V Narodni in univerzitetni knjižnici se z razstavo spomnjajo 100-letnice rojstva moža, ki nam je zapustil obsežen opus, predvsem veliko klavirskih in komornih, nekaj orkestralnih in vokalno-inštrumentalnih del ter več samospevov in zborov z bojevito tematiko. Skladal je tudi glasbeno-gledališka dela, med drugim opereto Oj, ta prešmentana ljubezen in opero Samorog.

Svoje znanje je širil naprej
Organizatorji razstave so v spremni zloženki zapisali, da se je Šivic v zgodovino slovenske glasbe vpisal tudi kot pedagog, vendar je bil v prvi vrsti dejaven pianist in skladatelj. Vedno znova si je zastavljal vprašanja o čistosti sloga, tehniki pisanja in estetski pravovernosti: biti nov ali ostati lep, uspeti ali govoriti resnico?

Šivic je zelo pogosto obiskoval evropske festivale nove glasbe, saj je čutil odgovornost za premikanje okornega kolesja slovenske glasbe, stavil je na izobraževanje. Kot so še zapisali organizatorji, je Šivic ustanovil Collegium musicum, društvo za izvajanje sodobnih del "in v napornem prepričevanju poslušalcev vztrajal deset let".