Za njim so zahtevni meseci, povezani z zdravstvenimi skrbmi, ki jih je bilo zaradi epidemije še težje razrešiti. Ko je televizijski ekipi z Bernardo Žarn na čelu odprl vrata svojega doma, nas je kljub vsem tegobam pozdravil s prepoznavnim Mojzesovim (njegov vzdevek) optimizmom, ki se je med snemanjem pogovora in popotovanjem v nadvse razgibano preteklost razlezel v veselje, smeh in muzanje. Kakšno življenje, kakšna zgodba! Na vprašanje, kdaj bo o svojem zelo bogatem in raznolikem življenju napisal knjigo, se je samo nasmehnil in zamahnil z roko.

Že pri šestih je igral klavir

Rodil se je v glasbeno družino, njegov oče Franc Schiffer je bil operni pevec, ki je večinoma delal v tujini, tako da je bila vzgoja večinoma na ramenih mame Ljudmile, ki je bila učiteljica. Kot kraj rojstva je zapisana Črna na Koroškem, natančneje se je rodil v Jazbini (mimogrede se pošali, da bi lahko bila Jazzbina) a je odraščal v Celju, mama se je odpravila na Koroško le rodit, saj je tam živela njena sestra.

"Ko sem bil star manj kot šest let, sem mami, ko je prišla iz službe, po črnih tipkah zaigral čisto preprosto 'o, o, o, poglej pod nebo, kako lepo ptički pojo', s sekstami sem spremljal 'o, o, o, poglej na goro, kako lepo rožce cveto', čista otročarija, ampak mama je bila ganjena do solz. V njenih očeh sem bil čisto pravi Mozart. Zato so me takoj dali učit klavir," je ob neki priložnosti povedal Sepe. Njegovo otroštvo je neizpodbitno zaznamovala vojna vihra, zaradi katere se je selil v Ljubljano in nazaj, z njo pa je povezana tudi lepa zgodba o njegovem prvem tranzistorju, ki mu ga je dal nemški vojak. Z radiem, natančneje programom Voice of America, se mu je odprl nov svet: začel je odkrivati sving in džez. Kot pravi še danes, se mu je glasbeni okus izoblikoval že zelo zgodaj in prvi ljubezni je ostal zvest vse življenje. Beatli ga niso premamili.

Klavirju se je pridružila trobenta, ostalo je zgodovina

Po srednji šoli v Celju, kjer je že igral in pisal skladbe v ansamblu Veseli študentje, se je odpravil na študij trobente in klavirja v Ljubljano. Že takoj se je pridružil Plesnemu orkestru RTV Slovenija, ki ga je vodil legendarni Bojan Adamič. V njem je igral od leta 1949 do 1970. Glasba je prežela vsako poro njegovega življenja in tako je ostalo do današnjega dne. Priznava, da je njegovo ustvarjanje sooblikovala tudi slovenska ljudska pesem, v svojih skladbah je ohranil slovenski melos. Sodeloval je tudi z drugimi manjšimi zasedbami in pozneje ustanovil svoj Ansambel Mojmirja Sepeta, v katerem sta igrala tudi Ati Soss in Jure Robežnik. Sami izjemno talentirani glasbeniki, pri katerih so ideje kar vrele. "Mi smo bili res veliko skupaj. Pa smo šli za klavir in si med seboj igrali in se spraševali: "Kaj pa ti praviš na tole? Pa daj takole poskusi." Res nismo bili tekmeci. Smo se tudi družinsko družili, preživljali družabni čas skupaj," se je v intervjuju za MMC ob svoji 80. obletnici spominjal Robežnik.

