Dobitniki nagrad Prešernovega sklada so skladatelj in zborovodja Ambrož Čopi, režiser Janusz Kica, slikar Aleksij Kobal, pesnica Cvetka Lipuš, kiparka Mojca Smerdu ter igralka, plesalka in performerka Katarina Stegnar. Tradicionalno jim bodo nagrade podelili na državni slovesnosti, ki bo na predvečer kulturnega praznika potekala v Cankarjevem domu, v neposrednem prenosu pa jo lahko z začetkom ob 20.00 spremljate tudi na 1. programu Televizije Slovenija.

Zavezan komediji, hudomušnemu zrcalu družbene realnosti
Prešernovo nagrado za življenjsko delo prejme humorist in satirik Tone Partljič, ki si je vedno želel predstaviti obe plati življenja, veselo in žalostno, humor pa mu večkrat služi kot obrambni mehanizem. S humorjem se počuti svobodnejšega, pravi, saj meni, da lahko tako pove več kot drugi. Partljič se je rodil leta 1940 v Mariboru. Leta 1965 je diplomiral na Pedagoški akademiji v Mariboru in nato poučeval v Sladkem Vrhu. Od leta 1971 je bil dramaturg v Drami Maribor, od leta 1987 umetniški vodja, najprej v MGL-ju, nato v ljubljanski Drami. Dvanajst let je bil poslanec. Začetki njegovega pisanja segajo v 60. leta. Objavil je veliko odmevnih proznih in dramskih del, scenarijev za televizijske in radijske igre ter filme, znan je tudi po mladinskih delih. Zaradi pogoste komičnosti v delih so ga, kot pravi, številni označili za ljudskega dramatika in štajerskega humorista. Po njegovem mnenju se vesela in žalostna maska, ki so ju s pridom uporabljali že v grškem gledališču, dopolnjujeta. Tako je obe mogoče najti v vseh njegovih delih, tudi v znani komediji Moj ata, socialistični kulak. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med drugim Glazerjevo nagrado za življenjsko delo, za Kulaka pa Grumovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada. Leta 2010 je izdal avtobiografijo Hvala vam, bogovi, za te blodnje, predlani je izšel njegov zadnji roman Sebastjan in most.

Avantgardni preoblikovalec okostenelih glasbenih vzorcev
Opus Iva Petrića se razteza od začetnih neoklasicističnih odmevov prek avantgarde do vrnitve k tradiciji. Glasba mu je bila življenje, z njo ves čas živi in si ne zna predstavljati, da se z njo ne bi ukvarjal. Leta 1931 rojeni Ljubljančan je že kot študent na Akademiji za glasbo igral v radijskem orkestru oboo in angleški rog. Že tedaj se ni zadovoljil z ustaljenimi oblikami akademskega življenja in bil med prvimi pobudniki Kluba komponistov. Leta 1958 je sledilo skladateljsko združenje Pro Musica Viva, ki je prelomno poseglo v slovensko glasbeno ustvarjanje. Štiri leta pozneje je bil med soustanovitelji komornega ansambla (leto 1963 so ga poimenovali po Slavku Ostercu), ki ga je tudi vodil. Med letoma 1979 in 1995 je bil umetniški vodja Slovenske filharmonije, deset let je deloval kot tajnik Društva slovenskih skladateljev.

Posvečal pa se je tudi založništvu in prispeval k utrjevanju sodobnega slovenskega skladateljskega potenciala. Bil je vodja pri Društvu slovenskih skladateljev in profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Njegov izredno širok in raznovrsten ustvarjalni opus obsega več kot 190 skladb, od komornih, simfoničnih do solističnih skladb, v tradicionalni kompozicijski slog pa je vnašal nov zvok svežih barv.

