Vladimir Putin je na oblasti praktično že četrt stoletja. O njem so bile napisane številne analize, objavljene knjige in vojaško strateške študije. Za marsikoga na Zahodu zaradi groženj z rusko jedrsko triado predstavlja nočno moro. V svet in mednarodne odnose pošilja sporočila, ki imajo splošen pomen, hkrati preskuša zlasti zahodno javnost, kje so meje in dometi putinizma in njegove geopolitike.

V nadaljevanju ne sledi analitična členitev Putinove politike, ki bi jo želeli secirati t. i. kremljologi, ampak navajam skrajšan povzetek nadvse pomenljive knjige, ki prepričljivo niza dejstva, ki so se zvrstila ob Putinovi oblasti v prvih desetih do petnajstih letih, odkar je s t. i. operacijo "nasledstvo" od bolehnega in fizično opešanega predsednika Borisa Jelcina prevzel oblast v največji državi na svetu.

Kremeljski mag ni fantazija, ni plod špekulacij, domnev in stereotipnih črno-belih nizanj, ki so značilna tudi za avtorje teorije zarot. Knjiga zrcali konkretna dejanja morda največjega Putinovega spindoktorja Vladimirja Surkova, ki je po skoraj dveh desetletjih zapustil rusko politiko. Kot etnični Rus, rojen leta 1964 v Lipecku, naj bi bil avtor sintagme suverena demokracija, hkrati naj bi bil skriti avtor “putinizma” in celo desetletje najvplivnejši Putinov strateg.

V kontekstu vojne v Ukrajini, ki se je začela 24. februarja leta 2022, mu neuradni viri pripisujejo tudi neformalno avtorstvo t. i. ukrajinske politike, katere bistvo je, da Ukrajina ne bi smela obstajati ali ne obstaja, obstaja pa le kot “duševna bolezen, kot strast do etnične pripadnosti, ki je potisnjena do skrajnih meja”.

Avtor Giuliano da Empoli, italijansko-švicarski komentator, tudi svetovalec, ki je za svoj dramatični roman prejel veliko nagrado francoske akademije in nominacijo za Goncourtevo nagrado, je pronicljiv poznavalec Putinovega časa. Svoje pisanje je sicer postavil v literarni kontekst pogovora z Vadimom Baranovom, aka Vladimir Surkov, ki kot Putinova desna roka pozna skrivnosti za kremeljskim zidom. Poznavalec makiavelizma med drugim postreže z lucidno ugotovitvijo, da je oblast kot sonce, saj se ji ne moreš zazreti naravnost v oči. Še zlasti ne v Rusiji.

Knjiga je po eni strani fikcija, ki pa je bolj resnična od stvarnosti. Hkrati velja tudi obratno. Resničnost, ki jo opisuje, je prekosila vsakršno fikcijo! V tem smislu je po eni strani tudi literarni odsev dela pisatelja, postmodernista Viktorja Jerofejeva in njegovega romana Dobri Stalin, po drugi strani pa gre vštric vsaj še z distopičnim romanom Vladimirja Sorokina Opričnikov dan. (Opričniki kot eksekutorji, psi čuvaji Ivana Groznega, potem Carjeva policija, zatem Stalinova tajna policija Čeka in danes Putinovi “siloviki”– vojaki, vohuni, policisti ...) Knjiga dosledno povzema tudi dejstva iz prvih let Putinove vladavine, ki jih je v svoji knjigi Zadnji zapisi skrbno navedla in analizirala tudi Ana Politkovska.

