsko umeščen nekje med komedijo in melodramo, vendar pa Košak ni želel, da bi bila glavna vloga nekakšna karikatura. "Mislim, da sem naredil relevanten film, ki govori o situaciji v Sloveniji danes, ko se vsi od filozofov do političnih strank sprašujejo, kako naprej, kako to družbo urediti." Po njegovi oceni kritiki verjetno filma ne bodo najbolje sprejeli, vendar verjame, da je naredil pošten, komunikativen film z dovolj emocij, jugohomorja in s humanim sporočilom.

Po njegovih besedah smo v Sloveniji dve desetletji gledali pravnike in ekonomiste, ki so govorili o pravni državi in ekonomskem razcvetu, vendar danes vidimo, da je Slovenija znotraj ekonomsko gnila, pravne države ni oziroma sta dve. Zato je prepričan, da film prihaja ob pravem času, da postavi relevantna vprašanja in težko temo prikaže na lahkoten način.

Sad mednarodnega sodelovanja
Kot je pojasnil producent Daniel Hočevar, je Slovenski filmski center prispeval 780.000 evrov, ostali slovenski koproducenti še približno 400.000 evrov, skoraj 800.000 evrov pa so prispevali mednarodni koproducenti iz Srbije, Makedonije, BiH-a in sklad Euroimages. Film bo prikazan v vseh koprodukcijskih državah, želja pa so gostovanja na festivalih in v drugih državah.

Znanstvena fantastika ... ali bližnja prihodnost?
In v kakšen svet bi se Košak zbudil, če bi zdaj "zaspal" za deset let? "Verjetno bi bil to film o bioloških in genskih spremembah, verjetno bodo imeli vsi vgrajene čipe".