Sliši se, ali ima človek glasbo rad ali je samo obrtnik. Kot pravim, obrtništvo ni nič slabega. Toda tako kot imamo radi dobrega vodoinštalaterja, imam jaz rad dobrega avtorja.
Očitno obstaja kategorija glasbenikov, ki so čisto zadovoljni, če obstajajo samo na spletu. Zakaj, se niti ne sprašujem. Če v roku enega tedna ne dobim nikakršnega odgovora, domnevam, da so čisto srečni tam, kjer so. Žal mi je, jaz bi jih z veseljem vrtel.
A trenutno je kultura spletnega govora pri nas na tako nizki ravni, da če bi recimo jaz po radiu predvajal neko pesem ali izvajalca 'do meje bolečine' in to objavil še nekje na spletu, ne vem, če bi bil potem pripravljen prebirati na spletu zapise nekih anonimnežev. Taki, ki ti govorijo, da si se prodal, da si kmet ali 'kaj pa ti veš' …
Če razmišljaš - 'Ali bi zdajle ob pol osmih zasukal Interpol, ki malo ‘zaružijo’, ampak tam poslušajo ljudje, ki jim to mogoče ne bi bilo všeč …' –, tako ne boš nikoli nič vrtel. Včasih je treba 'pritegn’t'. Ali pa velikokrat.
A njegova velika ljubezen je glasba, ki jo intenzivno spremlja že od svojega desetega leta. Čeprav že dolga leta udriha po bobnih, ni nikoli igral s kakšno skupino, pravi pa, da zna ob poslušanju koncertov solidno zabobnati po zraku ali "sprašiti" kakšno solažo na nevidni "zračni kitari". Kot urednik glasbenega programa Vala 202 je poskrbel, da ta velja za nekakšno zatočišče raznolike in predvsem kakovostne glasbe. S kolegi so se letos tretjič lotili izbora pesmi za kompilacijsko ploščo Imamo dobro glasbo, s katero želijo na plan privleči čim več glasbe slovenskih izvajalcev, vredne poslušanja. Ob izdaji nove kompilacije, javnih debatah o kakovosti domače glasbe in ne nazadnje ob njegovi prihajajoči okrogli obletnici, zaradi katere se ne obremenjuje prav veliko, smo ga o vseh teh stvareh povprašali za mnenje, pri katerem ni "šparal" z besedami.
Izšel je nov, tretji kompilacijski CD Imamo dobro glasbo (vse izbrane pesmi lahko poslušate na spletni strani Vala 202), s katerim želite na Valu 202 izpostaviti in predstaviti zadnje čase sporni in izmikajoči se pojem "slovenske kvalitetne glasbe". Kako ste zadovoljni z letošnjo bero?
Ko smo Jure Longyka, Jernej Vene, Igor Bašin in jaz preposlušali prispele pesmi, moram priznati, da sem od glasbe – ne v količinskem smislu - pričakoval več. Totalni paradoks pa je v tem, da sem s tistim, kar smo na koncu uvrstili na CD, osebno od vseh treh let najbolj zadovoljen. Vsi štirje smo bili mnenja, da ta plošča najbolj "pelje" kot plošča, pa tudi vsaka pesem stoji zase.
Zelo sem vesel, da ljudje še pišejo besedila. Da imajo nekaj povedati - pa naj bo to osebnoizpovedno, ljubezenska tematika, kako "projicirajo" svoje življenje skozi glasbo ali čisto tretjeosebno. Vse te izpovedi so legitimne, nič ni domišljijskega, vse temelji na realnosti, ta del mi je všeč. Hudič je, ker je toliko glasbe, pa tako malo časa.
