Callahan je kot mladostnik doživel hudo prometno nesrečo, ko sta se s prijateljem pod vplivom alkohola vozila od ene divje zabave do druge. Po dolgi psihološki krizi in spoprijemanju z invalidnostjo se je stripar najprej odvadil alkohola, ob tem pa začel svoje pikre, politično nekorektne in humorne opazke iz vsakdanjega življenja pretvarjati v ilustracije.

Filmska priredba Callahanove avtobiografije iz leta 1990 ima za sabo že dolgo zgodovino. “Že v 90. letih je Robin Williams odkupil pravice za adaptacijo knjige,” je na novinarski konferenci razložil režiser Gus Van Sant. “Njegovo produkcijsko podjetje me je takrat povabilo, da bi jo pretvoril v film. Robinu je bilo zelo všeč delo Johna Callahana. Williams je prijateljeval s Christopherjem Reevom, in ker je bil njegov prijatelj na vozičku, si je zelo želel igrati tetraplegika. A leta so minevala, Robin pa se ni nikoli res lotil tega projekta.”

Z vozičkom divje po Portlandu
Callahan je bil ekscentričen človek, ki niti po nesreči ni umiril svojega nemirnega duha. “Značilno zanj je bilo, da se je z električnim vozičkom zelo hitro vozil po Portlandu. Vozil se je tudi s hitrostjo 30 kilometrov na uro in je zaradi tega pogosto imel nesreče. Zdelo se mi je, da je bil to njegov način zabave.” V filmu se je Van Sant osredotočil na proces Callahanovega zdravljenja alkoholizma, pa čeprav je knjiga mnogo širša od tega vidika njegovega življenja. “Poskušali smo biti zvesti njegovi avtobiografiji. Edina razlika med filmom in knjigo je ta, da je v knjigi mnogo več informacij, mi pa smo se osredotočili samo na en del – na prometno nesrečo in ozdravitev.” Prometna nesreča je močno zaznamovala Callahanovo življenje. Ne samo da je ostal fizično hendikepiran, temveč ga je proces ozdravitve vodil v čustveno spopadanje z napakami iz preteklosti. “Nesreča je bila posledica dejstva, da je veliko pil. Tega se je zavedal. Fizična rehabilitacija po nesreči je pomenila en del ozdravitve, vzporedna rehabilitacija zaradi alkoholizma pa je bila tista, ki ga je usmerila v risanje stripov.”

Callahanove ilustracije so se s kombinacijo politične nekorektnosti in humorja pogosto znašle pod kritikami bralcev, saj se ni izogibal tabujem. Kljub političnemu pridihu striparjevega dela pa Van Sant nikoli ni imel namena, da bi s svojim filmom želel podati izjavo o politični korektnosti v današnjem času. “Obstaja nekaj vzporednic z današnjo ameriško administracijo, nismo pa imeli namena podati komentarja na to temo. Morda smo kvečjemu šli v smeri, da bi našli njegovo najbolj žaljivo ilustracijo. Callahan se je vedno igral s tovrstnimi mejami. Navdih je velikokrat črpal iz lastnega življenja. Oboževal je besedne igre, to mu je šlo ves čas po glavi. Loteval se jih je kot neke vrste uganke in na ta način je ustvarjal.”

Čeprav se je Callahan risanja lotil šele po prometni nesreči, to je v odrasli dobi, pa je mogoče izvore njegovega ustvarjanja najti že v ranem otroštvu. “Vprašanje, na kaj meri njegovo risanje, je povsem druga zgodba. Risal je namreč že kot otrok. Ena njegovih zgodnjih ilustracij je bila na primer slika pevca, ki mu je bilo ime Frank Snatra (sic), na risbi pa mu je iz nosa štrlel smrkelj (angl. snot, op. a.). Takrat je bil star komaj devet let. Risanje je imel rad. Rad je videl odzive na svoje delo. Vesel je bil, če je lahko nasmejal ljudi, a rad je slišal tudi kritike.”

