Čopi je prejel nagrado Prešernovega sklada "za izjemno odmevno ter kakovostno tako ustvarjalno kot poustvarjalno delo zadnjih dveh let, predvsem pa za zgoščenki Praeparate corda vestra/Musica sacra in Sanjam/Musica profana".

Leta 1992 je v rodnem kraju še med študijem ustanovil in naslednjih deset let vodil Komorni zbor Iskra Bovec. Leta 1998 je prevzel še umetniško vodenje Komornega zbora Nova Gorica in Mešanega pevskega zbora Obala Koper, od preloma tisočletja pa tudi poučuje solfeggio, harmonijo, kontrapunkt, osnove kompozicije in komorno igro na umetniški gimnaziji v Kopru.

"Navdušuje številne izvajalce in poslušalce po Evropi in drugih celinah s svojo ustvarjalnostjo; z umetniško strastjo in predanostjo glasbi pa navdihuje mlade glasbenike in jih z nalezljivo vnemo spodbuja k ustvarjalnemu delu. Z vsestranskim zagnanim delom je postal ena največjih avtoritet na področju slovenske zborovske ustvarjalnosti in poustvarjalnosti," je med drugim zapisano v utemeljitvi nagrade.

Ambrož Čopi, ste skladatelj, dirigent, učitelj in organizator. Če bi vam eno izmed naštetih vlog vzeli - bi še vedno bili Ambrož Čopi?
Mislim, da ne. Čeprav vse te dejavnosti nosijo eno in isto sporočilnost oziroma moj življenjski moto. Gre za to, da védenje, znanje, izkušnje, navdih ali srečo, ki smo jih doživeli skozi glasbo, predajamo na ljudi. Glasbo kot tako predajam kot pedagog, kot skladatelj prek ustvarjene glasbe, kot dirigent in seveda kot organizator koncertov. Vesel sem tega, da zbori začutijo mojo glasbo, da jo radi izvajajo in predvsem to, da lahko delam z mladimi in s pevci, saj sem se prav v vokalni glasbi najbolje znašel. Skozi to lahko tudi ponujam znanje mladi generaciji skladateljev, ki rasejo in se navdušujejo nad vokalno glasbo, za katero lahko rečemo, da je nekoliko zapostavljena glede na instrumentalno, čeprav je v Sloveniji izredno veliko kakovostnih zborov, ki lahko tudi kakovostno predstavljajo tovrstno glasbo doma, pa tudi v tujini.

Kaj sporočate s svojim delom?
Moje izhodišče je, da nagovarjal ljudi predvsem skozi dobro, skozi ljubezen, skozi veselje in iz tega izhajajoč je moj lirizem. Nima veliko dramskih vsebin - naj gre za duhovna besedila ali pa posvetna, vselej izhaja iz lepega, iz ljubezni. Čeprav moramo ljubezen sprejeti tudi kot trpko, ne le kot zaljubljeno in lepo. Prav tako pa sakralna glasba niso besedila, ki nagovarjajo s težkimi temami, temveč preprosto s tem, kar je izhodišče kreatorja oziroma Boga, se pravi vera oziroma ljubezen. Kot tako ponujam glasbo ljudem; ne da bi ta opisovala svet ali pa bila navdihnjena s težkimi stvarmi, temveč da bi predvsem nagovarjala ljudi k nasprotnemu - torej k lepemu in jim dala čas, da malo postanejo, premislijo in se imajo tudi lepo.

Brigita Rovšek, 3. program Radia Slovenija, program ARS