Na Kubi jima je z Majdo domačin recitiral O, Vrba

Z ansamblom so igrali na številnih džezovskih festivalih, posneli leta 1960 za beograjsko založbo RTB eno prvih džezovskih plošč v Jugoslaviji in prepotovali dobršen del Sovjetske zveze. "Največ smo potovali z vlakom, z oblastmi nismo imeli posebnih težav, so nam kar zavidali, predvsem Vzhodni blok, da smo lahko potovali, saj sicer ni bilo dovoljeno. Mi smo imeli kar urejeno zadeve, smo imeli plačilo urejeno v konvertibilnih valutah, tako da smo kar nekaj zaslužili." Gostovali pa so tudi drugje po Evropi, v Švici, Avstriji, vzhodni Nemčiji in Parizu, kjer so igrali ameriškim vojakom (med gostovanjem so šli tudi v pariški klub, kjer je imel takrat koncert legendarni Chet Baker), in celo na Kubi. "To je bilo neverjetno. Bili smo povabljeni od Raula Castra (op. ta je bil na obisku v Jugoslaviji, kjer so mu igrali in ob tisti priložnosti jih je povabil na Kubo). Stanovali smo v nobel hotelu, spodaj nas je noč in dan čakal cadillac s šoferjem. Kamor smo želeli, nas je peljal. Gotovo je bil ta šofer sicer tudi neke vrste agent, ampak za nas je res skrbel zgledno. Imam res krasne spomine na Kubo." Najprej so šli v Prago z letalom, potem do Madrida in naprej na Kubo. "Igrali smo v največji dvorani na Kubi, obiskovali smo pa tudi manjše kraje, povsod je bilo v sobi, kjer so nam uredili garderobo, polno sadja in sokov. V enem mestecu vstopi v garderobo domačin in začne recitirati O vrba, srečna draga vas domača ... Nama z Majdo so se skoraj solze utrnile. Bil je profesor slavistike in se je specializiral za slovenščino. Prosil naju je, ali mu lahko pošljemo kakšno slovensko knjigo, kar sva z Majdo potem ob vrnitvi res naredila."

Njegovo ime je tesno povezano z zlatimi časi Slovenske popevke

Njegovo ime je nepozabno povezano s Slovensko popevko, ki jo je pomagal ustanoviti (prvi festival je potekal leta 1962) in na njej redno sodeloval kot dirigent in avtor. Leta 1973 sta z Majdo zmagala s skladbo Med iskrenimi ljudmi, leto dni pozneje pa z Uspavanko za vagabunde. Sodeloval je z vidnimi slovenskimi pesniki, kot so Gregor Strniša, Branko Šomen, Elza Budau, Miroslav Košuta, Ivan Minatti in Dušan Velkaverh. Kot je vseskozi poudarjal, so bili v zlatih časih Slovenske popevke besedila zelo kakovostna. Včasih je melodijo ustvarjal že na napisano besedilo, včasih je bilo nasprotno, vselej pa so tekstopisci in skladatelji v "sobivanje" besedila in melodije vložili veliko energije.

Prav posebno poglavje njegovega ustvarjanja predstavlja sodelovanje s Franetom Milčinskim - Ježkom. "Na primer Ježkova besedila so tipično taka, ki sem jih lahko vse takole napisal. So mi kar zapela. To je pesmica, ki nima prehudih kombinacij in je razumljiva v enem lepem, sočnem slovenskem jeziku. In on, ker se je sam s tem ukvarjal, je točno vedel, kako je treba napisati eno besedilo in s temi besedili jaz nikoli nisem imel težav. Kar zapoje pesem," je povedal Sepe v intervjuju za MMC ob prejemu Kozinove nagrade. Fran Milčinski - Ježek je Sepetu posvetil tri duhovita, satirična besedila: Rock and Roll, Oj, Mari in Stari lajnar.

Brez besed in Pridi, dala ti bom cvet na Evroviziji

Kot dirigent in avtor je dvakrat zastopal Jugoslavijo na tekmovanju za pesem Evrovizije: leta 1966 v Luxemburgu s popevko Brez besed v izvedbi Berte Ambrož (leta 1973 je španska pesem Eres tu, ki je bila izjemno podobna Mojzesovi pesmi, osvojila 2. mesto) in leta 1970 v Amsterdamu s pesmijo Pridi, dala ti bom cvet, ki jo je odpela Eva Sršen.

Ljubezenska zgodba z Majdo, ki se je začela na modni reviji

Njegov steber v življenju je bila žena Majda (Bernard), ena najbolj priznanih šansonjerk in pevk na območju nekdanje Jugoslavije. "Tam so me bolj poznali kot moža Majde Sepe, a me to ni preveč motilo," se nasmehne. Spoznala sta se, ko je s kolegi igral na modni reviji, kjer je takrat komaj 16-letna Majda nastopila kot manekenka. Bila je najmlajša. "Sem opazil, da nekdo kuka izza zaodrja, in sem se potem pozanimal, kdo to je," se spominja začetka njune ljubezenske zgodbe, ki je trajala več kot 50 let, žal je Majda nekaj mesecev pred 50. obletnico poroke umrla.

Majdina družina je takrat živela na gradu, sam pa v Šiški. "Sem jo spremljal domov, ni bilo najbolj blizu, a seveda sem hodil." Že leto po poroki leta 1956 se jima je rodila hči Polona, ki je pozneje postala priznana režiserka. Žal je bila bolezen močnejša od nje in marca lani je umrla. Na dedka zdaj budno pazita vnuka Igor in Lana.

S poroko je povezan tudi smešen pripetljaj. Na medene tedne sta se odpravila z vlakom v Zagreb. V istem vagonu pa se jima je pridružil Bojan Adamič, ki je prav tako potoval v Zagreb. Klepetali so in klepetali, pospremil ju je tudi v hotel, in čeprav ju je vprašal, ali ju moti, mu nista povedala, da sta na medenih tednih. Ura je tiktakala, Majda je namigovala, da ima dovolj, Bojan je pa še naprej govoril, se spominja umetnik. "Šele okoli pol treh smo se razšli." Pri Sepetovih je bila pogosto polna hiša, z Majdo sta bila zelo priljubljena gostitelja. "Smo imeli lep vrt, pa raženj, rada sva gostila ljudi, kar precej se je dogajalo."

Kot pravi, je bilo za njuno zvezo pomembno, da sta si dala prostor. Čeprav sta veliko ustvarjala skupaj, sta veliko delala tudi narazen. "Majda je hodila po turnejah, je več tednov ni bilo. Prvi teden sem bil ves vesel, češ, kaj vse bom počel. Po tednu ali dveh sem pa že začel nergati, pogrešal sem jo." Kot pravi, je tovrstna ločitev in pogrešanje na njun zakon vplivalo zelo blagodejno. Na vprašanje, ali bi kaj spremenil, kot iz topa odgovori, da bi, če bi imel to možnost, ženi prej pomagal v kuhinji, saj je kuhanje lahko zelo povezovalno za zakonca. Kot pravi, nikoli ni kuhal, Majda pa je bila izvrstna kuharica. Po njeni smrti mu ni preostalo drugega, kot da sam poprime za kuhalnico, in kot pravi, mu kar nekaj jedi odlično uspe, povečini pa je kuha za enega bolj nuja kot užitek.

Leta 1970 se je kot urednik zaposlil na Radiu Slovenija. To so bili časi, ko so načrtno spodbujali domače avtorje k ustvarjanju lastnih skladb, in ne k priredbam tujih. Na to, katera skladba bo posneta, je odločilno vplival notni zapis, ne ime pevca, ki jo je zapel. Tudi po upokojitvi leta 1991 je še naprej veliko ustvarjal, med drugim je veliko sodeloval z Vito Mavrič, katere ime je tesno povezano z njemu tako ljubim šansonom. Dvakrat sta pesmi, za kateri je napisal aranžma, potovali tudi na Evrosong: Tanja Ribič je leta 1997 pela Zbudi se, leto pozneje pa Vili Resnik Naj bogovi slišijo.

Številne nagrade z vseh koncev nekdanje skupne države

Na policah v njegovem stanovanju opazim različne nagrade, med njimi viktorja in dečka s piščalko. Za svoje delo jih je zasluženo prejel zelo veliko, od nagrade Sterijinega pozorja za izvirno scensko glasbo za dramo Kože megle Frančka Rudolfa leta 1997, nagrade Franeta Milčinskega - Ježka za opus šansonov (1994), viktorja za življenjsko delo (2000), nagrade Mesta Ljubljane za življenjsko delo, nagrade za najboljšo pesem slovenske popevke 40. let, Poletna noč (ob 40. obletnici Slovenske Popevke) (2002), do najvišje stanovske nagrade Društva slovenskih skladateljev – Kozinove nagrada za življenjsko delo leta 2010.

"Veselje mi prinaša sámo življenje"

Ko se po dobri uri in pol snemanja poslovimo, se zavem, da sem bila priča filmskemu vpogledu v res bogato in pestro življenje velikana, ki nam je podaril številne nepozabne melodije. Z njegovo živo pripovedjo smo potovali v dvorane v Rusiji, kamor so prinašali nov zvok džeza in svinga, v Pariz in na Kubo, predvsem pa na domače odre, kjer so zaživele najlepše popevke, ki še dandanes pobožajo mlajše in starejše poslušalce.

Ob pesmih, kot so Poletna noč, Brez besed, Zemlja pleše, Pridi, dala ti bom cvet, S teboj, Med iskrenimi ljudmi, Ljubi, ljubi, ljubi, Ribič, ribič me je ujel in številnimi drugimi so se rojevale ljubezni, sklepale zakonske zveze in ustvarjali drugi nepozabni spomini. Kakšna veličastna zapuščina!

"Veselje mi prinaša sámo življenje. Življenje sem imel pestro, ni mi bilo nikoli dolgčas, počel sem tisto, kar sem rad počel. Vsaj v glavnem. Če ima človek rad življenje, je to, mislim, da največ, kar se ti lahko zgodi," odgovori na vprašanje, kaj mu prinaša veselje. Več pa v jutrišnjem intervjuju.