Politični krog za prvih petnajst let Putinove vladavine je sklenjen, saj Kremeljski mag razkriva poteze in dejanja, ki so se v marsičem posledično manifestirala in rezultirala tudi post festum, ko je Vadim Baranov, aka Vladimir Surkov, že zapustil Putina in oblast v Kremlju. Še prej bralca spomni na nekaj političnih odtenkov iz vladavine Mihaila Gorbačova, “ki je vse državljane hotel spremeniti v mlekopivce”... (omeni tudi Študentske zadruge kot šolo ruskega kapitalizma, v katerih so se kalili oligarhi), naprej ponuja v branje nekaj fragmentov iz obdobja Borisa Jelcina in fanatično posnemanje Zahoda, obdobje odnosov Rusije in ZDA in konec hladne vojne. Posebej izstopa zlasti vloga privatizirane (prej javne) TV, ki je “s svojo čarobno močjo upogibala čas in vsenaokrog metala fosforescenčni lesk hrepenenja”. Zlasti Jelcinov oproda in lastnik vplivnih medijev in TV Boris Berezovski je takrat ob pomoči Surkova izkoristil dejstvo, da naj televizija pokaže pravo pot, če so se že vse druge ustanove sesule, in “ker ljudi politika ne zanima več, jim bomo ponudili mitologijo”. Tudi s pomočjo televizije in ob izdatni finančni podpori oligarhov je Jelcin zmagal v drugem krogu na volitvah leta 1996!

Ob bolehnem Jelcinu se tudi po zaslugi Berezovskega in njegovega Logovaza (in nekaj oligarhov, ki so prej podpirali Jelcina) pojavi Putin, ki se prej iz Dresdna kot nekdanji podpolkovnik KGB-ja vrne v Rusijo. Najprej kot šef FSB-ja (zvezne varnostne službe), nato predsednik vlade, po Jelcinovem TV-nastopu 31. decembra 1999 pa že kot izbranec za predsednika države, ko volivci “želijo trdo roko, ki bo na ulicah znova uveljavila red in obnovila moralno avtoriteto države”.

Med drugim sledijo sumljive eksplozije v treh stanovanjskih blokih na obrobju in pojavi se domneva, da je šlo za načrtovana dejanja tajnih služb, da bi pridobili casus belli za več represivnih ukrepov v boju proti teroristom. Putin zanje izjavi, da jih bodo spremljali do konca, in če bo treba, jih bodo “utopili v skretu”. Putin gradi vertikalo oblasti, začne drugo čečensko vojno in postane polnokrven Car, Kremelj pa gospodar časa.

Novinar da Empoli skozi meditacije Baranova med drugim razgrne paleto dogodkov, od odnosa Berezovskega s Putinom do nevarnosti t. i. barvnih revolucij, ki se utegnejo prek Ukrajine in Gruzije razširiti v Rusko federacijo. Beremo napet odsev nedavne zgodovine.

Posebej velja izpostaviti Putinov obračun z oligarhi, ki imajo politične ambicije, denimo obračun z naftnim mogotcem Mihailom Hodorkovskim, ki sicer preživi po dvanajstih letih zapora. Boris Berezovski napiše pismo kesanja, v katerem Carja prosi, naj mu nakloni krščansko milost, naj mu dovoli vrnitev v domovino, da svoje poslednje dni preživi v objemu matere Rusije. Poprej beremo njegov citat o Putinu: ”Nikoli se ne bo ustavil, kajne? Takšni kot on tega enostavno niso zmožni. To je pravilo številka ena. Vztrajnost. Niti slučajno ne izboljšuj stvari, ki so že prej delovale, predvsem pa nikoli ne priznaj nobene napake!”

Nekaj dni kasneje Berezovski konča svojo pot z domnevnim samomorom v svoji razkošni vili v Ascotu (kjer ga 23. marca 2013 najdejo obešenega z njegovim najljubšim šalom iz kašmirja). Putin je med drugim, tako Baranov, oligarhu Berezovskemu zameril dejstvo, da naj bi pomagal vsem sovražnikom Rusije, to je Ukrajini (finančna podpora ukrajinski opoziciji), Latviji in Gruziji. “Vsakič, ko je odprl usta, češ da se bo vrnil takoj, ko pade Putin, nam je v resnici pomagal. Ljudje so se pri priči spomnili na devetdeseta leta, na vse tisto trpljenje in kaos...”

