Bučarjeva knjiga Prelom, do katerega ni prišlo (izšla je pri Cankarjevi založbi) je poglobljen prikaz družbene stvarnosti, ustvarjene v Sloveniji v preteklih 20 letih tranzicije. Knjiga ne ponuja odgovorov in receptov, temveč primarno zastavlja številna vprašanja in odpira refleksijo dogajanja v naši "prezgodaj rojeni državi", kot jo označuje 92-letni Bučar. "V takih okoliščinah se predstavniki posameznih družbenih področij (sindikati, javni uslužbenci, podjetniki ...) sploh ne istovetijo z ukrepi, ki naj bi družbo rešili iz krize ali celo preprečili njen splošni propad, temveč se posvečajo izključno interesom svojega področja, čeprav na račun celotne družbe in čeprav jim mora biti popolnoma jasno, da z razpadom družbe propadejo tudi njihova interesna področja."

Kot pravi starosta slovenske politike, naslov knjige dejansko ni namenjen le domači sceni, temveč je prešel svoj ožji okvir in je namenjen celotni demokratični družbi. "Če govoriš o prelomu, pomeni, da imaš predstavo, kako bi nekaj moralo biti, pa do tega, iz takšnih ali drugačnih razlogov, ni prišlo. Mi smo v položaju, ko ne znamo definirati problema. Dejansko nimamo nobenih opornih točk glede nobenega stališča, ki ga zagovarjamo," je kritičen Bučar.

Kakšno Slovenijo potrebujemo? "Na to vprašanje vam jaz ne morem odgovoriti. Rad bi poznal tistega, ki bi odgovoril na to. Preprosto ne gre. Ves Zahod je tako rekoč očaran s preteklostjo. Čim bolj napredujemo v ti. netržnem kapitalizmu, toliko bolj se oddaljujemo od resničnih problemov. Vprašanje je: kako razviti dinamiko, ki pride do izraza v novih stvaritvah in prodorih? To ni vprašanje pravnega reda ali formul, enostavno gre za ustvarjanje nove atmosfere. Potreben je nov pogled na svet, iz tega moramo ven. In zanimivo je, da Zahod tega ne vidi. Veseli korakajo svoji pogubi naproti. Ta zazrtost Zahoda v preteklost ni rešitev;" je prepričan Bučar.

Meni, da v tem hipu dejansko nismo sposobni, da bi postavili odgovor obstoječemu sistemu kapitalizma, ki je poln lastnih protislovij, ko je vsak uspeh dejansko hkrati tudi korak v pogubo. "Kam to pelje? Kdo je tisti, ki bo določal smer? To so vprašanja, ki terjajo odgovore. Zanimivo je to, da se sprejem teh ključnih odločitev umika v koridor, ki jih s pravnimi sredstvi ne moremo več nadzorovati," pronicljivo ugotavlja Bučar.

Kot pravi, je veliko poudarjanje socialne države dejansko "blef". Vsaka država je v osnovi socialna. "Če država skrbi za to, da boš ti polno zaposlen, izobražen, sit, če širimo pojem socialne države, potem je na koncu tega dejansko znova totalitarizem: ko namesto posameznika o vsem odloča država."

Kot je v pogovoru ob izidu knjige dejal Janez Markeš, je knjiga večplastna, vsebuje pravno-analitske in filozofične dele, dotika pa se tudi socialne teorije in psihologije. "Knjigo vidim v začetni temeljni tezi: Sestopili smo iz sanj, refleksije o naši družbi nismo opravili. Drugi ključni vtis pa je: nič ni zamujeno, vse se še da popraviti. Vendar pa ni mogoče ničesar popraviti, če si ne nalijemo čistega vina. "

Pravi, da je bil zgodnji kapitalizem, ne tak, kot je danes, ko sta njegovi glavni značilnosti podivjanost in lakomnost, zavezan skromnosti in varčevalnosti, in ravno zaradi teh načel se je lahko povzpel. "Na ta način avtor cilja na temeljne človekove vrline, ki vzpostavljajo človeka kot osebnost, in implicira, da je mogoče samo na tak način, z vzpostavljenim osebnostnim profilom na širokem vzorcu, ki je interpersonalen, vzpostaviti dobro državo. Slovenska država je lahko dobra država samo pod pogojem, če se bomo vzpostavljali na platformi dobronamernosti. Dobronamernost med ljudmi z elementi formiranega značaja je prvi pogoj za to, da se bodo v parlamentu pogovarjale avtonomne osebnosti, ne tisti, ki so izvrševalci vodij poslanskih skupin, ti pa so žrtve ali podkupljeni od različnih lobijev," navaja bistvene poudarke Bučarjeve knjige in poudarja, da je v pomembnih odločitvah treba odločitev prepustiti stroki, ne ljudstvu.

Bučar se v svoji knjigi loteva širokega razpona tem: od vprašanja varnosti, preživetja v novih razmerah sodobnega kapitalizma do novih oblik politične odvisnosti, svobode poslanca pri odločanju in zaupanju v prihodnosti.