Za svoje številne filme je v več kot tridesetletni karieri prejel več priznanj doma in v tujini - med njimi Prešernovo nagrado leta 1966 za kratka filma Naročeni ženin in Derby ter srebrnega medveda na Berlinalu za kratki film Tri etude iz leta 1971.

Pogačnik se je rodil leta 1932 v Mariboru. Študiral je režijo na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) ter pisal kritike za Dnevnik in Ljudsko pravico, nato pa se je uveljavil predvsem kot avtor izrazito kritičnih in angažiranih dokumentarnih del.

Kontroverzni Grajski biki so ga potisnili na obrobje
Največji del njegovega opusa zavzemajo kratki filmi. Prvi celovečerec, Grajski biki po scenariju Primoža Kozaka, je posnel leta 1967. Gre za nemirno mladostniško zgodbo, ki se odvija v domu za vojne sirote. Z ostrino prvenca si je nakopal jezo takratnih odločevalcev in se potem dolga leta boril z odrinjenostjo, obenem je z istim filmom navdihoval generacije prihajajočih filmarjev.

Do njegovega drugega celovečerca, družbenokritičnega filma Naš človek, je zato minilo 18 let. "Ko sem se vrnil, je oko moje kamere ostalo osredotočeno na človeka, saj je prav lice zrcalo njegove duše. Življenje je postalo film," je zapisal ob retrospektivi nekaterih svojih izbranih filmov v Kinodvoru. Leta 1989 je posnel še celovečerec Kavarna Astoria, v katerem je podal ključni dejavnik svojega rodnega Maribora. Za film je prejel eno zadnjih slovenskih puljskih aren.

V Pogačnikov kratkometražni opus spadajo dokumentarci ter filmski in televizijski portreti znanih političnih in umetniških osebnosti (Sestra, Na stranskem tiru, Naročeni ženin, Jutrišnje Delo, Cukrarna, Ta hiša je moja, pa vendar ni moja, Sarabanda za 17. regiment), ob tem pa še filmski in televizijski portret od Vlada Kozaka in Aleša Beblerja do Edvarda Kocbeka, Franceta Balantiča in Nika Grafenauerja.

"Pogačnikova dela so barvita, tudi kadar uporablja črno-belo fotografijo, in grafično nazorna, tudi kadar slika z barvami. Pogačnik je vedno angažiran in oster, obenem pa nežen in poetičen, in kot sam pravi, osredotočen na človeka, na obraz, saj je prav ta zrcalo duše", so lani zapisali v Društvu slovenskih režiserjev, ki je Pogačniku podelilo čisto prvo Štigličevo nagrado za življenjsko delo.

Za dokumentarce je prejel ugledne svetovne nagrade: berlinskega srebrnega medveda leta 1972, beneškega srebrnega leva leta 1973, beograjski grand prix leta 1987, glavno nagrado v Oberhausnu leta 1970, nagrado Prešernovega sklada leta 1966 in nagrado vstaje slovenskega naroda leta 1980.

Leta 2005 je prejel nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo, ki jo podeljuje Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev. Društvo slovenskih režiserjev, katerega eden izmed ustanovnih članov je bil, mu je kot prvemu med kolegi dodelilo naziv častnega člana. Za življenjsko delo je leta 2005 prejel tudi zlati red za zasluge predsednika Republike Slovenije.

Nepopustljiva avtorska radikalnost
Ob Pogačnikovi smrti je filmar Metod Pevec povedal, da mu bo ta vedno vzor, v prvi vrsti, ko se loteva dokumentarnega filma. V slovenski dokumentarni film je namreč prinesel neko radikalnost, ki so jo pozneje, kot pravi Pevec, morda celo nekoliko pozabili, a se vendarle vrača. To je avtorska radikalnost, ki je nepopustljiva in ki je bila v Pogačnikovem primeru nepopustljiva tudi v časih, ko so imeli slovenski filmi zelo budne politično ozaveščene gledalce - in tudi cenzorska očesa.

Za njim vsekakor ostaja vrzel, je še dejal Pevec in dodal, da se mu ob smrtih, kot je Pogačnikova, vedno znova zastavlja neko neodgovorjeno vprašanje, ki je zanj in morda tudi za druge slovenske avtorje nekoliko boleče. Namreč zakaj ti avtorji, ki imajo zanimiv ustvarjalni opus, nimajo svojega zrelega poznega opusa. Razlog je verjetno v težkih ustvarjalnih pogojih, ki so se v Sloveniji po osamosvojitvi precej spremenili, meni Pevec. Pogačnika so vsi poznali in zelo cenili, še posebej zaradi njegovih dokumentarnih filmov, pa je ob njegovi smrti dejal režiser Miha Hočevar.

Lani je bil Jože Pogačnik tudi gost oddaje Naši umetniki pred mikrofonom Radia Ars. Z njim se je pogovarjal Matej Juh: