Končno jim je posijalo, da so lahko "in" za isti denar, kot če bi ostali na DJ Umeku in že 359. izdaji Žura z razlogom.
Eno je, če nekoga izobražuješ, kot to počnemo mi, pa čeprav v manjšem obsegu, drugo pa to, kar počnejo nekateri glasbeni opremljevalci, ki pod krinko izobraževanja poslušalcem vsiljujejo svoj okus.
Slovenija je 15 let za časom, kar se tiče glasbe! Za vse to so pa krive radijske postaje in tv-programi, ki predvajajo samo sranje od glasbe!
DJ-ja zatira samo zakon, ki zahteva določen odstotek slovenske glasbe, ne glede na to, da ni dovolj dobre slovenske glasbe.
Na isti glasbeni postaji so prejšnji teden kot "sveže" vrteli prav tako BEP-jevsko Meet Me Halfway. Single je izšel 2. novembra 2009.
"Če pesem ustreza formatu naše radijske postaje in če se dobro odreže na testiranju, jo predvajamo," odgovarja Željko Čakarević, direktor Radia Ekspres, na moje očitke, da slovenski komercialni radii poznajo le dve smeri: retrohiti na prvo žogo (od Phila Collinsa in Katrine & The Waves do Madonne) in MTV-mainstream (Rihanna, BEP, Beyonce). "Mi imamo eno samo smer: sodobno urbano glasbo po okusu večine mladih v osrednji Sloveniji in imamo zato jasno začrtan zvok, zaradi česar smo tudi uspešni, saj smo najbolj poslušana radijska postaja med mladimi v tej regiji," pa pove Darja Rogelj, predstavnica za stike z javnostmi Radia Antena.
Logika je preprosta in plasirana že v nazivu komercialnih radiev samih: pri njih se vse vrti okoli denarja. Česar niti ne skrivajo – "Komercialne postaje imajo en jasen cilj. Ustvarjanje dobička," brez lažnih olepšav pove Čakarević. In progresivnejša, alter glasba naj ga ne bi prinašala.
Dovzetnejša tujina
"V Sloveniji ni nič drugače kot drugod po svetu. Tako pač je – zato so ti bendi alternativni in ne množični," je odločen moderator Radia Center Sašo Papp. A vendar, v tujini JE drugače. Te dni zelo opevani alternativci The National so se s z zadnjim albumom uvrstili na drugo mesto Billboardove lestvice in v hipu razprodali londonski Albert Hall. Arctic Monkeys slovenski feni odhajajo poslušat k vsem našim štirim sosedom, na njihove komade pa plešejo množice. Florence and The Machine je z albumom Lungs zasedla prvo mesto lestvice v VB. Izrazito indie soundtrack sicer povsem mainstreamovske filmske franšize Somrak so v ZDA razgrabili. Kings of Leon so z Only By The Night celo leto zasedali sam vrh najbolj prodajanih albumov v ZDA in drugod po svetu.
"Že tisto, kar v Zagrebu ali Budimpešti, da o Londonu sploh ne govorim, sodi med dobro glasbo, se lahko znajde na isti lestvici povsod, le pri nas ne," je prepričan Miroslav Akrapović, poznavalec glasbene scene in glasbeni recenzent.
Klubi ne dohajajo trendov
A dejstvo ostaja, da v Sloveniji radii trmasto vztrajajo pri načelu "dati (slovenski) množici to, kar (slovenska) množica hoče". Tega se držijo tudi v "rock" klubih, kjer se pogosto zdi, da se je za njih pojem rocka ustavil tam nekje sredi 90. let. "Ustavi se zaradi gostov, saj si takšno glasbo želijo," nam odgovarjajo v KMŠ-ju. Andrej Ciuha iz Orto kluba, kjer lahko malodane nastaviš uro po rotaciji Gunsi-Pearl Jam-Walking on Sunshine, pa: "Problem nastane, če si kakšen alternativec želi, da bi plesno mainstream navdahnjena populacija plesala na kakšno njegovo glasbeno že ljo. Ego trip pa je kralj na Slovenskem." Res, bognedaj, da bi se za rockklub pričakovalo, da izpolnjuje glasbene želje obiskovalcev z (alter) rock preferencami.
