Čeprav Neil Young šteje že 62 let, se to njegovi glasbi prav nič ne pozna. Še vedno ima trd zvok, pomešan s feedbackom električnih kitar, ki se meša z melahonijo njegovega glasu in otožnih balad.

Namesto pozdravnega Halo Berlin je Neil Young začel 120-minutni nastop z eno bolj prepopoznavnih pesmi Het, Hey, M, My, kjer se je konec sedemdesetih let poklonil ikoni punkerske generacije Johnnyju Rottnu oziroma zdaj Johnu Lydonu. Čeprav je bilo osemtisočglavo občinstvo sestavljeno predvsem iz starejših letnikov, je bil zvok Neila Younga še kako svež in brezčasen. Prvi vrhunec koncerta se je zgodil po 45 minutah, ko je z bendom zaigral Cortez the Killer. Pozneje so sledile še druge uspešnice, kot so The Needle And The Damage Done, Like a Huricanne vse do vrhunca, ki je na noge spravil množico s himno Keep on Rocking in the Free World.

Brez besed skozi koncert
Med vsemi skladbami je Neil Young molčal in suvereno dokazoval, da ne potrebuje nobenih najav ali prilizovanja občinstvu, saj njegova glasba govori sama zase. V dobrih dveh urah je Neil Young dokazal, da je suvereno preživel tako woodstockovska 60. leta, kjer je s takratnim bendom Crosby, Steal, Nash and Young zagotovo bil eden od močnejših atributov protestnega rocka, vse prek njegove dolgoletne kariere, ki je niso zamajali ne diskoidni ritmi sedemdesetih ne punkovska invazija. Pravo potrditev je Neil Young doživel v času grungea, kjer so ga Pearl Jam vedno kvalificirali kot enega od duhovnih očetov grunga.

Neil Young je koncert končal z izvrstno priredbo pesmi Beatlesov A Day in The Life in zapustil oder ob močnem feedbacku. Občinstvo je zagotovo doživelo dveurno porcijo klasičnega rocka, ki pa nikakor ni deloval zarjavelo, kot bi lahko sodili po naslovu enega boljših albumov Neila Younga Rust Never Sleeps.

Andrej Košak