Ukvarja se z izmuzljivostjo prostora, časa, spomina, sanj, pripadnosti, fotografskega zapisa. Nič ni trdno in gotovo, vse bi lahko bilo tako ali drugače, vsako dejstvo, čustvo in vzgib lahko interpretiramo na sto in en način. Z gostobesednim metafikcijskim meandriranjem po pustinjskih ravnicah bralca izzove, da se začne spraševati o svojem zaznavanju in dojemanju sveta – in interpretaciji dojetega. O tem, koliko poglobljena subjektivna razlaga ali uvid pripomoreta k razumevanju našega notranjega in zunanjega bivanja in koliko ga zameglita, ga potisneta še dlje ali globlje v nenaseljene pokrajine človeške duše. O Pustinjah bi bilo torej mogoče pisati dolge traktate, a so se mi ravno zaradi te raznorodnosti in afektiranosti zdele zagonetno in nehvaležno branje.

Pripoved se začne s filmarjem, ki pride v notranjost Avstralije snemat film o pustinjah. Naslov scenarija pomenljivo poimenuje Notranjščina. Naseli se v mestnem hotelu ter se druži, popiva in debatira s samosvojimi pustinjčani. Tako kot domačini napeto čaka, da ga na pogovor pokličejo visoki posestniki, ki enkrat letno pridejo v mesto po nove ideje za svoje stare, le za drobne odtenke spreminjajoče se obrede. Najbolj inovativni pustinjci si od njih lahko obetajo celo zaposlitev. Svojega mecena dobi tudi naš filmar. Naslednje desetletje ali praktično drugo polovico knjige preživi v knjižnici mecenovega dvorca, kjer pustinje, tako kot delodajalčevo hčer in ženo, opazuje le od daleč. Vsako leto uprizori performans, kjer s pomočjo črnega zaslona in praznega projektorja šestnajst ur govori o pokrajinah, ki jih lahko interpretira le on sam, peščico zvestih podpornikov pa neskončno zabava, “da v vlogi nekoga, ki si želi posneti igro svetlobe v nekem trenutku nekega mirnega popoldneva, pozira prav človek, ki je dopuščal, da minevajo celi letni časi, medtem ko je sam za zaprtimi žaluzijami sedel v najmanj obiskanih sobah tihe knjižnice”.

Najzanimivejši, bralno olajšujoč in prav “filmičen” je del, v katerem v hotelu v dramskem slogu modrujejo posestniki, nekakšni samozvani vladarji pustinj. Ali pa mi je bil ta del všeč preprosto zato, ker je najbolj "otipljiv" – bistro vleče vzporednice z avstralsko zgodovino, tako splošno kot literarno, in posrečeno ujame in pregnete duha klenih možakarjev avstralskega “buša”. Iz njihovih pogovorov veje suh avstralski humor, pa naj se lotevajo bivanjskih vprašanj ali razpravljajo o stari avstralski prozi in poeziji, tisti pustinjski, ki je “obmorci” niso nikoli zares ponotranjili. Eden od posestnikov se skuša spomniti verzov iz spregledane pustinjske mojstrovine Senčnik opoldne. Dvesto kitic o ženski, vidni iz daljave, in čudnem somraku okrog nje, kar imenuje druga atmosfera pod senčnikom. “Ali ni nebo samo neke vrste senčnik?” se sprašuje. “Zakaj bi mislili, da je narava resničnejša od reči, ki jih naredimo sami?” Drugega spet vznemirjajo droplje, čapljam podobne ptice, ki gnezdijo na tleh, čeprav lahko letijo in je v pustinjah dovolj dreves. Zakaj torej izbrati tako nezaščiten način bivanja? Tretji razglablja o prvih raziskovalcih, ki morda niso pričakovali pustinj. Mnogi od njih so se potem vrnili v svoja pristanišča, pravi, in se gotovo bahali s svojimi odkritji.

Čeprav so Pustinje dolge le dobrih sto strani, sem se s težavo prebila skoznje, vendar dopuščam, da so pač ena tistih nenavadnih knjig, ki bodo morda drugače nastrojenega, do Avstralije indiferentnega in bolj sofisticiranega bralca celo očarale. Meni so se zdele nesmiselno zapletena knjiga, ki na začetku sicer še obeta, da se bo razvila v svež diskurz o preoblikovani, na novo izmišljeni in reinterpretirani Avstraliji, o njeni brezkrajni notranjosti in tamkajšnjih prebivalcih, ki so tako drugačni od večinskega obalnega življa, da sprejemajo predvsem sami sebe, se vrtijo v svojih lastnih pustinjah in “za sterilne margine celine začnejo celo uporabljati izraz ‘Zunanja Avstralija’”.

Vendar se roman začne prav duhamorno ponavljati, pretirano vrteti okrog pasivnega posameznika in s prisiljenimi jezikovnimi manevri postane hermetično berilo za izbrance. Dolgi, zapleteni stavki ničesar ne prispevajo, kvečjemu misel še bolj zameglijo, predvsem pa se v njih izgubiš, namesto da bi te spodbudili k pomembnim vprašanjem, o katerih bi začel tuhtati. Niti ni v njih kake izjemne estetike, vsaj takšne ne, da bi jim uspelo otipljivo pričarati naravo neskončnih prostranstev – naj bodo to pustinje, planjave ali preprosto “buš” (kot gromozansko prazno notranjost pete celine najraje imenujejo Avstralci). Ta prostranstva tako ostajajo neizkoriščena kulisa za takšne in drugačne človekove frustracije. Na koncu vseh umotvornih tirad so mi ostali v spominu tisti najbolj preprosti okruški: da morda “vsak človek potuje proti osrčju neke oddaljene zasebne pustinje”, da so “meje resničnih narodov pripete v dušah ljudi” in “da ne bi mogel noben film nikoli pokazati več kot tisti razgledi, na katerih so počile človekove oči v trenutku, ko je obupal nad napori opazovanja”. Ali če uporabim besede prvega posestnika: v knjigi ves čas vlada neka umetna atmosfera izpod senčnika.

Gerald Murnane naj bi slovel po jezikovni in stilistični briljanci, a se nisem mogla znebiti občutka, da se naslaja nad lastno virtuoznostjo, za potešitev bralca pa mu ni kaj dosti mar. Pustinje so knjiga, v kateri lahko vsak vidi, kar si izbere (če seveda vztraja do konca). Zame je njeno bistvo v človekovi nezmožnosti, pa naj bo to dokončati delo, ki si ga je zastavil, ali izstopiti iz svojih v tuje pustinje, tudi če ima neomejen prostor in popolno svobodo odločitve. Tragično in dobro znano pravzaprav. Sicer pa mi je ob branju kar naprej hodil v spomin veličastni roman Patricka Whita Voss, ki se s čvrsto, napeto in na trenutke mistično zgodbo prav tako dogaja v avstralski notranjosti. Tega fizično občutim še danes, čeprav sem ga prebrala pred mnogimi leti. Murnane za svoje pustinjsko filozofsko razglabljanje sploh ne bi potreboval Avstralije.

Iz oddaje S knjižnega trga.