Berezovski pa je v kontekstu Putinove vladavine poskrbel za luciden stavek: ”Politikom in mafijcem je skupno to, da se nikoli ne upokojijo.” Putin pa novico o smrti oligarha pospremi z izjavo: “Tudi v vseh drugih primerih je bilo tako: polkovnik, odvetnik, znana novinarka ... Zelo dobro veš, da tega nismo storili mi. Mi nikoli nič ne storimo, temveč samo pripravimo teren za različne scenarije.” Ironija usode? In cinizem Carja, ki pristavi: ”Da, človek je umrljiv, ampak slabo je, da je včasih umrljiv kar iznenada”.

Ker se nekatere nadrobnosti nanašajo na bolj ali manj znana resnična dejstva iz prvega desetletja Putinove vladavine, velja opozoriti vsaj še na dve nadrobnosti. Zdi se, da je prav s Putinovim razumevanjem geopolitike in vloge Rusije v sodobnem svetu in s politično formo mentis njegovega spindoktorja Surkova, nastala tudi dobra podlaga za razumevanje vojne. Ta je namreč proces, katerega cilji segajo onkraj vojaških uspehov. In naprej: Carjev imperij se je rodil iz vojne, zato je popolnoma jasno, da se bo na koncu k vojni tudi vrnil. To je bil nesporen temelj ruske moči in njen izvirni greh. Nastopate v drami, ki sega daleč onkraj vsega, kar se dogaja tu! In v tem kontekstu dogodki iz leta 2014, zasedba širšega območja Donbasa, zasedba polotoka Krim in napad na Ukrajino leta 2022 niso presenečenje. Preprosto so se morali zgoditi, saj gre za Carjev modus operandi. Sila je že od nekdaj v samem osrčju ruske države, pravzaprav je celo razlog njenega obstoja.

Politični boj za oblast in vlogo represivnih resorjev, tajnih služb in Putinovih “silovikov” pa morda še najbolje oriše svojevrsten vrhunec knjige ob srečanju svetovnega šahovskega prvaka Garija Kasparova (še danes oster kritik Putinove oblasti) in Vadima Baranova (Surkova).

Kasparov: “Vi ste torej Putinov Rasputin. Ali veste, kaj ljudje govorijo o vaši suvereni demokraciji? Da je v primeri z demokracijo to, kar je električni stol v primeri s stolom.”

Odgovor Baranova: ”To dokazuje, da Rusi še vedno niso izgubili smisla za humor. Resno me zanima, ali sploh veste, kaj pomeni izraz suverena demokracija?”

Kasparov: ”Nisem politolog, a kot šahist bi rekel, da je to nekakšno nasprotje šahovske partije. Pri šahu ostajajo pravila vselej ista, pa vendar skoraj vsakič zmaga nekdo drug. V vaši suvereni demokraciji pa se pravila nenehno spreminjajo, toda vedno zmaga isti človek!”

Imenitna metafora ni zgolj literarna bravura, pač pa zelo nazorno poseže v samo bistvo Putinove vladavine. Konec koncev je 17. marca 2024 na volitvah, ki so potekale po smrti Alekseja Navalnega in brez resnih protikandidatov, “zmagal” s skoraj 90 odstotki glasov in si s tem zagotovil nov šestletni predsedniški mandat. V prvem nastopu po volitvah je dejal: ”Sanjal sem o močni, neodvisni in svobodni Rusiji. Upam, da se bodo te sanje tudi uresničile!”

Poznavalci pravijo, da čeprav politika ne pozna srečnih koncev, je to edina igra, ki jo je sploh vredno igrati.

Kdor želi bolje razumeti dogajanje v Putinovi Rusiji in boj za oblast za kremeljskimi zidovi, enostavno mora brati tudi knjigo Kremeljski mag, ki jo zvrneš na dušek.

*Miha Lampreht je nekdanji dolgoletni dopisnik RTV Slovenija iz Rusije