Za Akrapovića to ni nič drugega kot glasbeni totalitarizem: "Argument 'ampak tako glasbo masa pač hoče' je, kot da ulici ali čredi prepustimo, da nam kroji okus in način življenja, zabave. To posploševanje in občutek moči v množici vemo, kam pelje skozi zgodovino."
Na to temo ima precej pripomniti tudi publicist in kolumnist Marko Crnković, ki je v Sobotni prilogi (Delo, 5. 6. 2010) zapisal: "Kaj gre v uho glasbeno indoktriniranim, subkultiviranim množicam in kaj se njim zdi iskreno in zabavno, je problem, ki se ga ne zavedajo. Ne zavedajo se brezupne glasbene uniformiranosti Slovencev, ki so zrasli na dieti bendov od Hazarda in Pop Designa pa do Kingstonov in Mance Špik."
Taisti Slovenci so za svojega evrovizijskega predstavnika izbrali nekoga, ki se v obšlesanih strganih kavbojkah in retropričeski kliče za rockerja, a je videti kot karikatura, ki mu je rok trajanja potekla tam nekje sredi 80. let. Smo Slovenci 15 let za časom, (kar se tiče glasbe)? Včasih se kljub vsem pogovorom o Facebooku, Blackberryjih in iPodih res zdi, da živimo v časovni kapsuli, kjer leta za preostalim svetom odkrivamo smoothieje, Starbucks in uggice.
Vzrok v napačni medijski politiki?
Zgodovinski vzrok, zakaj se na radiih (in klubih) vrti glasba, ki ne sledi svetovnim trendom (razen tistim najbolj komercialnim), je treba iskati nekje med koncem socializma in začetkom nove države. Crnković tako meni, da je bilo socialistično okolje za (domačo) glasbo mešan blagoslov, saj je skrbelo tako za nadzor nad kakovostjo kot tudi za vsaj načelno stilno enovitost. Od 80. naprej pa da je začela dominirati estrada v najslabšem pomenu besede, estrada kot skomercializiran in kulturno osiromašen nadomestek za pop.
Po besedah dr. Marka Milosavljevića, predstojnika oddelka za novinarstvo na FDV ter strokovnjaka za medije in popkulturo, je vir vsega zla treba iskati v napačni medijski politiki v začetku 90. let, ko so množici radijskih postaj brez selekcije ali posebnih kvalifikacij podelili frekvence. Tem postajam gre le za eno: dobiti čim več poslušalcev. In v hipu, ko bi kak tip glasbe lahko potencialno odbil širši krog, v hipu, ko gre za nekaj drugačnega od najširšega, vsi izvajalci letijo s programov. Pa da se razumemo: tu sploh ni govora o kakih hudih obskurnih in nespevnih alternativcih. "Radijcem je bilo treba dopovedovati, da Linkin Park in Alanis Morrissette v svetu poslušajo velike množice. Zaman," pove Milosavljević. "Večina slovenskih radijskih postaj nima izoblikovane identitete, namenjene so samo najširšemu občinstvu, rezultat pa je bleda glasbena identiteta Slovencev in posledično tudi identiteta družbe na sploh."
Nekvalificirani radijski uredniki
Ob vsem povedanem se je res treba zamisliti, kakšne kvalifikacije glasbeni uredniki na slovenskih radiih sploh imajo. Najmanj, kar bi se od njih pričakovalo, je, da spremljajo tudi nekatere tuje trendovske spletne radie (NME, Q …) in se učijo od njih. "Na radiih splošni okus in komercialna merila nadomeščajo konsistentno uredniško politiko, ki je danes žal prej izjema kot pravilo," razlaga Luka Zagoričnik z Radia Študent.
Mladen Patajac s Simple Events, ki organizira pri nas tuje koncerte, meni, da je ponudba glasbe na naših radiih obupna predvsem zato, ker nenehno ponavljajo ene in iste pesmi: "Lady Gaga je brez dvoma trenutno ena najbolj vročih pevk. Odlično. Sledimo svetovnim trendom. A ko v dveh urah predvajajo dve njeni pesmi, gre za plod popolnega nepoznavanja glasbe, omejenosti in predvsem neizobraženosti radijskih moderatorjev, glasbenih urednikov pa raje ne bi omenjal. Žalostno. Med več kot 10.000 izvajalci in milijon pesmi naši radii vztrajno ponavljajo ene in iste pesmi! Da bi vsaj od nekega izvajalca predvajali 5 različnih pesmi."
