35-letna ruska sopranistka, ki so jo mediji oklicali za "rusko Mario Callas", si je že priborila dve večji vlogi, po katerih je slovela njena predhodnica, v operah La Sonnambula in Puritani. In prav z Bellinijevo opero Puritani, ki je decembra doživela premiero v Metropolitanski operi (z odrske postavitve iz leta 1976 so prah pravzaprav obrisali posebej zato, da je vlogo lahko dobila ona), si je prislužila skoraj enoglasno hvalo opernih kritikov.

Njen glas opisujejo kot "temno zlato na rdečem žametu", njen zadnji CD, Ruski album, ki je izšel pri založbi Deutsche Grammophon, pa se je uvrstil na osmo mesto nemške poplestvice. Netrebkovo, o kateri so daljše prispevke objavile že vse revije od Vanity Fair pa do Vouga in Elle, javnost torej obravnava kot popzvezdnico.

Dokler je mlada, bi se pevka rada posvetila malenkost "lahkotnejšim vlogam" in načinu petja bel canto (pa čeprav je leta 2004 z Verdijevo Traviato v Salzburgu doživela izjemen uspeh). Letos bo izšel tudi njen novi album duetov, ki ga je posnela z mehiškim tenoristom Rolandom Villazónom (skupaj bosta nastopila tudi aprila, na slovesnosti ob 40. obletnici ustanovitve Metropolitanske opere).

Mikajo jo kraljevske vloge
Netrebkovo, ki dobiva nešteto ponudb za različne vloge, ta hip zanimajo predvsem t.i. "tri Donazettijeve kraljice", torej glavne vloge v operah Anne Boleyn, Marija Stuart in Roberto Devereux - pravi pa, da še ni dovolj tehnično izpopolnjena pevka, da bi si jih upala vzeti na ramena. Rusinja, ki novinarje po navadi preseneča s samokritičnimi ocenami lastnega petja, velja za eno najmanj nevrotičnih osebnosti v prenapetem svetu opere (spomnimo se samo Roberta Alagne, ki je prejšnji mesec sredi nastopa zaradi žvižganja odkorakal z odra Scale in nato operni hiši, ki je z njim prekinila sodelovanje, zagrozil s tožbo.)