Vsestransko zapisan glasbi
Skladatelj in zborovodja Ambrož Čopi je nagrajen za stvaritve in poustvaritve zadnjih dveh let. Skladatelj zborovskih del, pedagog, organizator in zborovski dirigent v Posočju je študiral kompozicijo v razredu Daneta Škerla in klavir v razredu prof. Andreja Jarca. Na isti ustanovi je opravil specialistični študij kompozicije v razredu profesorja Uroša Rojka. Od leta 1999 poučuje solfeggio, harmonijo, kontrapunkt, osnove kompozicije in komorno igro na umetniški gimnaziji v Kopru. Med drugim je vodil mladinski mešani pevski zbor Gimnazije Koper in orkester Vladimir Lovec. Leta 1998 je prevzel mesto novoustanovljenega Komornega zbora Nova Gorica in Mešanega pevskega zbora Obala. Prejel je več nagrad za svoje interpretacije, prav tako za izjemne dosežke z zborom in kot najboljši dirigent tekmovanja.

Več kot dvajset let močne prezence v slovenskem gledališkem prostoru
Janusz Kica je z nagrado Prešernovega sklada nagrajen za režiji Kafkovega Gradu in Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski. "Namen teatra ni, da bi občinstvo poučeval; to bi bilo brezobrazno in neumno. Sam sem srečen že, če na odru vidim enega samega izjemnega igralca. Ne žalujem za časi, ko je bilo gledališče družbeno pomembno, žal pa mi je, da danes ni. Poskušam narediti vse, da bi bilo iskreno in resno," je pred leti dejal režiser, ki se je rodil leta 1957 v Vroclavu. V Krakovu je končal študij teatrologije, pozneje pa študij nadaljeval v Kölnu, kjer je vpisal še umetnostno zgodovino. V gledališču je začel kot asistent režije pri Andrzeju Wajdi in scenograf. Med letoma 1986 in 1989 je bil stalni asistent režije, pozneje pa hišni režiser v gledališču Pine Bausch v Wuppertallu. Med prvimi samostojnimi režijami je bila uprizoritev Theobaldt-Kipplingove Knjige o džungli, ki jo je pozneje na oder postavil tudi za Zagrebačko kazalište mladih. Po obdobju v gledališču Wuppertall je kot režiser začel sodelovati s številnimi nemškimi gledališči, k sodelovanju pa so ga vabile tudi gledališke hiše drugih držav. Slovensko gledališko pot je začel v SNG-ju Maribor, kjer je režiral Dumasove Tri mušketirje (1994) in Kafkovo Ameriko (1995), do danes pa z več kot tridesetimi režijami pomembno zaznamoval sodobno slovensko gledališče.

Med stavbami in nebom, med meglico in jasnostjo
Aleksij Kobal je nagrajen za razstavi Nocturno in Območje zajetja v Obalnih galerijah Piran. Slikar, rojen je leta 1962 v Kopru, je leta 1986 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorju Janezu Berniku. Podiplomski študij iz slikarstva je končal leta 1993 pri profesorici Metki Krašovec. Njegova umetnost obravnava temeljna vprašanja aktualnega trenutka, ki je prežet z mislijo o brezizhodnosti trenutne krize. Njegova platna odpirajo pogled mimo gostih oblakov proti praznemu nebu, ki ga jasno začrtano obzorje loči od kvišku kipečih stavb zaslepljene zahodne civilizacije. "Kobalove slike so lepe. Vsebujejo nekaj, kar pritegne pogled, da se ta pase na njih, jih raziskuje, sestavlja, primerja, po njih potuje, opaža, išče, razkriva in se naslaja. Vsekakor so takšne, da lahko kljub statičnosti zadržujejo gledalčevo vsakdana prenasičeno oko. Ko se pogled zaplete s temi slikami, se telo ustavi in umiri. Vsakdan zamre in slike ponujajo drugačno realnost," je ob razstavi cikla Nocturno zapisala likovna kritičarka Petja Grafenauer.