Van Sant pa je imel, čeprav je imel pred sabo Callahanovo avtobiografijo, nekaj dvomov o tem, kateri popisani dogodki so se striparju res zgodili in kateri ne. “Vprašanje je, koliko si je pri pisanju svoje knjige sam izmišljal svojo zgodbo. Callahan je bil pripovedovalec in je rad spreminjal dogodke. Bili smo sumničavi do tega, ali je res doživel vse stvari, o katerih pripoveduje v knjigi. Na določenih zvočnih posnetkih je pripovedoval povsem drugačne zgodbe. Vse so se sicer res zgodile, ampak jih je rad malo začinil. V filmu smo se nato raje odločili za to začinjeno verzijo dogodkov. Še vedno pa ne vemo, ali gre za resnične ali fiktivne začimbe.”

Redkobesedni Phoenix, Udo Kier pa ponovno "Hans"
Van Sant je v glavno vlogo postavil Joaquina Phoenixa, s čimer sta režiser in igralec po 23 letih in filmu Ženska za umret (To Die For, 1995) ponovno združila moči. Phoenix je v Berlin prišel brez svojega dekleta Rooney Mara, ki v stranski vlogi prav tako igra v filmu. 43-letni igralec se je na novinarski konferenci ponovno pojavil v svoji značilni muhasti izvedbi. Potem ko si je leta 2012 ob predstavitvi filma Gospodar (The Master) v novinarski dvorani v Benetkah prižgal cigareto, je bilo tudi tokrat očitno, da se raje izogiba razlaganju svojega dela pred sedmo silo. Tudi tokrat so vsi želeli slišati, kako se je še enkrat izvrstno prelevil v svoj lik. Pred kamerami je vendarle povedal nekaj stavkov o pripravah na upodobitev Callahana. “Prebral sem njegovo knjigo in med raziskavami sem odkril, da vsak drugače reagira na nesrečo. Fizično gibanje invalidov se razlikuje od človeka do človeka tudi takrat, kadar imajo povsem enako poškodbo. V igri me je zanimalo predvsem to, kako je John spreminjal svoje premikanje. Več od tega se pa ne spomnim, to je bilo že pred enim letom.” Phoenix je bil malobeseden tudi pri vprašanju, kakšen je na splošno njegov pristop pri upodabljanju likov v filmu. “Ne vem, zakaj mi je tako neudobno govoriti o tem. Narediš tisto, kar ti je naloženo. O liku se poskušaš naučiti največ, kar lahko, nato pa upaš na najboljše.”

Obeh izvrstnih stranskih igralcev, Jonaha Hilla in Jacka Blacka, v Berlinu ni bilo. Predvsem Hill je ob Phoenixu izvrsten v stranski vlogi vodje skupine za zdravljenje alkoholikov, zaradi dolgih las in shujšane podobe ga marsikdo na platnu sprva sploh ni prepoznal. Prav vlogi Phoenixa in Hilla bi utegnili pomešati štrene pri naslednjih oskarjevskih nominacijah.

Ob Phoenixu in Van Santu pa se je pred novinarjem predstavil Udo Kier, ki je s tem filmom po dolgih letih prav tako ponovno nastopil v kakšnem filmu tega režiserja. 73-letni nemški igralec je bil vidno zadovoljen, da je lahko zaigral v tem delu, in je ob tem povedal: “Predvsem sem srečen, da sem še živ. Gusa sem prvič srečal prav v Berlinu, ko je predstavljal svoj prvi film Mala Noche (1986), ki ga je posnel za 20.000 dolarjev. Takrat me je povabil k nastopu v njegovem naslednjem filmu Moj mali Idaho (My Own Private Idaho, 1991). Ker sem Nemec, mi je v filmih vedno ime Hans. V veliko čast mi je, da lahko nastopam z Joaquinom, ker gre za enega največjih igralcev sploh. Ampak tudi v tem filmu sem še vedno Hans.”

Ne skrbite, peš ne bo prišel daleč je ob Andersonovem Otoku psov (Isle of Dogs) najodmevnejši film, ki tekmuje za nagrade na letošnjem Berlinskem filmskem festivalu in bi že tukaj utegnil poseči po kakšnem izmed kipcev ter tako najaviti svojo kandidaturo za prihodnjo sezono oskarjev.

Iz Berlina