"Profesionalizacija glasbenih urednikov je velik problem," se strinja Milosavljević, ki meni, da lahko govorimo pravzaprav o deprofesionalizaciji. Slovenski glasbeni uredniki ne sledijo mednarodnim glasbenim standardom, naslanjajo se na računalniške programe in pogosto gre za ljudi, ki so se na tem mestu znašli povsem naključno in s pomanjkljivim glasbenim znanjem. "Zato se ljudje pač obračajo k spletnim radiem, kjer dobijo to, kar na navadnih radiih ne. In tako smo lahko zadnjič na Florence & The Machine lepo videli, kako zna občinstvo prepevati ob vseh njenih komadih, čeprav je na naših radiih nikjer ni."
V Zagrebu ja, pri nas ne
Precej Slovencev je bilo videti tudi aprila na intimnem klubovskem zagrebškem koncertu še ene britanske alterskupine, Editors. Po koncertu je DJ vrtel playlisto, na kateri so se znašli Kings of Leon, Interpol, Arctic Monkeys, Killersi (NE Human) in Franz Ferdinand. Na glasbo, na katero se po trditvah slovenske množice ne da plesati, so ljudje poskakovali bolj energično kot na kateri koli večer v Ortu. Družba, s katero sem bila, pa je izbor pospremila s tragičnim, obupanim pogledom: "Pa zakaj tega ne morejo vrteti pri nas?!"
Kdo bo torej slovenske množice izobrazil, če ne DJ-ji v rockklubih in radijski DJ-ji? Komercialne radijske postaje se branijo, da njihova naloga ni glasbeno izobraževanje in me napotijo na nacionalko. Ista nacionalka, ki naj bi skrbela za vse sloje družbe, pa je ukinila tako Aritmijo kot Braneta Rončela, namesto tega pa nas lahko vsako soboto razveseljuje – domačijski Vrtiljak. Dobrodošli v Sloveniji 21. stoletja.
Spodaj si lahko preberete intervju z Miroslavom Akrapovićem v celoti.
Kaja Sajovic
kaja.sajovic@rtvslo.si
Na slovenskih radiih obstaja neka stalna rotacija, ki jo lahko razdelimo v dve smeri - ena so retrohiti na prvo žogo (Phil Collins, Rod Stewart, Madonna), druga najbolj mainstream MTV (Beyonce, Black Eyed Peas, Rihanna). Nič kaj progresivnejši ni glasbeni izbor v t. i. rockklubih (Orto, Metelkova). In potem se odvija Džafest, velikopotezni dogodek največjega mobilnega operaterja, ki kot najbolj "in" izvajalce servira (lani) Killerse, (letos) Gossip, Florence and The Machine ... - izvajalce, ki jih slovenski radii vztrajno ignorirajo. Zakaj je stanje na slovenski glasbeni sceni tako, kot je? Kako si osebno razlagate to vrzel na slovenski glasbeni sceni?
Super mi je ta izraz "vrzel"! To je res ena sama vrzel, ki vleče še iz časov
IN KATERI SO URBANI/ALTER/INDIE IZVAJALCI, KI SO TRENUTNO VROČI?
LCD Soundsystem, Caribou, She Wants Revenge, New Young Pony Club, HURTS, Broken Bells, MGMT, Klaxons, Empire of the Sun, Friendly Fires, The National, Doves, Editors, Vampire Weekend, Gaslight Anthem, Dead Weather, Big Pink, Groove Armada, Marina & The Diamonds, Florence & The Machine, The Drums, La Roux, Ladyhawk, UNKLE, Mumford & Sons, Metric, The XX, Crystal Castles, Kasabian, Black Rebel Motorcycle Club, Ellie Goulding, Foals, Delphic, White Lies, Arctic Monkeys, Fuck Buttons, Ladytron, Animal Collective, Bombay Bicycle Club, Grizzly Bear …
In vedno aktualni na indie področju:
Radiohead, Interpol, Placebo, New Order, The Cure, Smashing Pumpkins, White Stripes, The Kills, Mando Diao, The Bravery, Franz Ferdinand, The Kooks, Yeah Yeah Yeahs, Oasis, The Verve, Suede, The Smiths, Joy Division, Garbage, The Strokes, Bloc Party, The Killers (zgodnejši), Spoon, Sonic Youth, Pulp, Death Cab for Cutie, Modest Mouse, Fugazi, Pixies, Flaming Lips, Pavement, Arcade Fire, Gossip ...
Zakaj tudi v slovenskem rocku uspevajo le generične poprock skupine, progresivnejših pa nihče noče niti povohati (argument: preveč pop za Študenta, premalo pop za komercialne radie)? Na radiih v tisti slovenski kvoti namesto svežih alterskupin raje vrtijo šest let stare Saške Lendero.
Tvoja ugotovitev je povsem točna – preveč pop za RŠ in rahlo alter ali pa kar že hud alter za komercialne radie! Toda kdo so tisti, ki to ugotavljajo in hkrati paradirajo z tujimi lestvicami, z obiski koncertnih prizorišč zunaj Slovenije in z edukacijo iz mesečnih glasbenih revij, ki jih ne razumejo? Že tisto kar v Zagrebu ali Budimpešti, o Londonu naj ne govorim, sodi med dobro glasbo (LCD Soundsystem) se lahko znajde na isti lestvici povsod, le pri nas ne. Zgornji primer sem navedel zaradi zgodbe o tem, kako je Madonna lovila Jamesa Murphyja, frontmana LCD Soundsystem, da ji producira ploščo! Ergo, to pomeni, da je James Murphy velika faca! Za koga? RŠ in Val 202, na drugih postajah blage veze nimajo, kdo je možakar iz New Jerseya, ki le za eno modno revijo, na kateri vrti 2-urni set, pobere do 100.000 evrov. Preveč alter za koga? In preveč komercialno za koga? Orto? Metelkovo?
Argument zagrizenih nasprotnikov alter glasbe (pa tudi radiev, klubov, poslušalcev) je, da alter glasba ni plesna. Kako odgovoriti na to? Če pogledam, kako v alter klubih v tujini navdušeno plešejo na izvajalce kot Kasabian, Arctic Monkeys, Yeah Yeah Yeahs, bi se težko strinjala.
To je najbolj neumen argument glede glasbe, ki sem ga slišal. Prav zadnje, skoraj več kot desetletje, je vodilni glasbeni trend na Zahodu t. i. "new rave" in punk & funk, ki se je oplajal na postulatih postpunkovskih 80-ih. In poleg naštetih bi lahko naštevali še pa še ... Kitare so vnovič na plesišču! Tisti, ki krojijo uredniško politiko, pozabljajo, da so bili v popularni glasbi prvi klubski plesni koraki narejeni ob Presleyju in Beatlih ... Pozibavanje kolkov je nastalo ob kitarski glasbi.
Kaj pa Radio Študent? Se vam ne zdi, da morda skušajo predstavljati preveliko alternativo tistemu, kar se vrti na slovenskih radiih? Zakaj odklonilni odnos do bolj "do radia prijazne" alternative - Interpol, Arctic Monkeys, Black Rebel Motorcycle Club ...?
RŠ je vedno imel odklonilni odnos do vsega, kar v enem trenutku preseže, za njih na RŠ, določeno visoko naklado ... Popolna bedarija! Interpol ne bomo, toda Radiohead pa ja!? Kdo v tem primeru ima večjo naklado? Toda ta primer niti ni tako merodajen, ker so, vsaj takrat, ko so imeli prvence, ti bendi imeli svoj prostor v njihovem etru. Že dolgo ne poslušam radia, razen Vala 202.
Bi lahko za slab obstoj alter glasbe v Sloveniji krivili tudi začaran cikel radio-lokali? (V t. i. rocklokalih vrtijo pač tisto, kar se vrti na naših radiih kot rock, in nasprotno)
Lokali so posebna zgodba. Obiskujem le 2-3 lokala že 20 let in vedno izsilim, da, ko sem tam, vrtijo mojo glasbo, ki jo imam s sabo. Rezultat – lokali potem presnamejo mojo glasbo. Ko pridem v lokal, v katerega nisem zahajal nekaj časa, in slišim AC/DC ali Mötorhead, se obrnem in grem ... hecam se. Po tolikih letih pisanja, analiziranja in poslušanja glasbe sem razvil sposobnost, da če nočem, ne slišim glasbe ... Toda zagotovo me v slabo voljo spravi to, da nekateri klubi vrtijo že 20 let isto set listo.
Argument, ki ga pogosto slišim - "Ampak tako glasbo množica pač hoče" - ne vzdrži. Družba je sestavljena iz več segmentov in veliko je takih, ki pogrešajo alter glasbo na slovenski sceni. Ravno iz lanskega primera Killersov smo se naučili, da tudi, če širši množici niso poznani, se jih da z vztrajnim in stalnim rolanjem njihove glasbe (komad Human), "privaditi" na okus.
Argumen "ampak tako glasbo množica pač hoče", je kot da ulici ali čredi prepustimo, da nam kroji okus in način življenja, zabave. To posploševanje in občutek moči v množici vemo, kam pelje skozi zgodovino. Nisem nasprotnik množičnih veselic, mi pač niso všeč in tam me ne boste našli. Toda hkrati ne more okus večine biti odločilen za ocenjevanje kulturne, subkulturne in popkulturne vrednosti. Mislim, da je dober primer naša evrovizijska popevka.
Komentar na to sliko: pride v Ljubljano Eros, Lord of the Dance, balkanski izvajalci, in bodo razprodali Halo Tivoli. Ko pa skušajo promotorji pripeljati Kings of Leon, Editorse, Arctic Monkeys ali kaj podobnega, pa niti sponzorja ne dobijo?
To le govori o okusu tistih zasebnikov, ki imajo veliko denarja in po navadi poslušajo najbolj zanič glasbo. Žal, to je naša realnost, kljub občasnim "mobilnim" prebliskom. Dal vam bom en zanimiv primer odnosa mecenstva in rock'n'rolla. Emil Tedeschi je hrvaški poslovnež "novega vala", eden najbogatejših Hrvatov, pri nas znan kot morebitni kupec večinskega deleža Mercatorja. Toda, ali kdo ve, da je Tedeschi častni član skupine Pips, Chips & Videoclips? Kdor pozna pevca Ripperja, ve, da on in skupina niso z njim zaradi denarja! On pa z njimi zagotovo ne zaradi medijske prepoznavnosti. Kateri naš Tedeschi ima tak rockovski odnos do kakšne naše rock skupine? Ne poznam.
Vaše recenzije se včasih zdijo kot izrazito trmasto upiranje mainstreamu - ne le, da ne dajete nobenih ocen mainstream albumom, sploh jih ne ocenjujete.
Ne vem, kaj je s tem narobe? Triletno urednikovanje Videospotnic je bilo dovolj dolgo obdobje balansiranja domačega mainstreama in alternative. Danes obravnavam tisto, kar se mi zdi, da je kakovostna glasba. In ta je del tudi moje fonoteke - doma, v avtu, v službi … Da pa bi jo egoistično imel le zase … ni moj slog in življenjski nazor.
Končno jim je posijalo, da so lahko "in" za isti denar, kot če bi ostali na DJ Umeku in že 359. izdaji Žura z razlogom.
Eno je, če nekoga izobražuješ, kot to počnemo mi, pa čeprav v manjšem obsegu, drugo pa to, kar počnejo nekateri glasbeni opremljevalci, ki pod krinko izobraževanja poslušalcem vsiljujejo svoj okus.
Slovenija je 15 let za časom, kar se tiče glasbe! Za vse to so pa krive radijske postaje in tv-programi, ki predvajajo samo sranje od glasbe!
DJ-ja zatira samo zakon, ki zahteva določen odstotek slovenske glasbe, ne glede na to, da ni dovolj dobre slovenske glasbe.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje