Poleg turneje Volk, kjer so se z duetom Silence lotili obdelave himn, oziroma "prvinskih pop pesmi" bodo zdaj Laibach nastopili tudi v drugačni preobleki - lotili so se elektronske predelave zadnjega, nedokončanega in najbolj enigmatičnega dela Johanna Sebastiana Bacha Umetnost fuge. Laibach, oziroma natančneje enega izmed njegovih članov, smo ob tej priložnosti povprašali, kam skupina plove in kje je že bila.

Vsak album Laibachov je drugačen. Kdo ali kaj je sploh Laibach?
Laibach - to smo mi vsi. Vsi drugačni - vsi enaki.

Od himn do Bacha v dveh letih. Kako je prišlo do ideje za nastanek zadnjega albuma?
Pred dvema letoma smo prejeli povabilo iz Leipziga, kjer vsako leto poteka znameniti BACH festival, naj predelamo katero koli Bachovo delo in ga predstavimo na festivalu. Odločili smo se za njegovo zadnjo, nedokončano mojstrovino Umetnost fuge, ki jo je Bach na smrtni postelji sestavljal s pomočjo matematičnih algoritmov in pri kateri gre - po mnenju nekaterih strokovnih interpretov - pravzaprav za svojevrsten protoračunalniški program, ki dokazuje, da je Bach resnično tudi začetnik nove ‘kompjuterske’ glasbe. Delo ni bilo napisano za noben določen inštrument in je tudi po tej strani ostalo odprto za različne interpretacije. Bach je enkrat izjavil, da je preprosto igrati vsak inštrument, treba je samo pritisniti pravo tipko v pravem času in inštrument bo igral sam. Tako je tudi z Bachom in z njegovo Umetnostjo fuge, ki je, zaradi kompleksne enostavnosti v interpretacijskem smislu predstavljala problem marsikateremu šolanemu glasbeniku - treba jo je samo spustiti skozi pravi računalniški program in Bach pravzaprav igra sam. Takšno je bilo torej naše izhodišče pri tem albumu.

Prirejali ste že tako pop skladbe kot himne in klasične tekste. Na osnovi česa se odločite za priredbo neke skladbe?
Skladbe nas ponavadi poiščejo same. Mi jim samo prisluhnemo in se za predelavo odločimo na osnovi tega, ali skladba ima kaj skritega in neizrečenega v ozadju za fasado - recimo temu svoj drugi ‘jaz’ - torej ali ima tudi skrivnostno globino ali samo plitvino.

Med albumom Jesus Christ Superstar in Wat je minilo 7 let, kar je največ do zdaj. Zakaj tako dolga pavza? Ali se je kaj bistveno spremenilo v tem času?
Bistvenega nič. Sedem let ni nič proti večnosti. Sicer pa smo v tem času pripravljali različne projekte, ki smo jih pozneje objavili, občasno pa smo tudi nastopali.

Nekoč je kreativnost Laibachov izhajala iz uradne cenzure, kaj pa je danes tisto, kar vas žene naprej?
Neuradna cenzura.

Na vaših koncertih se kdaj najdejo tudi naciskini. Kakšen odnos imate do tega segmenta vašega občinstva?
Naše občinstvo je dobro zmešano, sestavljeno iz različnih, zelo pisanih surovin, tudi iz nekaj skinov, ki so pač legitimen del družbene socialne in kulturne skale. Zato jih jemljemo resno, kot tudi vse druge, jih ne generaliziramo ter ne delamo do njih nikakršnih vnaprejšnjih, apriornih razlik.

Veliko ste koncertrirali tudi po Rusiji in doživeli marsikaj. Ali lahko navedete kakšno zanimivo prigodo iz takratne turneje?
Teh dogodivščin je bilo ogromno in jih je nemogoče skrčiti na nekaj stavkov. Verjetno je najbolj zanimiva ta, da nas je na turneji leta 1997 v Čeljabinsku, na ogledu mesta in njenega industrijskega predela, bliskovito obkrožila ruska vojska s psi in napetimi kalašniki, ker smo se nevede preveč približali strogo varovanemu zaporu za najhujše kriminalce in politične zapornike (in ga tudi fotografirali). Vročo situacijo smo rešili šele po nekaj urah pregovarjanj v samem zaporu, kamor so nas, povsem obkoljene, odvlekli s ceste.

Med drugim ste leta 1997 na odprtju Evropskega meseca kulture nastopili s filharmoničnim orkestrom. Kdo je "kriv" za ta nastop? Kakšen je bil odziv občinstva? Zakaj posnetek ni bil nikoli izdan?
Projekt smo sami prijavili na razpis in kot takšen je bil tudi sprejet, mogoče celo na dodatno pobudo takratnega župana, Dimitrija Rupla, ki je nekoč gojil visoke upe do Laibacha. Odziv občinstva je bil fenomenalen, kar nekaj obiskovalcev, na čelu z nadškofom Rodetom, je ogorčeno zapustilo dvorano, posnetek pa nikoli ni bil izdan, ker je doživel nekaj neprijetnih blokad, med njimi najmočnejšo s strani enega dela orkestra Slovenske filharmonije, ki ni bil navdušen nad rezultatom skupnega nastopa. Mi srčno verjamemo, da bodo ‚plombe’ počasi odpadle in da bo ta zgodovinski nastop na ustreznih nosilcih slike in zvoka prej ali slej izdan za širšo javnost.

Projekt NSK se je leta 1992 prelevil v virtualno državo NSK. Koliko potnih listov ste izdali? Kaj se dogaja z državo danes? Ali je res, da ste nekoč zavrnili ponudbo Slovenije po medsebojnem priznanju?
Res je, gibanje Neue Slowenische Kunst je bilo formalno ustanovljeno leta 1984, leta 1992 pa se je uradno prelevilo v virtualno državo, oziroma NSK državo v času, ki v svojih nedrjih združuje državljane z vsega sveta, ne glede na versko, rasno, socialno in politično pripadnost. Potnih listov je izdanih že več tisoč in naša država je, po številu državljanov, formalno že dalj časa večja od Vatikana, le da nima v lasti toliko ovac. Država sicer ne raste, ker je tako in tako vseobsegajoča - posedovanje fizičnega teritorija pa je ne zanima - postopoma pa raste število nosilcev potnega lista, torej državljanov NSK. Njim tudi popolnoma prepuščamo, da počnejo s svojo državo, kar hočejo, dokler ji seveda ne škodijo. Res je tudi, da nas je slovenski zunanji minister pred leti pozval, da bi se medsebojno priznali, vendar se država NSK ne gre takšnih formalnosti.

Kljub avantgardnosti v preteklosti pa se niste lotili nobenega multimedijskega projekta na internetu. Kako to? Če ste že na začetku devetdesetih imeli virtualno državo, bi bilo pričakovano, da kaj podobnega izpeljujete naprej tudi v medmrežju?
Pravzaprav je cel internet v nekem globljem smislu projekt države NSK. Pa tudi sicer, v plitkejšem smislu, smo na internetu že zelo zgodaj, leta 1994, objavili kompletno strukturo ambasade države NSK, ki pa se je medtem že temeljito spremenila, zato smo stran pred kratkim umaknili. V medmrežju sicer pripravljamo nove projekte, vezane za Laibach in državo NSK, najbolj pa nas veseli, kadar se projekti pripravijo sami.

Koga štejete za vaše vzornike?
Štiri enigmatična zgodovinska imena večno predstavljajo vse naše vzornike, to so: TITO, TOTO, TATI & TUTU.

Kakšni so projekti za naprej?
Pripravljamo veliko različnih projektov, ampak o tem bomo raje govorili za nazaj, ko bomo prišli v ‚naprej’.

Prejšnjo soboto ste imeli koncert v okviru turneje Volk, danes pa boste igrali Bacha? Ali nameravate koncertrirati vzporedno oba projekta? Ali so Laibach postali shizofreni?
Res je, nameravamo lansirati in izvajati istočasno več različnih projektov, kar smo že počeli tudi v preteklosti. Leta 1987 smo recimo nastopili v koreografskem projektu zamenitega baletnika Michaela Clarka na Los Angeles Festivalu ter istočasno tudi na deskah Deutsches Schauspielhausa v Hamburgu, v Shakespearovem Hamletu. Shizofreni smo že od nekdaj in to smatramo za naše povsem normalno in naravno stanje. Takšna je tudi vsa družba in politika, mar ne?

Kaj bomo lahko videli v Filharmoniji in Narodnem domu?
Videli boste dve eminentni dvorani s publiko in s skupino Laibach na odru, ki bo preigravala Bacha, spremljajoče vizualije in filme, mize, stole, mikrofone, kable, stojala, platna, lučke, novinarje, fotografe, snemalce, organizatorje, tehnike in vse ostalo, kar je ponavadi videti na takšni prireditvi. Čeprav reklama Slovenske filharmonije pravi, da tam ni nič za videti, bo stvar definitivno zanimiva. Ampak pustimo se presenetiti.

Blaž Kosovel