Najpomembnejša stvar, ki jo morate vedeti o filmu Rudar, je to, da to ni zgodba o povojnih pobojih in še manj zgodba, ki bi se do te tematike skušala ideološko opredeljevati. Tretji celovečerec Hanne A. W. Slak je očitno zastavljen kot pripoved o rudarski družini, kot resnična zgodba Mehmedalije Alića (v filmu ima, tako kot sama lokacija Hude Jame, rahlo spremenjeno ime), ki preplete tri temna poglava zgodovine prostora, v katerem živimo - problematiki povojnih pobojev in izbrisanih ter tragedijo v Srebrenici.

Slovenski prostor je majhen, se zaveda Slakova, in vsak mednarodni uspeh ima v njem toliko večjo težo. Zato se je razveselila vesti, da je Rudar slovenski kandidat za tujejezičnega oskarja - obenem pa poudarja, da je film posnela predvsem za domače občinstvo in zato, da "posveti luč v temo", saj bo šele "razgaljena" zgodba izgubila del svoje razgaljenosti in morda nehala preganjati slovensko družbo. Več pa v spodnjem intervjuju.

V zahvalnem govoru na FSF-ju ste posebej poudarili delo režiserk, ki so prišle pred vami, denimo Maje Weiss, in izrazili željo, da bi si prihodnje generacije lažje utirale pot v industriji. Dejstvo je, da so v prvi poosamosvojitveni generaciji "razcveta" slovenskega filma ustvarjali moški (Janez Burger, Jan Cvitkovič, Damjan Kozole ...); Varuh meje (r. Maja Weiss) in vaša Slepa pega sta izšla šele leta 2002. Je odsotnost ženskih glasov v slovenskem filmu po vašem mnenju opazna in pomenljiva? Zakaj je do nje sploh prišlo?
Ne bi rekla, da gre za odsotnost ženskih glasov. Režiserke smo v slovenskem filmskem prostoru prav tako številne kot režiserji. Dejstvo pa je, da se je do zdaj uspelo prebiti samo eni na generacijo. Upam, da bo naslednja generacija to presegla. Čeprav nas je bilo na filmski akademiji enako število, so po končanem študiju režiserke uspevale pridobiti financiranje večinoma za kratke, dokumentarne, televizijske filme, torej za projekte, ki so finančno manj zahtevni in manj tvegani. Podoben pojav opazujemo v vsej Evropi. Celovečerni igrani film, ki je najdražja in najbolj prestižna filmska forma, je ostajal domena režiserjev. Ob tem je prihajalo do izgube talentov in potenciala celih generacij. Zakaj je tako, ni vedno lahko ugotoviti, najbrž gre predvsem za strahove tistih, ki odločajo o financiranju in se, zavestno ali tudi ne, bojijo zaupati odgovornost za večje projekte režiserkam. Zato je v Evropi vse več govora o kvotah, ki bi tovrstne napake v sistemu odpravile.

So avtorice v slovenskem filmu deležne drugačne obravnave in meril kot njihovi moški kolegi? Se vam zdi, da je na filmih avtoric večji pritisk, da se dobro odrežejo pri kritikih in gledalcih? Če uglednemu režiserju nov film "spodleti", se iz tega po navadi ne delajo posplošujoči sklepi.
Mislim, da je tako kritikom kot gledalcem vseeno, ali je film delo režiserja ali režiserke, pomembnejše so jim druge stvari, dramaturgija filma, igralci, estetika. Tu po moje ni dvojnih meril. Ta se pojavljajo bolj pri izbiri projektov in odločitvah za financiranje, torej v profesionalnih krogih.

Odraščali ste tako rekoč v poslu: oba vaša starša sta priznana filmska ustvarjalca. Pa vseeno niste takoj odšli po njunih stopinjah: vpisali ste študij primerjalne književnosti.
Od otroštva sem si želela postati pisateljica, objavljala sem kratke zgodbe in pesmi, po gimnaziji sem vpisala primerjalno književnost. Literarna teorija in zgodovina sta me sicer fascinirali – in me še vedno – ampak zelo hitro sem na Filozofski fakulteti ugotovila, da mi manjka ustvarjalnih izzivov. Želela sem si pripovedovati zgodbe. Zato sem vzporedno vpisala filmsko režijo na AGRFT. Starše je moja odločitev takrat zelo presenetila, čeprav sem, kot pravite, odraščala s filmom in ob filmu.

