Žgečkljive satirične zgodbe italijanskega renesančnega pisca Boccaccia je v scenarij predelal Saša Vuga, pisatelj in takratni urednik igranega programa slovenske televizije, režiral pa jih je Vaclav Hudeček, ki je iz Češke prišel v Slovenijo po zatrti praški pomladi na povabilo in s seboj pripeljal še najtesnejša sodelavca - direktorja fotografije Vladimirja Tumo in scenografa Miloša Ditricha. Druge sodelavce je poiskal v vrstah ljubljanskih televizijcev in mnogi med njimi so se učili ob mojstru.
Profesionalna ekipa in zlati obrazi slovenskega igralstva
V nanizanki so zaigrali skoraj vsi najboljši slovenski igralci tedanjega časa. Vlogo hudomušnega Boccaccia, ki v vsaki epizodi vabljivo vpelje gledalce v nove in nove intrigantske zgodbe človeškega duha, je v prvih osmih epizodah prevzel legendarni Stane Sever, ki ga je po nenadni smrti zamenjal Stevo Žigon. V spomin gledalcev so se vtisnili tudi Zlatko Šugman v vlogi nadangela Gabrijela, ki zvijačno zapeljuje mlada dekleta, in mnogi drugi protagonisti igrivih prigod.
Razkošna kostumografija in veliko pudranja gole kože
Serijo so snemali v času, ko ljubljanska televizija še ni imela lastne hiše in je gostovala pod streho starejšega brata – ljubljanskega radia. Scenske objekte so mojstri scenografije postavili v studiu takratnega VIBA filma v stari Jožefovi cerkvi, zunanje posnetke pa so snemali v istrskih krajih, pri morju in v notranjosti polotoka z ohranjenimi starimi ulicami, trgi in drugimi slikovitimi objekti.
Zgodbe so še danes kljub črno-beli tehniki videti izjemno bogato opremljene, tudi zaradi številnih igralcev in statistov, očarljivih prizorišč in bogatih kostumov iz renesančnega časa, ki jih je oblikovala kostumografinja Alenka Bartl, ter številnih mojstrsko izdelanih frizur in drugih maskerskih pripomočkov, ki so igralcem in igralkam transformirali v prepričljive like. Majhna skupina maskerjev pod vodstvom mojstra oblikovanja maske Zorana Lemajiča je velikokrat začela delati sredi noči, da so bili vsi igralci zgodaj zjutraj pripravljeni za nastop pred kamero. Veliko truda so morali vložiti tudi v pudranje gole kože za žgečkljive Boccacciove prizore, saj bi se sicer posnetki na filmu "prežgali".
O ozadju in ustvarjalcih slovenskega Dekamerona
Tudi takšne zanimivosti razkriva dokumentarna štiridelna oddaja Dekameron, slovenski TV Hollywood, v kateri je Slavko Hren skupaj z nekdanjimi Hudečkovimi sodelavci, producentom Francijem Zajcem, mojstrom maske Zoranom Lemajičem in tajnico režije Olgo Pajk, oživil spomine na veliko delo izpred 40 let. Snemanja slovenske različice Dekamerona se spominjajo tudi scenarist in takratni urednik igranega programa akademik Saša Vuga in številni igralci: Radko Polič, Milena Zupančič, Marija Benko, Minu Kjuder, Jerica Mrzel, Tone Kuntner, Franc Markovčič, Marija Lojk Tršar in drugi. Hudečkov slovenski asistent Miroslav Zajec je prispeval izvirne, barvne fotografije iz osebnega arhiva, ohranili pa so se tudi redki posnetki iz zakulisja snemanja in srečanja s karizmatičnim, med Slovenci neupravičeno pozabljenim Vaclavom Hudečkom.
Z dokumentarno serijo Slavko Hren tako zapisuje spomin slovenskih igranih televizijskih serij, danes že popularnega in močno razširjenega žanra. Čeprav zgodovina slovenske televizije ni zapisana, pa Hren to raziskuje že desetletja in v priložnostnih zasebnih ter javnih arhivih dopolnjuje mozaik nekaj več kot polstoletne zgodbe največje medijske hiše na Slovenskem.