Razpis je bil odprt pet tednov, prišlo je 151 "kosov" glasbe, avtorjev pa je nekaj manj, ker so nekateri izkoristili pravico prijave dveh posnetkov. Vse, kar je nad sto, je že presežek. Opazi se razlika – v prvem letu, ko smo objavili ta razpis, je prišlo še več glasbe, a veliko take, ki ni doma na Valu 202. Glasbeniki so to dojeli kot še en razpis RTV-ja, imeli v glavi Emo in Slovensko popevko, zato je bilo prijavljenih veliko stvari, ki ne sodijo v koncept Vala. Že naslednje leto se je poznalo, da ni bilo več prijaviteljev, ki jim razpis ni bil namenjen. Prvega verjetno sploh niso vsi do konca prebrali, "zaščemelo" jih je pri tem, da priskrbimo studio, in so bili že čisto veseli. Na drugem razpisu pa so si glede na izbrano na prvem bolje prebrali besedilo.
Saj načeloma nimamo nič proti popu, ki ima lahko tudi pridevnik komercialen, a v končni fazi – in to vedo tudi glasbeniki - je jasno, kaj je narejeno na silo in kaj ima neko vrednost. Jaz sem zelo vesel, ko slišim dobro poppesem, in žalosten, ker je pri nas malo kakovostnega popa. Tudi definicija popa se je v zadnjih 15 letih spremenila. Pop izpred petnajstih leti je danes "terasna glasba" – da me ne bi narobe razumeli, hvala bogu, da so skupine, ki "špilajo" na terasah, sicer bi bilo poleti dolgčas –, a evolucija glasbe gre naprej. Saj je veliko glasbe, tudi v tujini, ki sega po kakšnih soulovskih in funkovskih izrazih, starih 40 ali več let, a znajo to producenti obrniti tako, da veš, da pesem nosi letnico 2010.
Znajo torej predvsem osvežiti stare stvari …
Saj ljudem ustreza, da je nekaj znanega, to je prisotno v vsaki glasbi. To, da nekaj znanega pripelješ v nov čas, tu pa se začne umetnost oziroma popovska …
Popovska obrt?
Obrt, ja. Popglasba je obrt. Vsa glasba je obrt. Tako kot vsak poklic tudi glasba potrebuje obrtnike. Dobri obrtniki lahko strežejo različnim žanrom in tako v tujini kot pri nas ni izjema, da so nekateri producenti zaželeni v različnih glasbah.
Zadnje čase je aktualna tema, koliko in kakšna domača glasba naj se vrti na radiih. S kriteriji za "dobro" glasbo ali kakršno koli umetnost je vedno križ. Kako ste se teh kriterijev lotili vi pri izboru pesmi za kompilacijo Imamo dobro glasbo?
Smo štirje posamezniki in vsak je naklonjen določeni glasbi. Pred tremi leti sem vprašal Jureta, Igorja in Jerneja, ali bi se to šli, seveda z vedenjem, da bomo slej ko prej na tapeti, ker je pri nas vsak, ki se izpostavi, na tapeti. Nismo pa sorodne duše po glasbi, to ni bil vzgib.
Neka pravila igre si moraš postaviti. Saj to so vse subjektivni pojmi. Stvar mora zveneti kredibilno. Pri besedilu veš, ali je nekaj potegnjeno iz petnih žil. Poznamo prekletstvo slovenske rime na končnico –i. A če nekdo stoji za tem, kar je povedal, je tudi interpretacija bolj korektna. Petja se lahko naučiš, interpretacije pa težje. Najtežje je pevcem, ki pojejo stvari drugih avtorjev. Če pa si sam avtor besedila, ti sploh ni treba biti toliko pevca po nekih normativih, saj pesem interpretiraš na pristen način. Sliši se, ali ima človek glasbo rad ali je samo obrtnik. Kot pravim, obrtništvo ni nič slabega. Toda tako kot imamo radi dobrega vodoinštalaterja, imam jaz rad dobrega avtorja.
Potem ste iskali predvsem to osebno avtorsko noto?
Pri tistih izvajalcih, ki so bili čisto anonimni, so bili pragovi postavljeni malo nižje. Pri tistih, ki jih že imamo v ušesih, pa smo bili bolj strogi. Ker pri njih veš, kaj so že naredili, in če plavajo vedno v enem in istem, to ni to. Če pa je tak izvajalec zrasel produkcijsko, besedilno in glasbeno, pa prav.
Nekaj komentarjev je namreč že bilo na vaš izbor, ki so ga verjetno nekateri dojeli kot namenjenega neuveljavljenim skupinam. Potem so se pojavile tudi pritožbe, zakaj ste izbrali, denimo, Zaklonišče prepeva, ki je že precej znana skupina…
To je vedno hudič. Vsak ima pravico do mnenja. Jaz bi edino prosil ljudi, naj si stvar preberejo do konca, da vidijo, za kaj gre. Razpis nikoli ni bil namenjen samo novim, neznanim izvajalcem. Nas zanima predvsem nova glasba. Radio hlepi po glasbi. Brez glasbe ni radia. In tudi obratno, brez radia ni glasbe. V bistvu smo v nekakšni simbiozi. Čeprav je težko uskladiti mnenja – avtor ali izvajalec trdi, da je njegova "roba" najboljša, na drugi strani pa mi pravimo, saj ni slabo, ampak imamo pomislek tu ali tam. Moram reči, da je cel kup "muzkontarjev", ki so vzeli naše kritike, ocene in razmišljanja zelo elegantno.
Potem ni bilo kakšnih infantilnih odzivov?
Ne. A nič ni večno, vključno z nami tukaj. Glasbe je ogromno, a nekje mora biti nekdo – v tem primeru smo to jaz in moji trije kolegi –, ki stvari postavi v neki kontekst.
Ste med prijavljenimi pesmimi opazili kakšne smernice? Je, recimo, kakšnega žanra premalo za uravnoteženo glasbeno "dieto"?
Ne. Imamo vse od dvominutnega glasbenega vlaka brez strojevodje, umirjenih akustičnih setov do hip-hopa, ki opazuje svet. Pa potem ta socialni čut, prisoten, recimo, tudi v tistem "vlaku" Zgrešenih primerov, ki je rokenrol komad, ki nekaj zadene. Najprej "na kmetiji je lepo, ija-ija-o", potem "odpnejo" do konca, govorijo, kako se v naših življenjih kregamo, a je ni stvari, ki je ne bi pozdravila ena pečenica. To so vse opisi nekih dejanskih stvari. Ali pa Giftna krf Tadeja Vesenjaka in njegov prleški bluz, dobro besedilo, umazana kitara, to…
Je v teh letih izdajanja kompilacije kateri od izvajalcev po njeni zaslugi dobil zagon v medijih, se prebil v "mainstream"?
Najbolj, zadnje dva meseca sicer zaradi drugih stvari, je glasbeno "vzletel" raper Zlatko. Ne morem pa reči, da je bil na kompilaciji prvič predstavljen, saj se je takrat že "valil" po sceni. Tudi Matej Kranjc je naredil zelo fajn kariero, a je bil tudi on že prej kantavtor. Mogoče se je z našo pomočjo dvignil na višjo raven v smislu, da ga je "dojelo" in začelo iskati več ljudi.
Se da pri nas sploh iz ničle narediti zvezdo, "shajpati"neko skupino ali izvajalca, kot to delajo radii in glasbeni tisk v tujini?
Seveda se da. Tudi Val 202 je "hajpal" nekatere skupine in tega nismo skrivali. Najbolj očitna primera sta Siddharta in Dan D. S Siddharto se je začela neka zgodba, ki globalno gledano sicer ni nič novega, pri nas pa se je zgodil neki miselni preskok. Tudi znotraj naše hiše so ugotovili, da simfonični orkester lahko sodeluje s tako skupino. Uredništvo je za njihovo glasbo stalo. Siddharta je zrasla na RTV Slovenija, začenši s tisto Sobotno nočjo in naprej.