Med vašim prejšnjim igranim celovečercem in Rudarjem je minilo deset let. Je to zato, ker vas pred Rudarjem nobena zgodba ni dovolj pritegnila? Ali pa financiranje projekta in priprave preprosto vzamejo toliko časa?
Pravzaprav sem ravno končala fazo razvoja scenarija za neki drug projekt, ko sem prebrala članek o Mehmedaliji Aliću z naslovom Usoda. Njegova življenjska zgodba, predvsem pa njegov globoki humanizem, sta se me tako dotaknila, da sem pustila prejšnji projekt in se popolnoma posvetila Rudarju. Rudar pa je potreboval svoj čas. Prvi dve leti sem posvetila temeljitim raziskavam, kar je pomenilo ne samo proučevanje literature in dokumentov, ampak tudi in predvsem druženje z Alićevimi, potovanja v Srebrenico in v rojstni kraj Mehmedalije Alića, večkrat smo bili skupaj na dženazi v Potočarih, bili smo v rudniku. Vzporedno je nastajala avtobiografija Nihče.

Vemo, da ste nacenarij spisali in potem film posneli po predlogi življenjske zgodbe Mehmedalije Alića, torej po resničnih dogodkih. Je bil projekt v kakšni fazi predprodukcije zamišljen kot dokumentarec, glede na to, da ste tudi dokumentaristka?
Že od samega začetka sem vedela, da mora po zgodbi Mehmedalije Alića nastati celovečerni igrani film. Razlogov za to je več. Predvsem gre za filmsko zgodbo in za filmskega junaka mitoloških razsežnosti; v njegovi zgodbi zvenijo veliki miti človeštva, potovanje v podzemlje, boj za pravico, za pokop mrtvih, vnašanje luči v temo kljub smrtonosnim preprekam. Resnični rudar Mehmedalija in tudi filmski lik Alija sta nekakšna Antigona/Orfej/Prometej v eni osebi. Hkrati pa je to sodobna zgodba o dostojanstvu delavskega razreda. Mehmedalijeva zgodba, njegova življenjska filozofija je nekakšen ključ našega časa. Poleg tega se mi je zdelo, da je okoli ozadja te zgodbe, torej vsega, kar se nanaša na odkrivanje posledic povojnih pobojev, že dovolj ugibanj in teorij.

Zanimal me je predvsem ta človek v svoji človečnosti, njegov pogum, njegova notranja moč, njegova neomajna vera v človeštvo in v lastno odgovornost do ljudi, do resnice, do zgodovine. Tudi nisem želela še bolj izpostavljati družine Alić, ki so jo mediji takrat prikazovali kot nekakšen simbol nesreče, bolečine in tragedije, v resnici pa so veseli, pozitivni ljudje, delavska družina, ki je doživela hude, a tudi lepe stvari. Pa tudi: ta del njihove zgodbe, ki je za vse nas najpomembnejši in najbolj dragocen, torej Mehmedalijevo iskanje resnice v rudniku, vzporedno pa njegovo notranje iskanje izhoda zase in za vse nas, ta del zgodbe je bil takrat, ko smo se srečali, že končan. Mehmedalija in njegova družina so svoje veliko delo za vse nas opravili. Ni bila njihova naloga pripeljati to zgodbo k nam. Mi smo bili na vrsti, da jim pridemo naproti.

Vlogo ste imeli tudi pri tem, da je sploh izšla knjiga Nihče, po kateri je bil pozneje film posnet. Zakaj se vam je zdelo pomembno, da ta zgodba pride med ljudi? Zaradi njene globlje resnice, ki sega onkraj delitve po političnih opcijah na leve in desne? Ali pa tudi zato, da bi družina Alić laže doživela neko pomiritev s tem, kar se je zgodilo?
Oboje. Mehmedalija je v našo najglobljo temo vnesel prvo lučko. Ampak tam je ostal popolnoma sam. Njegov glas je bil za vse nas tako zelo pomemben, to je bil prvi človeški glas v tej ideološko z vseh strani zlorabljani témi. Ampak nihče ga ni slišal. Prvi, ki mu je prišel naproti, je bil novinar Dela Boštjan Videmšek, ki je razumel pomen njegove zgodbe, o Mehmedaliji je napisal članek z naslovom Usoda. Potem sem prišla jaz, nastala je Mehmedalijeva avtobiografija NIHČE, prišli so bralci. Z vsakim novim človekom, ki razume in sliši Mehmedalijev glas, se ta glas jača in krepi se naša sposobnost soočiti se z resnico in se na ta način osvoboditi travm preteklosti, kar je nujno za našo prihodnost. To je zdaj naš skupni glas, ki se postavlja po robu zlorabam in čustveni manipulaciji. Nastal je film, zdaj so na vrsti gledalci; z vsakim gledalcem se ta veriga nadaljuje.

