Jež je za svoje življenjsko skladateljsko delo prejel Prešernovo nagrado, skladateljica pa je tudi njegova hčerka Brina Jež Brezavšček. Foto:
Jež je za svoje življenjsko skladateljsko delo prejel Prešernovo nagrado, skladateljica pa je tudi njegova hčerka Brina Jež Brezavšček. Foto:
Benjamin Ipavec
Večina pripadnikov rodbine Ipavec so bili po izobrazbi zdravniki, po srcu pa glasbeniki oziroma skladatelji.

Leta 1858 se je tako rodil operni skladatelj Viktor Parma, petdeset let pozneje skladatelj, pianist, pedagog in kritik Pavel Šivic. Minilo bo tudi sto let od smrti bratov Benjamina in Gustava Ipavca.

Med živečimi skladatelji bo Jakob Jež, avtor mnogih komornih in vokalnih, predvsem pa zborovskih del, 23. novembra dopolnil 80 let. Jani Golob, Maksimiljan Feguš in Maks Strmčnik pa bodo letos praznovali 60. rojstni dan.

Viktor Parma se je rodil 20. februarja 1858 v Trstu. Po 1. svetovni vojni je deloval kot zborovodja v Mariboru, kjer je leta 1924 umrl. V skladateljskem smislu se je zgledoval po Verdiju, delno pa se je približal tudi verizmu. Ustvaril je več opernih del; med najbolj znanimi so opere Zlatorog, Caričine Amazonke, Ksenija in Urh, grof celjski.

Pavel Šivic se je rodil 2. februarja 1908 v Radovljici in umrl leta 1995 v Ljubljani. V svojih delih je sprva sledil usmeritvi sodobnega kompozicijskega sloga, pozneje pa je ustvarjal v konservativnejšem tonu. Zapustil je obsežen opus, v katerem je veliko klavirskih in komornih del, nekaj orkestralnih in vokalno-instrumentalnih ter več samospevov in zborov z borbeno tematiko. Skladal je tudi glasbeno-gledališka dela, med drugim opereto Oj, ta prešmentana ljubezen in opero Samorog.

100 let od smrti bratov Ipavec
Benjamin in Gustav Ipavec sta se rodila v Šentjurju pri Celju v znani družini zdravnikov in glasbenikov. Benjamin je bil po skladateljskem slogu romantik, čeprav se je naslanjal tudi na klasicistične glasbene elemente. Najbolj znana je njegova Serenada za godalni orkester, sicer pa je avtor mnogih vokalnih in klavirskih skladb, opere Teharski plemiči in operete Tičnik.

Posebno pomembno mesto imajo njegovi samospevi, kot so Nezakonska mati, Ciganka Marija, Menih, Oblaku, Mak žari, Čez noč, Na poljani in drugi. Gustav je v slogu glasbene romantike ob nekaj klavirskih delih komponiral večinoma vokalne skladbe. Njegove zborovske pesmi, kot so Slovenec sem, Budnica, Planinska roža, Kje so tiste stezice in druge, so že ponarodele in so še danes na repertoarju marsikaterega slovenskega zbora. Oba sta umrla leta 1908.