"Vipavska dolina je bogata z grajsko dediščino. Zlasti novoveški dvorci so bili nekoč na gosto posejani med cvetočimi polji in valovitim gričevjem, vse od povirja potoka Močilnik pod Razdrtim na vzhodu do Goriškega polja na zahodu, v prostoru, ki ga na severu uokvirjata visoki planoti Trnovski gozd in Nanos, na jugu pa nekoliko nižja planota Kras." Ta uvod v knjigo Igorja Sapača Grajske stavbe v zahodni Sloveniji – Srednja in spodnja Vipavska dolina prostorsko opredeljuje objekte, ki jih je v razstavi in svojim predavanjem v fokus postavil Sapač.

Sapač, vodja oddelka za starejšo arhitekturo na Slovenskem v Arhitekturnem muzeju Ljubljana, nam pojasni, da je bila gostota gradov in dvorcev v Vipavski dolini posebej v novem veku velika. Razloga za to sta bila dva. Prvi se navezuje na to, da je bila Vipavska dolina glavna žitnica Primorske, drugi pa na to, da je bila Vipavska dolina pomemben prometni koridor, ki je povezoval sredozemski bazen s Srednjo Evropo.

Dvojni arhitekturni značaj vipavskih gradov
Ta prehodnost se kaže tudi v arhitekturi teh objektov, za katero Sapač pravi, da izkazuje posebnosti Sredozemlja in Srednje Evrope. V Sapačevih besedah: "Po eni strani v Vipavski dolini nastopajo stavbe , kot ji srečamo povsod po Srednji Evropi. Če govorimo o srednjem veku, so to obodni gradovi, torej gradovi, ki imajo obzidje in stanovanjski del oziroma palacij. Pri dvorcih pa se pojavljajo zasnove, ki jih najdemo tudi v nekaterih najimenitnejših cesarskih dvorcih. To na primer velja za Lanthierijev dvorec. Mediteranski vpliv pa se morda najbolj kaže v strešinah. Gre za korčne kritine, kot jih poznamo v prostoru od Krasa do Trnovske planote. Mediteranski moment je zaznaven tudi v nekaterih drobnih detajlih, ki so značilni za kamnoseško spretnost kraškega prostora."

Čeprav razcvet gradov v Vipavski dolini datiramo v novi vek, ko v grajskih objektih utrdbeni dejavnik počasi usiha in v osredje stopa stanovanjska in reprezentativna funkcija, pa nekateri gradovi izvirajo iz srednjega veka. Kot pomembne Sapač izpostavi danes 'razvaljene' gradove Vipava, Erzelj in Vogrsko. Slednjega ne smemo zamenjati z dvorcem Vogrsko, ki je danes skupaj z dvorcem Zemono in gradom Rihemberg primer dobre obnove in ki se je razvil iz pristave gradu Vogrsko.

Iskanje namena grajskim stavbam
Omemba dobre obnove nas napelje na vprašanje, kaj pojem dobra obnova sploh pomeni. To ni le obnova, ki upošteva spoznanja kritičnega umetnostnozgodovinskega ovrednotenja objekta, ampak tudi obnova, ki zna objektu najti novo namembnost. Ta dilema se med drugim kaže pri prenavljanju Lanthierijevega dvorca, katerega zadnji prebivalec grof Karel Friderik Lanthieri je umrl leta 1910 in ki je bil pozneje do leta 1991 v vojaških rokah.

Z vojsko je povezana tudi tragična usoda mnogo drugih gradov in dvorcev na Vipavskem. Med vsemi grajskimi stavbami na Slovenskem so bili med prvo in drugo svetovno vojno ravno ti najbolj prizadeti in za mnogimi od njimi so ostali le kupi kamenja. Med prvo svetovno vojno sta bila tako razdejana v temeljih srednjeveška gradova na Vogrskem in na Gradišču nad Prvačino ter novoveški dvorci v Renčah, Biljah in na Rubijah, med drugo svetovno vojno pa je takšna usoda doletela baročni dvorec na Vogrskem, osrednji del dvorca v Ajdovščini, dvorca Roženek in Podbrje ter pristavo na Uhanjah.

Prva celovita študija gradov in dvorcev na Vipavskem
Njihova rekonstrukcija do danes ni bila mogoča, saj do danes ni bila izpeljana študija, ki bi to vipavsko arhitekturno dediščino, vezano na gradove in dvorce, obravnavala celovito. Pri iskanju nekdanje podobe mnogo teh objektov si Sapač in njegovi sodelavci pomagajo tako s starimi fotografijami in zapisi kot tudi s starejšimi umetniškimi upodobitvami gradov in dvorcev. Na žalost so zadnje v primeru Vipavske doline veliko manj številne, kot to velja za druge predele današnje Slovenije. Zato so še toliko bolj dragocene slike nekaterih umetnikov, kot je bil Franz Kurz zum Thurm und Goldenstein, pri nas najbolj znan kot domnevni kot avtor edinega portreta Franceta Prešerna.

Jasno je, da nikoli ne bomo mogli obnoviti vseh nekdanjih dvorcev in gradov, a to niti ni tako zelo pomembno. Veliko pomembnejše se zdi, ljudem vsaj sporočiti zavedanje o tem, da je bilo tudi slovensko podeželje nekoč bogato z zanimivimi objekti, ki se v razkošju sicer niso kosali z najveličastnejšimi cesarskimi dvorci, a so v manjšem merilu predstavljali nekatere v velikih gradovih in dvorcih prvič izražene arhitekturne in kamnoseške prijeme. Prav zato je na prvi pogled sicer skromna razstava risb dragocena, saj nam ne predstavi le posameznih objektov, ampak tudi njihovo oblikovno evolucijo in tako tudi govori o tem, da nekdanje dobe niso bile dobe popolne socialne rigidnosti. Tudi tam je nekdo postal plemič, in ne se že rodil kot plemič, in prav tako je lahko nekoč zgolj uporabno gospodarsko poslopje z nekaj predelavami postalo dvorec.

Polona Balantič