Med čermi samoizpraševanja
Zamejska pesnica Cvetka Lipuš je nagrajena za pesniško zbirko Kaj smo, ko smo (Beletrina), v kateri se spušča med čeri samoizpraševanja. "Pesnica odkrito, a z distanco, opremljeno s prijazno ironijo, razkriva skrite kotičke zavesti, nagibov in vzgibov, stvarnih dogodkov, nočnih predstav in mor, prividov in sanj, vsega, kar smo, ko smo naseljeni v svojem edinem stalnem bivališču – telesu. Kot da je prevzeta od njegove minljive sestave, tudi njega, mesenega, večkrat upesni, potuje po njegovi notranjosti in ga radovedno secira," je o zbirki zapisala Nada Breznik. Nagrajenka, ki se je rodila leta 1966 v Železni Kapli, pozneje pa petnajst let živela v ZDA, je doslej objavila osem pesniških zbirk, za zbirki Obleganje sreče in Kaj smo, ko smo pa bila nominirana tudi za Veronikino nagrado. Njene slovenske korenine ter življenje in šolanje v Avstriji in v Ameriki so v njenih pesmih pustili neizbrisen pečat, ki se odraža v refleksiji o občutkih odtujenosti in prilagajanju na novo okolje. "Mi lovimo sapo in korak, gojimo strah, grejemo dušo na oltarjih, prosimo ... prosimo, da zaslišimo glas, ki nas bo pospremil in predstavil gluhonememu vesolju in zapel uspavanko aja tutaja, aja tutaja, iz mene izhajaš, k meni prihajaš ..."

Prvinska preprostost in moderna čistost
Mojca Smerdu je ena izmed najuglednejših kiparskih osebnosti v Sloveniji. Njeno delo je bilo med drugim na ogled na razstavi Magija umetnosti - Protagonisti slovenske sodobne umetnosti 1968–2013, ki jo je postavil kurator Aleksander Bassin. Večkrat je sodelovala na Bienalih male plastike, ki jih Galerija Murska Sobota prireja od leta 1973, od leta 1999 kot Evropski trienale male plastike, in bila na njih tudi nagrajena. Nagrado Prešernovega sklada prejme za razstavo Skulpture, ki je lani v Galeriji Murska Sobota predstavila njeno snovanje od začetkov leta 1974 do danes. S svojimi jasnimi in preprostimi oblikami se naslanja na globoko izkušnjo, ki semantizira tako skupno kot zasebno in posebno, prepleta starodavno in prvotno preprostost z moderno čistostjo in ekonomičnostjo, so ob razstavi zapisali v galeriji, s katero je kiparka močno povezana. Izraža se s skulpturami malih dimenzij in velikimi javnimi plastikami, ki ne glede na to, kam jih postavi – v naravo ali v neki povsem prazen, kliničen prostor – niso moteče oziroma še več, dajo prostoru s svojo organskostjo in duhovnostjo neko novo razsežnost in ga humanizirajo.

V iskanju realnosti in fikcije
Igralka, plesalka in performerka Katarina Stegnar, ki je na slovenskem gledališkem prizorišču dejavna od leta 1999, prejme priznanje za stvaritve zadnjih dveh let. S svojo ustvarjalnostjo zaznamuje zlasti neodvisno sceno, predvsem kot ena najdejavnejših sodelavk platforme za raziskavo in produkcijo sodobne scenske umetnosti Via Negativa. Je tudi članica skupine Betontanc, sodeluje z gledališčem Glej, Anton Podbevšek Tetarom, ljubljansko Dramo in E. P. I. Centrom. Od leta 2014 je članica ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, odmevno pa je tudi njeno delo v filmu, nazadnje v filmu Drevo. Lani je izstopala v performativni raziskavi Katarina po naročilu v Gledališču Glej, drugem delu trilogije, v kateri se je z Juretom Novakom lotevala problematike uprizarjanja v gledališču in iskanja meja med fikcijo in resničnostjo.