Več portretov
Več portretov "Ib", ki jih je v svoji karieri ustvaril Lucian Freud, je del širšega cikla umetnikovih potomcev – pogosto se jih je loteval po dolgih letih očetovske odsotnosti in brezbrižnosti, ko je hotel svoje otroke bolje spoznati. Svojih portretirancev umetnik pogosto ni poimenoval v naslovih slik, kar pa za njegove otroke ne velja – v okviru umetnosti jih je torej tudi formalno priznal. Foto: Sotheby's

Ljudi k poziranju povabim zato, ker bi jih rad naslikal, ne zato, ker bi bili odlični v poziranju.

Lucian Freud

Slika z naslovom Ib Reading je nastala leta 1997 po več kot 70 obiskih Isobel Boyt v umetnikovem studiu v parku Holland v zahodnem Londonu. V javnosti ni bila na ogled že več kot 20 let.

Isobel, ki jo je družina klicala po vzdevku "Ib", je pozirala med branjem 4000 strani dolgega romana Marcela Prousta Iskanje izgubljenega časa. Zato je upodobljena s knjigo v naročju, oblečena v ohlapno obleko ter z bosimi nogami, oprtimi na stol.

Izbira položaja je že del portretirančevega bistva
V ozadju portreta je hrastova skrinja z zatemnjenimi medeninastimi ročaji, v kateri je Freud hranil pisma, telegrame in fotografije že iz štiridesetih let prejšnjega stoletja. Za nastanek portreta je sedela na stolu več kot eno leto, približno šestkrat na mesec. "To je bilo najmanj, kar je bil pripravljen sprejeti, in absolutno največ, kar sem mu lahko odstopila. Tako da se je lepo izšlo."

Še nedokončana slika v umetnikovem studiu leta 1996. Foto: Sotheby's/David Dawson
Še nedokončana slika v umetnikovem studiu leta 1996. Foto: Sotheby's/David Dawson

Za Isobel je bilo poziranje priložnost, da se malo več druži z očetom. "To je bil neprekinjen čas z njim. Bolj kot kar koli drugega je hotel slikati, in to je tudi počel. Poziranje je bilo način, da sem z njim, da se poveževa, da zgradiva odnos." Ker je bil Freud po hčerkinih besedah silno načitan, sta se spuščala v poglobljene debate o Proustu in njegovi obravnavi posesivne ljubezni ter ljubosumja.

Lucian Freud (1922–2011) ni nikoli narekoval drže oziroma položaja svojih portretirancev, je povedala Boyt. "Moj oče je pogosto dajal predloge, vendar nikoli ni rekel: 'Želim, da nosiš to in sediš tam.' Poskrbel je, da se je vse zdelo enostavno in izbira je bila neskončno vaša."

Ljudi je po njenih besedah želel naslikati takšne, kakršni so bili, ni jih hotel ukalupiti ali prepričevati v eno ali drugo stvar. "Odločil se je, da nas bo naslikal in del tega, kar smo bili, je bilo to, kako smo se odločili sedeti."

Zanjo je bila odločitev preprosta: "Nisem hotela biti upodobljena med branjem, dejansko sem hotela brati. Ker sem imela tri majhne otroke, za kaj takega sicer ne bi imela časa. Zdela se mi je dobra priložnost."

Lucian Freud v svojem studiu, leta 2005. Foto: Sotheby's/David Dawson/Bridgeman Images
Lucian Freud v svojem studiu, leta 2005. Foto: Sotheby's/David Dawson/Bridgeman Images

Portret je del zasebne zbirke, kjer so ga pridobili kmalu po tem, ko ga je Freud dokončal. Javnost ga je nazadnje lahko videla na razstavi v New Yorku leta 2000 in doslej še nikoli ni bil na ogled v Združenem kraljestvu.

Portret bo danes ponujen v prodajo na dražbi modernih in sodobnih del dražbene hiše Sotheby's v Londonu.