Kakšen epilog je zgodba za Mehmedalijo Alića sploh imela? Ker se je tako neutrudno zavzemal za izkop in identifikacijo, so ga tik pred upokojitvijo odpustili, izvemo v filmu. Obenem pa se zdi, da ste se v filmu zavestno osredotočili na optimističen, vitalističen konec, ki nakaže svetlobo na koncu temnega obdobja.
Film je linearna, logična dramaturška struktura, je fikcija, je zgodba, ki se začne in konča. No, na neki način se tudi film ne konča, ampak teče naprej v gledalcu, v tem, kar odnese s seboj v svoje življenje. Ampak to je že filozofija ... Film se torej izteče, življenje pa se nadaljuje, naproti prihajajo novi izzivi, nizajo se nova poglavja. Vsekakor je v Mehmedalijevem življenju zdaj veliko več svetlobe kot takrat, ko smo se spoznali in ko je verjetno prispel na najtemnejšo točko svoje usode; vendar gre tudi za nekoga, ki svetlobo nosi v sebi in se vedno znova dvigne z močjo lastne volje in poguma. To zveni malo abstraktno, ampak razumel me bo vsak, ki je prebral njegovo avtobiografijo Nihče. Ta knjiga je neke vrste humanistični manifest. Zelo jo priporočam v branje.

Jasno je, da je tema povojnih pobojev in t. i. sprave v slovenski družbi vse prej kot neka pokopana zgodovina, daljna preteklost. Nazadnje smo bili temu priča ob odprtju spomenika na Kongresnem trgu. Vas je bilo zato te tematike kaj strah? Obstajala je možnost, da ljudje ne bi niti hoteli prisluhniti temu, kar v resnici hočete povedati, in bi film preglasili s truščem političnih debat.
Mislim, da so trušča političnih debat že vsi siti. Razen tistih, ki se okoriščajo z njim ... Ta film, ta zgodba končno ponuja nekakšno drugačno možnost soočanja s to problematiko. Ne gradi na strahu, grozi in krivdi, temveč na pogumu in človečnosti. Gre za iskanje izhoda, gre za iskanje luči in katarze. Mene se je Mehmedalijeva zgodba ravno zato tako globoko dotaknila, ker sem potrebovala ta ključ, ki ga je on našel. Verjamem, da nisem edina.

Ključen element zgodbe je navezava na tragedijo v Srebrenici in pa Alijeva lastna travma, dejstvo, da je bil po spletu okoliščin edini preživeli iz svoje vasi. Barbarin rov tako postane nadnacionalna, obča zgodba o tem, da je človekova pravica, da pokoplje svoje mrtve. Za to se je zavzemala že Antigona.
Antigono sem prvič razumela, ko sem se začela ukvarjati s Srebrenico. Ampak ta globoka obveza, dolžnost, potreba pokopati umrle – to je nekaj, kar ni značilno samo za našo kulturo, je značilno za vse kulture, ne glede na to, kako dojemajo pokop. Tisti, ki svojcev niso mogli najti in pokopati, ostanejo za vedno ujeti v trenutku smrti. Vsakdo, ki je izgubil bližnjega, ve, kako neznosen je ta trenutek. Za večino nas se potem začne žalovanje, ki se nekoč tudi konča. Za tiste pa, ki svojih niso našli, se žalovanje nikoli ne začne, ujeti ostanejo v tistem neznosnem trenutku umiranja, njihova življenja so kot zakleta. Poleg tega vedno ostaja tisto najbolj grozljivo – upanje, da so mogoče, po nekem čudežu, le preživeli, izgubili spomin, ostali v ujetništvu ... To so pogrešane osebe. Šele, ko so njihovi posmrtni ostanki identificirani in jih lahko pokopljejo, njihovi svojci stopijo prvi korak proti iskanju lastnega miru. Mehmedalija je v srebreniškem genocidu izgubil dva brata. Njuni posmrtni ostanki so bili najdeni in identificirani šele po 15 in po 21 letih iskanja, torej leta 2010 in 2016. V letih 2007—2009, ko je potekalo izkopavanje v rudniku, sta bila oba še vedno – in že 14 let - pogrešana. Tako je ta preprost rudar v tistem breznu v rudniku videl nič drugega kot ljudi, ki jih morda njihovi svojci že več kot 70 let iščejo. Ideološki predznaki mu niso nič pomenili. Bil je preprosto človek, ki je v tuji bolečini prepoznal lastno bolečino.

Obenem pa je to seveda zgodba o družbi, v tem primeru slovenski družbi, ki je pod preprogo pometla zgodovino, s katero se ni hotela soočiti. Na vsakogar, ki vede ali nevede podreza v ta tabu, se zlije neverjeten gnev. A zdi se, da tudi na to družbo ne gledate brez razumevanja.
Svojo nacionalno identiteto smo med drugim močno gradili na dediščini partizanskega osvobodilnega boja in humanističnih vrednot, ki so bile njegovo gonilo: bratstvo, svoboda, enakopravnost. Te vrednote so tako pomembne, tako ključne za vse nas. In vendar moramo ravno v imenu teh vrednot in vseh tistih, ki so izgubili življenje v boju za družbo, kjer bi prevladale, tudi mi zbrati pogum in moč, da se soočimo z resnico in gradimo prihodnost na trdnih temeljih: za družbo, kjer bodo te vrednote prevladale. Mehmedalijeva zgodba je pri tem kot nekakšna rudarska lučka, ki nam kaže pot; ne moremo se izgubiti, če sledimo notranjemu občutku za resnico, človečnost in pravičnost.

Velike zasluge za to, da film učinkuje, tako kot učinkuje, ima seveda Leon Lučev v glavni vlogi. Vemo, da je eden najboljših igralcev v regiji, in posledično najbrž eden najbolj iskanih. Ga je bilo težko zvabiti v ekipo? Ste vedeli že od samega začetka, da hočete za vlogo Alije prav njega? Iz zahvalnega govora, ki ga je posnel za FSF, je bilo jasno, koliko mu vloga in priznanje pomenita.
Leonu smo poslali v branje scenarij. Ker se je videl v vlogi Alije, je privolil, da pride na poskusno snemanje. Pogovorila sva se o liku, posnela nekaj poskusnih prizorov, zaupal mi je nekaj epizod iz lastnega življenja. Lik Alije, Mehmedalija kot človek in Leon kot človek imajo veliko skupnega. Predvsem to neko notranjo moč, človeško toplino, ki izvira iz njihovih življenjskih izkušenj in iz načina, na kakšen so se spopadli z izzivi. Ta lik mu je bil pisan na kožo ... Morda je zato na premieri filma v Ljubljani na vprašanje, kako se je pripravljal na vlogo Alije, odvrnil: pripravljal sem se 45 let – torej vse življenje.

Lučev je po rodu Hrvat – tukaj pa je moral igrati priseljenca, ki (zunaj družinskega kroga) govori neko zelo specifično slovenščino z bosanskimi primesmi. Kakšne vrste jezikovne priprave so bile potrebne, da zveni tako avtentično?
Imeli smo lektorico za slovenski jezik, a njena naloga je bila, da Leona nauči jezika bošnjaških priseljencev, ne pogovorne slovenščine. Iskali smo izraze, ki iz bošnjaškega jezika prehajajo v slovenski, in obratno, slovenske izraze, ki se preselijo v pogovorni bošnjaški jezik migrantov.

Igralsko je film v resnici zelo pisan. V njem je mednarodna avtoriteta, Lučev, pa slovenska ikona Cavazza, Zala Djurić Ribić, ki jo poznajo mladi, med rudarji opazimo, recimo, Borisa Petkovića itd. Ste res vloge rudarjev razdelili med resnične rudarje? Je delo z naturščiki in profesionalci na istem snemanju še dodaten izziv?
Seveda je razlika delati z naturščiki, z otroki ali pa s tako izkušenimi igralci, kot je, recimo, Leon ali Boris Cavazza. Vendar vseeno, gre za delo z ljudmi, delaš s človekom. Naše delo je po svoji naravi zelo intimno. Človeka moraš začutiti, se srečati z njim, mu priti nasproti, dovoliti, da pride sam nekaj korakov proti tebi. Enako velja za odnose med igralci samimi. Je pa res, da je nepopisen občutek, ko se srečata dva velika igralca, kot recimo Leon Lučev in Boris Cavazza. To so trenutki, ko je v zraku čista substanca človečnosti.

Kaj je bil največji izziv snemanja o tehnični plati? Predstavljam si, da mora biti snemanje v rovu zahtevno, vsaj kar se tiče osvetljave in prostorske stiske.
Seveda je bilo snemanje v rudniku zahtevno, a ravno zato je bilo tudi zanimiv izziv. Na srečo so filmske ekipe sestavljene iz ljudi, ki imajo radi izzive in so zelo iznajdljivi. Predvsem kar se tiče scenografije, luči in scenske tehnike je bilo na snemanju nekaj genialnih rešitev. Tu se je zelo izkazal zlasti scenograf Marco Juratovec s svojo ekipo.

Vizualno je film precej minimalističen. Niste se odločili za nazoren, spektakularen prikaz Alijeve najdbe. Ves čas je v ospredju on s svojimi reakcijami. Kaj je botrovalo tej odločitvi?
V središču filma je lik rudarja in njegova napeta, pogumna pot skozi temo. Mislim, da film drži gledalca od začetka do konca prikovanega pred zaslon ravno zato, ker je tako blizu glavnemu liku, njegovi ranljivosti in človečnosti. Naš cilj je bil uporabljati filmska sredstva na ta način, da vedno ostanemo predvsem povezani z glavnim likom, da smo tako rekoč z njim tam v rudniku, da dihamo, čutimo, se gibamo z njim.

Filmski kritik Denis Valič vam "očita" vizualno asociacijo na žrtve nacističnega holokavsta (s posnetki čevljev in odrezanih las), češ da take vzporednice "niso korektne". Je to resnično motiv, ki ste ga skušali vpeljati v film?
Zanimivo, te kritike ne poznam, mi pa nikoli ni prišlo na misel, da bi kdo lahko povlekel takšno vzporednico. Morda zato, ker sem imela pred očmi ves čas težavno vzporednico med Srebrenico in Hudo Jamo, s katero se je bilo pač treba spopasti, kar ni bilo enostavno, saj gre za časovno, prostorsko in ideološko oddaljene dogodke. Ampak te vzporednice nisem povlekla jaz, povlekli sta jo Mehmedalijevo življenje in njegovo razmišljanje o lastni usodi in je neločljiv del njegove zgodbe.

Kar se tiče detajlov v filmu, smo se trudili čim bolj verodostojno reproducirati Mehmedalijevo pripoved glede na njegove fotografije in skice. Na srečo je svoje delo v rudniku zelo skrbno fotografiral, tako da smo imeli dovolj materiala, na katerega smo se lahko oprli.

Ko je bila projekcija filma v Trbovljah, je po filmu pristopil k meni eden od Mehmedalijevih rudarskih tovarišev, ki je bil zraven ob najdbi tistega prvega ženskega čevlja. Rekel mi je, da se ga je ta prizor v filmu najbolj dotaknil, ker je tako verodostojen, da je popolnoma podoživel svojo prvo pretresenost ob tej najdbi; kot da bi se znova znašel v rudniku v tistem trenutku.

Očitno je pač tako, da množični poboji ljudi, ne glede na to, v kakšnih okoliščinah se zgodijo, puščajo podobne sledi; ne samo materialne sledi, ampak tudi nevidne sledi v družbi.

Rudar je letošnji slovenski kandidat za tujejezičnega oskarja. Vemo, da Slovenci nimamo sredstev in zvez za lobiranje, ki je najbrž nujno za veliki oskarjevski met, verjetno pa je to dobra spodbuda za mednarodno distribucijo. Obstajajo že kakšni dogovori za distribucijo v tujini, onkraj festivalskih gostovanj?
Rudar bo svojo mednarodno pot začel v tekmovalnem sporedu Varšavskega festivala. Potem bomo lažje presodili, kakšen je mednarodni potencial filma. Moram pa reči, da je ta film predvsem namenjen domačim gledalcem, to je naša zgodba, naš film. Nisem poskušala razlagati in opisovati naše zgodovine in naših kulturnih specifik na način, ki bi film približal mednarodnemu občinstvu. Moj cilj je bil poiskati izhod iz zgodovinske slepe ulice, poiskati ključ v naši sedanjosti, poiskati varen prehod v prihodnost. Za nas.

Ana Jurc