Sorodna novica "Zanima me klasični balkanski moški, ki ga bo mama ujčkala v nedogled"

"Kot umetnik odkrivaš najboljše teme v svojem jeziku, otroštvu, odraščanju, okolici. Težko je bilo preživeti vojno, a to mi je preprosto dalo polnost tem, o katerih govorim. Žal najboljša umetnost izhaja iz revščine, težav, vojne ..." Tako sarajevska režiserka, scenaristka in predsednica Združenja filmskih delavcev Bosne in Hercegovine Ines Tanović pojasni svoje vztrajanje v bosensko-hercegovski prestolnici med vojno in po njej.

Svoje tri filme je posnela v slovenski koprodukciji. Največ sodeluje s slovensko producentko Dunjo Klemenc, o kateri ima najboljše mnenje. Do začetka vojne v BiH-u leta 1992 je posnela tri kratke igrane filme, po vojni pa dva celovečerna.

Vojna je bila tudi za Tanovićevo pomemben mejnik. V njen igrani film Naš vsakdan je vstopila z zgodbo o sodobnem Sarajevu, o družini, ki preživlja posledice vojne. Film ima odličen scenarij, vrhunsko režijo in igralsko zasedbo (Emir Hadžihafizbegović, Uliks Fehmiu, Jasna Beri, Marko Mandić …). "V tem svojevrstnem družinskem konfliktu oziroma majhni družinski drami je mogoče začutiti vse posledice vojne in to, kako danes živimo, zakaj je naše

življenje težko, zakaj je nekakšen status quo," pojasnjuje vzgibe za Naš vsakdan.

Premiera filma Sin novembra v Ljubljani
Njen drugi celovečerni film Sin, nadaljevanje Našega vsakdana, pripoveduje o vzgoji otroka v družbi lažnih vrednot v povojnem Sarajevu. Podrobneje je raziskovala to temo, ker pozna precej družin, ki so posvojile otroke in imajo enake težave. "Takrat sem se začela spraševati: ljubi bog, če je moj odnos s sinom tako težak, kako je šele v družinah, ki posvojijo otroka?" Slovenska premiera Sina bo predvidoma na začetku novembra v ljubljanskem Kinodvoru, podelitev oskarjev pa aprila prihodnje leto.

Filmska zgodba staršev
Tudi v najtežjem času, času vojne, Ines ni zapustila Bosne, čeprav bi lahko odšla v domovino njene matere, Nemčijo. Zanimiva je zgodba o tem, kako sta se spoznala njena starša. Njen oče, filmski delavec Sejfudin Tanović, je sredi 60. odšel na snemanje v takratno Vzhodno Nemčijo. Tam je spoznal Christel, montažerko, s katero je šel v salon po njene poročne čevlje. Šarmantni Bosanec je očaral Nemko, ki se je v teh čevljih poročila z njim in se preselila v Sarajevo.

Odraščanje v montaži
Tako je Ines odraščala v filmski montaži in že s sedmimi leti vedela, da nikoli ne bo delala v pisarni od sedmih do treh. Diplomirala je iz dramaturgije na Akademiji scenskih umetnosti v Sarajevu, piše scenarije, dramska besedila za radio in gledališče, režira in je predsednica Združenja filmskih delavcev BiH-a. Na vprašanje, zakaj vendarle ni nadaljevala svoje poklicne poti v filmski meki, Berlinu, odgovarja: "Ne gre več za narod, temveč za jezik, ker kot umetnik odkrivaš najboljše teme v svojem jeziku, otroštvu, odraščanju, okolici. Težko je bilo preživeti vojno, a to mi je preprosto dalo polnost tem, o katerih govorim. Žal najboljša umetnost izhaja iz revščine, težav, vojne ..." Z Danisom Tanovićem, ki je oskarja pred leti prejel za Nikogaršnjo zemljo, sicer nista v sorodu.