Glede "hajpanja" skupin… program Vala 202 v celoti ni nastavljen tako kot drugje in kot bi mogoče tudi jaz želel. Recimo BBC One je zelo glasbeno naravnan. Tam imaš ljudi, ki so se skozi leta uveljavili kot nekakšni mnenjski voditelji. Imajo svoje termine v programu in v njih "pumpajo" določene, niti ne toliko skupine kot posamezne komade. Pod to se recimo podpiše Zane Lowe in deset dni to "fura" in "tera", te čisto zmeša, potem pa spet najde kaj novega.
Pri nas kaj takega ni mogoče?
Če bi imel takšen radijski format, kot je BBC One, in bi "napadal" poslušalce, stare od 18 do 30 let, že izdelane ljudi, ki poznajo in so dojemljivi za nove stvari, tako bi šlo. Če bi imeli nacionalno frekvenco. A trenutno je kultura spletnega govora pri nas na tako nizki ravni, da če bi recimo jaz po radiu predvajal neko pesem ali izvajalca "do meje bolečine" in to objavil še nekje na spletu, ne vem, ali bi bil potem pripravljen prebirati na spletu zapise nekih anonimnežev. Taki, ki ti govorijo, da si se prodal, da si kmet ali "kaj pa ti veš"…
Če kdo reče, da to človeka ne prizedane, je to larifari. Kultura spletnega komuniciranja je pri nas na precej nižji ravni kot v tujini. Če pogledaš spletno stran BBC-ja, nihče ne reče nič čez didžeja, ampak debatirajo o glasbi. Tukaj pa se neha debatirati o glasbi pri komentarju številka dve in že je vse na osebni žaljivi ravni. Saj ni pomembno, katera tema je – glasba, politika, šport … Če imaš pri politiki novico o pokojninski reformi, bo prvi komentar "Ja, in?", v drugem pa so že imena in kdo kaj krade.
Ta nekonstruktivnost je tudi posledica ignorance. Ljudje sploh ne vedo, o čem teče beseda. Pri glasbi samo vidijo sliko od nekoga in komentirajo v smislu "To je šit muzika!". Tudi obupni poskusi posameznikov (ki kljub vsemu glasbo poslušajo) pripeljati debato nazaj k bistvu, ne uspevajo. Škoda časa in živcev. Saj jaz sem globoko v sebi prepričan, da so to čisto normalni ljudje, a jim da ta anonimnost zagon, in tisto, česar se doma ne upajo reči ženi ali možu, spraznijo tam. No, samo da je zdravje doma. Tukaj je ta sociološki problem, ki velja za vse ljudi na svetu z dostop do novih tehnologij. Tehnologija je krepka desetletja pred uporabniki. V promilih bi lahko ocenil število ljudi, ki tehnologijo izkoriščajo za svojo dobrobit in potem še dobrobit kakšne širše skupine ljudi.
Čisto se kongresu slovenskih glasbenikov ne moreva izogniti. Poleg preostalih zahtev so glasbeniki izrazili željo, da bi glasbo na radiih izbirali relevantni in kompetentni ljudje. Glede na to, da Val 202 v javnosti nekako najbolj velja za zatočišče kakovostne glasbe, kaj bi vi kot vodja glasbenega uredništva izpostavili kot najpomembnejše lastnosti dobrega glasbenega urednika? Je pomembna glasbena ali celo muzikološka izobrazba, izkušnje z igranjem glasbe, obiskovanje koncertov, velike količine preposlušane glasbe?
Če govorim o moji lestvici, je to zadnje prvo. Treba je imeti čim bolj odprta ušesa. Kakor koli obrneš, je to služba. In kot se morajo izobraževati, recimo, zdravniki, se morajo tudi glasbeni uredniki.
A pri vašem delu je tempo verjetno bliskovit?
Vrstni red skladb na kompilaciji Imamo dobro glasbo Val10, ki izzide 16. novembra.
1.BEATMYTH FEAT. N'TOKO – Hello!
