Glasbena zapuščina balkanske regije, stičišča Vzhoda in Zahoda, je po njenem prepričanju izjemna in treba jo je ohranjati za prihodnje rodove. Drevi bo svoj zadnji album Damar predstavila na blejskem festivalu Okarina, oktobra pa se bo umetnica, ki je, zanimivo, več kot deset let delala v evropski instituciji na področju financ, potem pa se zelo uspešno podala v svet glasbe, vrnila na oder ljubljanskega Cankarjevega doma.

Vaša osebna glasbena zgodba je v bistvu zelo prepletena s politiko, kajne? Glasbena kariera ni bila vaša prva izbira, več kot deset let ste delali za Evropsko komisijo. Kako je potem potekal ta prehod iz politike do nastopanja na glasbenih odrih?
V predhodnem življenju, če lahko tako rečem, sem delala v računovodstvu enega od uradov Evropske komisije, ki se je ukvarjal s carinskimi in davčnimi vprašanji. Precej odgovorno in zahtevno. Saj veste, ko delate s financami, je vse v natančnosti in podrobnostih. Tako sem delala tudi veliko več, kot bi to zahtevalo kakšno drugo pisarniško delo.

Moja odločitev, da preneham delati v pisarni od 8. do 16. ure in se posvetim glasbi, je, če zdaj pogledam z distance, dejansko prišla pričakovano. Prej namreč nisem niti pomislila, da je glasba klic v življenju. Glasba je moja ljubezen, odkar se zavedam sebe, in to je res nekaj zelo osebnega. Toda veste, kadar čutite notranji nemir, čutite, da to, kar trenutno počnete, ni prava stvar. Razum govori eno, srce pa govori drugo. Na koncu sem vse pustila za seboj in šla po drugi poti. Iskreno verjamem, da je človek svoboden samo takrat, ko dela tisto, kar ima resnično rad.

V svetu glasbe sem bila že od samega začetka usmerjena na promocijo bogate glasbene zapuščine s tega prostora, in to je še vedno moja glavna naloga. Torej, brez premora že od leta 2008. Kar se tiče politike, so mi nedavno novinarji v enem pogovoru postavili vprašanje, povezano s politiko in politiki. Tako kot takrat tudi zdaj citiram trgovca v seriji Velo misto, ko pravi: "V svoji trgovini nočem politike." Moj edini stik s to "temo" je, da kakor preostali svet vsake štiri leta opravim svojo državljansko dolžnost in grem na volitve. In nič več od tega.

Kaj je za vas sevdah? Kako bi ga opisali z besedami? Za laika je podoben portugalskemu fadu.
Sevdah je moja prva ljubezen. V otroštvu sem se zaljubila v svet sevdalink, in to še vedno traja. Verzi pesmi, ki jih kot deklica sploh nisem razumela, so mi z dozorevanjem pomenili vse več. Tako sem potovaje skozi življenje, sprejemala mnoga sporočila iz pesmi in specifičen sistem vrednot, ki se je meni dejansko predstavljal kot niz življenjskih lekcij. Pesmi so mi zelo pomagale, da sem prebrodila težke trenutku v življenju, tiste lepše pa so naredile še lepše. Potem pa je tu še velik vpliv name kot na osebo. Rekla bi, da je sevdah specifično stanje duha, ki ga potrebuje človek, da se mu izpolni duša in odžene težke misli.

Kako bi opisali svojo glasbo? Eden izmed kritikov je zapisal, da je most med Vzhodom in Zahodom. Kako jo doživljate vi?
Skozi zgodovino je ta prostor vedno deloval kot stičišče Vzhoda in Zahoda. Kolikor je bilo različnih vplivov različnih carstev, ki so okupirali to področje ali šli prek njega, so vseeno ti narodi na teh prostorih razvili posebno kulturno identiteto. Želela bi, da bi imeli to ves čas v mislih. Vedno pravim, da imamo veliko bogastvo v glasbi, pa ne samo v glasbi, in to moramo ceniti in ohranjati pred pozabo. V svetu hitrega življenja in boja za golo preživetje se človek hitro izgubi.

Kar se tiče mojega videnja, ne vem, kaj bi rekla. Ves čas si prizadevam skozi glasbo pokazati najlepše iz tega dele Evrope. Z glasbo najlažje prideš do srca človeka, in verjamem, da je, ne glede na jezikovne ovire, glasba univerzalni jezik, ki ga vsi razumemo.

Kakšen recept ste vzeli pri aranžmajih tradicionalnih pesmi, ki imajo zdaj novo preobleko? To je včasih zelo občutljiva tema. Kakšen je bil odziv vaših kolegov?
Vse od začetka ukvarjanja z glasbo sem imela srečo, da delam z vrhunskimi umetniki. Vedno sem sodelovala s somišljeniki, glasbeniki, s katerimi sem delila navdušenja do tradicionalne glasbe. MIslim, da je bil to eden od dejavnikov, da se nisem strogo držala starih pravil, ko govorimo o aranžmajih. Težim k temu, da imam v studiu popolno svobodo in da že prvič, kakor nas čustva poneso v tistem trenutku, posnamemo pesem. Tako je bilo tudi na najnovejšem albumu, ki ga sem ga lani posnela v sodelovanju z Bojanom Zulfikarpašićem na klavirju, Antejem Gelom in Boškom Jovićem na kitari in Zvonimirjem Šestakom na kontrabasu. V prekrasnem okolju in odličnih razmerah studia Real World v Veliki Britaniji smo imeli popolno svobodo in smo improvizirali, kolikor je le bilo mogoče. Celo manjše napake, ki so se prikradle pri nekaterih pesmih, so ostale nespremenjene. Toda to je vse sprejemljivo, kadar gre za glasbo.

Vaša glasba združuje glasbeno tradicijo Bosne in Hercegovine, Srbije in Makedonije. To so države, katerih sodobna zgodovina je polna težkih čustev. Ste imeli zaradi združevanje glasbe teh držav kdaj težave? Češ da niste zvesti svoji državi.
Dobro, da to vprašate. Davno, v osnovni šoli sem bila odlična v matematiki, pri glasbi, ki sem jo sicer imela najraje, pa nisem imela vedno odlične ocene. Spomnim se, da smo se učili različne pesmi iz vseh predelov države. Med prvimi je bila Na planincah sončece sije. Odraščala sem v Sarajevu, poleg sevdalink so me zanimale tudi makedonske, vranjanske, međimurske, klapske in druge stare pesmi. Ko že govorim o klapah, skoraj eno leto sem bila članica ene splitske klape.

Mislim, da lahko vse te pesmi človeka samo obogatijo, mu odprejo dušo in mu daje malce drugačno videnje sveta, ki ga obkroža. Iskreno, v vseh teh pesmih najdem tudi del sebe, in težko bi bilo vse to zdaj kar pozabiti. To lahko primerjam s pesmimi velike Amalie Rodrigues. Ne morem si predstavljati, da nikoli ne bi slišala tega nebeškega glasu. Zato tudi pravim, da glasba ne pozna meja. Glasba zbližuje ljudi, včasih tudi celi rane duše, in kar je najpomembnejše, motivira človeka, da z optimizmom zre v prihodnost. Civilizacija, ki želi napredovati, se ne sme odpovedati svoji zapuščini.

Kakšni so načrti za naprej? Se obeta turneja po različnih državah?
Najprej prihajam na festival Okarina na Bled (na vprašanja je odgovarjala pred dvema dnevoma). Komaj čakam. Veste, nekoč sem že bila na Bledu. Če sem natančnejša: moj prvi odhod iz BiH-a je bila ekskurzija in šli smo ravno na Bled. Na to mesto me vežejo lepi spomini in zelo me zanima, ali se je kaj spremenilo in koliko, kajti v glavi imam podobo, ki bi jo rada vsaj za hip znova oživila. Po Bledu gremo v Umag, v prihodnjih treh mesecih pa bo sledilo nadaljevanje promocijske turneje albuma Damar. Najprej gremo v Kotor, v Črno goro, potem imam nekaj nastopov v Švici, sledita Avstrija in Nemčija, potem se pa ponovno vračam v Slovenijo. 17. oktobra je načrtovan koncert v Cankarjevem domu in zelo sem vesela, da bom ponovno nastopila pred ljubljanskim občinstvom. Verjamem, da bomo nadaljevali tam, kjer smo se nazadnje ustavili.