2. LEILA – Ti si
3. SAME BABE – Zjutraj ptički prav lepo pojo
4. ZGREŠENI PRIMERI – Kaku si kej?
5. JACUZZY – Roke gor
6. GIFTNA KRF – San na cesti
7. DITKA – So fine
8. MATEJ KRAJNC – Prišlek
9. ZAKLONIŠČE PREPEVA – Još uvek pomislim na tebe
10. SABALMOZA – Poet
11. BLOOMING – Fant, ki je govoril z angeli
12. NEJC SAJOVIC IN JAŠA HEDŽET – Časovni (u)stroj
13. BRUTALNA ROMANTIKA – Can You Do It?
14. ANDREJ BUČAR DRILL – Z mikrofonom
15. DIDIWA – Dečko
16. I.VANISH – Začetek konca
Seveda, glasba te bombardira z vseh koncev. So dnevi, ko glasbo iščeš, in so dnevi, ko jo samo dobivaš in ni časa za iskanje. Seveda ni nobena ovira, če ima človek glasbeno šolo ali celo diplomo iz muzikologije, toda kakor koli stvar obrneš, je to način življenja - imeti "muziko" rad, "Muziko" z veliko začetnico. Glasba je zdaj že trideset let zelo pomemben del mojega življenja. Zame se je zgodba začela pri hardrocku, kot je AC/DC, potem sem preklopil na novo romantiko, ki sem ji sledil do bridkega konca in vrnitve v obliki Spandau Ballet, Talk Talk, Flock of Seagulls, Depeche Mode … Ko rasteš, dobivaš informacije, da ima to korenine v nečem iz preteklosti. Potem začneš raziskovati za nazaj, tisto, kar ti manjka, tisto, zaradi česar se je razvilo nekaj drugega. Ko si enkrat v centru, greš enkrat na jug, pa spet malo na vzhod in zahod. Ta zemljevid je zdaj zelo razpreden. Lahko iščeš informacije o glasbi na petih mestih, ki jim zaupaš, da so že nekakšno relevantno sito, lahko pa greš iskat po spletu in odpiraš neznane datoteke z neznanimi naslovi neznanih izvajalcev. In si nemalokrat prijetno presenečen.
Potem pa se začne zgodba, kako to glasbo pripeljati na radio. Včasih kontaktiram izvajalce neposredno, povem, kdo sem in da sem zainteresiran. A to "ribarjenje" ni tako uspešno, kot bi človek mislil. Očitno obstaja kategorija glasbenikov, ki so čisto zadovoljni, če obstajajo samo na spletu. Zakaj, se niti ne sprašujem. Če v roku enega tedna ne dobim nikakršnega odgovora, domnevam, da so čisto srečni tam, kjer so. Žal mi je, jaz bi jih z veseljem vrtel.
Mora imeti glasbeni urednik v sebi nekaj odnosa v slogu "jaz vem, kaj je dobra glasba, ti nimaš pojma"?
Iz ničle ne. Moraš imeti neko zgodovino. Jaz sem ogromno glasbe začel poslušati, ko sem bil star 16 let, in se zavedel, da imam občutek za to, da ljudem ni slabo tisto, kar slišijo. Bil sem recimo didžej …
Bil sem tretji v vrsti. Geografsko gledano smo trije ljudje, ki smo bili didžeji v Super Liju, živeli tristo metrov narazen. Zgodba se je začela z didžejem Vladom Kapevskim, ta pa je imel žlahtnika, ki je nastopal pod imenom DJ Jež in je res obvladal tehniko vinilnega "didžejanja". Potem je bil Dejan, ki je zdaj vodja na radiu Salomon. Ko Dejan ni mogel več, je priporočil soseda – to sem bil pa jaz. Takrat sem imel kakšnih šest let zgodovine spremljanja glasbe, res od rosnih let.
Kakšno glasbo ste vrteli?
Takrat se je začela zgodba s konfekcijskim darkizmom. Takrat je bil fenomen, da če si znal uravnotežiti zadeve, nisi imel nobenih težav, če si v petnajstih minutah zasukal Madonno, Sisters Of Mercy, Culture Club, Human League … Vse je šlo. Ljudje niso bili obremenjeni. In ljudje ti dajo vedeti, direktno ali posredno, da nekaj deluje. Takrat začneš dobivati občutek, ko te nekdo drug potrdi. "Fejsbukarji" bi rekli: ko te nekdo "lajka". Saj sem bil že prej v osnovni šoli na šolskem radiu. Kasneje smo imeli "blok partyje" – v Ameriki "block party" pomeni, da se dobijo ljudje s petih ulic, jaz pa sem živel v bloku in smo imeli "blok part". Za znoret – dogajalo se je v Mostah, v kleti, veliki 25 kvadratov, tam so bili boksi, mešalna miza, prišli so ljudje iz Šiške, od vsepovsod, vsako soboto.
Kaj pa pri radijskih glasbenih opremah – ali obstajajo kakšni "recepti" za dobro opremo, kaj vse je treba upoštevati?
Za vsakogar nekaj je za nikogar nič – to torej ni dober koncept. Uredniška pozicija zahteva, da človek zavzame stališče, ki ga mora znati zagovarjati in je v soglasju z uredniško politiko na višji instanci. To je to. Če razmišljaš - "Ali bi zdajle ob pol osmih zasukal Interpol, ki malo ‘zaružijo’, ampak tam poslušajo ljudje, ki jim to mogoče ne bi bilo všeč …" –, tako ne boš nikoli nič vrtel. Včasih je treba "pritegn’t". Ali pa velikokrat. Izogibam se termina "odganjanje poslušalcev", bolj se nagibam k terminu "preseljevanje poslušalcev". Neštetokrat se srečam s klici ali mnenji ljudi, ki so v precepu. V bistvu jim ustreza Val 202 kot paket ali koncept, a jim ne ustreza več glasba, ker so enostavno prestari.
Tudi vas osebno kmalu čaka okrogla rojstnodnevna obletnica. Je to čas za polaganje računov, arhiviranje spominov, začetek česa novega?
Hmmm, ne obremenjujem se s tem, da bom star štirideset. Bolj s tem, da bo hči čez osem let polnoletna. Obstaja tista fraza, da si star toliko, kolikor se starega počutiš. So dnevi, ko se počutim kot adolescent, drugič pa spet …
… kot stereotipni poslušalec klasične radijske postaje?
Tega si ne bi upal reči, ker ne vem, kakšen je. Mogoče to posluša cel kup mladostnih razigranih deklet in fantov. Ne vem, včasih si utrujen od vsega, od življenja. Daleč od tega, da je moje življenje najtežje na svetu. Ampak vsak posameznik si včasih vzame pravico, da reče, da tako hudo, kot je, pa ne more biti – seveda z neko zdravo ironijo. Kot je rekel Dave Gahan v pesmi Depeche Mode See You iz leta 1981: "People are basically the same."
Sliši se, ali ima človek glasbo rad ali je samo obrtnik. Kot pravim, obrtništvo ni nič slabega. Toda tako kot imamo radi dobrega vodoinštalaterja, imam jaz rad dobrega avtorja.
Očitno obstaja kategorija glasbenikov, ki so čisto zadovoljni, če obstajajo samo na spletu. Zakaj, se niti ne sprašujem. Če v roku enega tedna ne dobim nikakršnega odgovora, domnevam, da so čisto srečni tam, kjer so. Žal mi je, jaz bi jih z veseljem vrtel.
A trenutno je kultura spletnega govora pri nas na tako nizki ravni, da če bi recimo jaz po radiu predvajal neko pesem ali izvajalca 'do meje bolečine' in to objavil še nekje na spletu, ne vem, če bi bil potem pripravljen prebirati na spletu zapise nekih anonimnežev. Taki, ki ti govorijo, da si se prodal, da si kmet ali 'kaj pa ti veš' …
Če razmišljaš - 'Ali bi zdajle ob pol osmih zasukal Interpol, ki malo ‘zaružijo’, ampak tam poslušajo ljudje, ki jim to mogoče ne bi bilo všeč …' –, tako ne boš nikoli nič vrtel. Včasih je treba 'pritegn’t'. Ali pa velikokrat.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje