Svojo novo držo bi opisal kot upajočo, in ne kot optimistično. "To, da si rečeš, da življenjska situacija, v kateri si, morda ne funkcionira, ampak da vsaj iščeš spremembe … To je upanje. Upanje je več kot optimizem, optimizem je cenen, je razpoloženje, ki nima pretirane globine."

Chris Eckman je ameriški glasbenik, skladatelj, producent in lastnik založbe, ki že vrsto let živi v Ljubljani; na glasbeno pot se je podal kot član popularne scene sredi 80. let v Seattlu. Njegova skupina The Walkabouts je bila ena prvih zasedb, podpisanih za legendarno grunge založbo Sub Pop; v poznih devetdesetih letih se je skladba The Light Will Stay On uvrstila na lestvice po vsej Evropi. Kot glasbenik je sodeloval z raznoliko paleto glasbenikov, med katerimi so denimo Brian Eno, The Tindersticks ter člani zasedb R.E.M. in The Bad Seeds.

S hrvaškimi surfrockerji The Bambi Molesters so si zamislili projekt The Strange, s pevko The Walkabouts Carlo Torgersen sta kot Chris & Carla izdala tri albume. Uglasbil je poezijo Daneta Zajca (Last Side of the Mountain, 2008), lani pa nastopal z Boštjanom Naratom ter z Jano Beltran. Poleg vsega tega tudi vodi založbo Glitterbeat Records.

V samostojni karieri je Eckman nanizal šest albumov. Predzadnji, minimalistični Where the Spirit Rests, je leta 2021 prejel prestižno nagrado nemških kritikov plošč (Preis der Deutschen Schallplattenkritik). Tri leta in pol pozneje se 24. januarja vrača z izdajo The Land We Knew the Best. V torek ga bo v Cankarjevem domu premierno predstavil z razširjeno zasedbo; na odru se mu bodo pridružili Žiga Golob na kontrabasu, Alastair McNeill na električni kitari, Jana Beltran pred mikrofonom in na kitari, Andraž Mazi na pedal steel kitari ter Blaž Celarec na bobnih.

Več o albumu, njegovem nastajanju, o premikih v glasbeni industriji in tudi o ameriških predsedniških volitvah pa v spodnjem intervjuju.

Vaš novi album, The Land We Knew The Best, izide 24. januarja. Pogrešate čase pred pretočnimi platformami in digitalnimi izdajami, ko je imel album kot oprijemljiv predmet večji pomen? Ali pa niste te vrste fetišist?

Že zaradi generacije, ki ji pripadam, sem najbrž do neke mere fetišist v tem pogledu. Res pa je, da za ljudi, ki načeloma poslušajo mojo glasbo, koncept CD-ja še ni preživet. O tem ne razmišljam veliko. Pretočne platforme so narejene tako, da algoritem daje prednost mainstreamovskemu popu, ne pa nišni kantavtorski glasbi.

Verjetno pa lahko naredijo tudi kaj za demokratizacijo glasbe? Zdaj niso več samo velike založbe tiste, ki določajo, do kakšne glasbe bomo imeli dostop, okusa ne krojijo več radijske postaje in glasbene revije.

To je sicer res, ampak tej demokratizaciji ne gre pripisovati prevelike teže. Na številke se spoznam, ker vodim glasbeno založbo, ne zaradi svojega ustvarjalnega dela. Pri Spotifyu so lani sklenili, da ne bodo plačevali nobenega honorarja za predvajanost za pesmi, ki imajo manj kot tisoč predvajanj. Zaradi tega novega ukrepa so morali razkriti številke poslušanosti in izkazalo se je, da več kot devetdeset odstotkov pesmi ne doseže praga tisočih predvajanj. Platforme demokratizirajo v smislu, da lahko nanje vsak naloži svojo glasbo. Vprašanje pa je, ali bo to glasbo kdo slišal. Algoritem v ospredje potiska mainstreamovski pop. Struktura Spotifya in drugih pretočnih platform je odraz poznega kapitalizma – en odstotek pesmi dobi 95 odstotkov predvajanj. Bogati še naprej bogatijo, revni drsijo globlje v revščino; vse skupaj res ni pozitiven model.

Seveda obstaja tudi protiargument. Pred časom sem šel v Zagreb na koncert nikoli pretirano slavnega glasbenika, ki ga poznam še iz zgodnjih devetdesetih. V občinstvu je bilo kakih dvesto ljudi, in presenetilo me je, da so bili večinoma mladi, pa so poznali vse pesmi. Jasno, da je to mogoče samo zaradi pretočnih platform. Če bi lahko do te glasbe prišli samo na CD-jih in LP-jih, je preprosto ne bi poznali. Tako da obstajajo plusi in minusi.

Od vašega prejšnjega albuma, Where the Spirit Rests, so minila tri leta in pol, a vseeno novi album ni samo linearno nadaljevanje prejšnjega. Na Where the Spirit Rests so pesmi, kot je Drinking in America, za videospot naslovne pesmi ste uporabili posnetke ameriškega Zahoda – skratka, zdelo se je, da "duh počiva" v prostranih pokrajinah Amerike, ki jih že od nekdaj povezujemo z vašo glasbo. Z The Land We Knew The Best pa se je nekaj spremenilo, mar ne?

Mislim, da gre za postopen premik. Vsekakor tukaj živim že dovolj dolgo, da je tudi na moje pretekle pesmi že vplivalo to, da sem v Sloveniji; celo življenje imam tu. Na pesmi gledam kot na kratke filme in za ta album so se filmčki, iz kakršnega koli razloga pač, odvijali v Sloveniji, ne pa na celini, kjer sem se rodil. To sem v preteklosti že kdaj naredil; v devetdesetih smo s The Walkabouts posneli album z urbano tematiko in takrat sem imel pred očmi razna evropska mesta. Ne gre torej za premik, ki ga doslej še ne bi nikoli naredil, ampak res pa je, da mi je bilo pri tem albumu že od začetka jasno, da je postavljen v svet naravnost pred mojimi vrati. Ali pa celo v prostor za mojimi vrati (Smeh.)

Koprnenje po neukročenih širjavah ameriških pokrajin je bilo nekaj, k čemur se je vaša glasba od nekdaj vračala; zadnji album The Walkabouts je bil naslovljen Travels in the Dustland. Na novem albumu pa, kot rečeno, pojete o "senci gore, ki prekriva kot tančica", in o močvirjih. Kakšna je za vas povezava med navdihom in naravo? Ali drugačen tip pokrajine, bolj stisnjen in hribovit kraj, navdihne drugačne pesmi kot puščava? Ali pa se umetnik vedno ozira v naravo zato, da bi v njej našel odraz svojih notranjih pokrajin?

To je zanimivo vprašanje. Verjetno gre za kombinacijo obojega. Od pozne pomladi do zgodnje jeseni veliko časa preživim v gorah – zadnjih pet let resnično hodim v hribe skoraj vsak konec tedna; vstanem ob petih zjutraj, se peljem z avtom, do koder se pač da, in potem hodim, največkrat sam. Nekatere pesmi so nastale na teh pohodih, kot dialog z zelo specifično pokrajino. Meja med zunanjim in notranjim je zelo fluidna. V naravi sem začel toliko časa preživljati v času covida; po dolgih letih zakona nisem bil več poročen in sem živel sam. To je bilo nekaj, kar sem lahko počel – nobenih omejitev ni bilo za to, da greš sam v hribe. To je vplivalo na moje misli in jih tudi postavljalo v nov kontekst. Težko rečem, kaj se je zgodilo prej.

Vaše pesmi nikoli niso pripovedovale zgodb na ekspliciten način – je pa ta album prežet z melanholijo in občutkom izgube, morda z obžalovanjem. V uvodni pesmi pripovedovalec moleduje Genevieve, naj se "vrne domov", pozneje na albumu se sprašuje, ali se "bo prebil skozi te noči, v katerih straši". Vidite album kot kohezivno zgodbo ali kot serijo utrinkov, vtisov?

Vedno sem skušal gledati na album kot celoto – seveda je to šopek pesmi, ampak je pa tudi celota; ta ideja me privlači še iz otroških let, ko sem poslušal Beatle. Na albumu je osem pesmi, ampak napisal sem jih okrog dvajset. Res sem jih temeljito presejal, da sem našel rdečo nit. Najprej se mi je zdelo, da je na albumu preveč različnih idej, ampak ko sem ga začel klestiti, se je izoblikovala zgodba. Nisem pa se usedel k pisanju pesmi z jasno idejo, kakšen pripovedni lok bo imel album. Te stvari so se skristalizirale šele pozneje. Obstaja neki prvoosebni pripovedovalec, verjetno ga je najlažje enačiti z mano – pogosto sicer nisem prepričan, da sem to jaz, ampak obenem pa je veliko mene v pesmih.

Zelo disciplinirano je zavreči dvanajst od dvajsetih pesmi.

Za ta album sem naredil nekaj, česar nisem naredil še nikoli, pa sem v življenju – v različnih navezah – izdal že okrog trideset albumov. Svojo ritem sekcijo, Blaža (Celarca, op. n.) in Žigo (Goloba, op. n.) sem povabil v studio, da smo posneli deset pesmi – tistih deset, za katere sem mislil, da ne bodo na albumu. Hotel sem jih slišati v studiu, z aranžmajem, da bi se prepričal, da res ne sodijo na album. Na koncu seveda ugotoviš, da nekatere vendarle spadajo na album. Nismo uporabili teh prvih posnetkov, pa vseeno. Ta proces mi je pomagal videti širšo sliko.

Prihaja morda torej še album t. i. B-strani?

Ne, mislim, da sem zaključil z njimi. Eno bom morda uporabil za album, ki ga bova z Jano Beltran izdala še letos.

Imata kot glasbeni dvojec kako ime?

Ne, nimava. (Smeh.) Skupaj sva nastopila morda šestkrat ali sedemkrat, majhni koncerti v Tolminu, Ljubljani in v Avstriji. Ugotavljava še, kako bo vse skupaj videti, sva pa odločena, da bova izdala album.

Na albumu ni pesmi z naslovom The Land We Knew The Best, torej ste z njo hoteli izrecno nekaj povedati. Zakaj ste jo izbrali in zakaj je glagol v pretekliku?

Hm, zanimivo, nisem še pomislil na preteklik, ampak imate prav. Naslov je vzet iz verza pesmi Genevieve: "The heart, the land we knew the best". Ne gre toliko za zunanjo, ampak bolj za notranjo pokrajino – ampak jasno, da se navezuje tudi na topografije v posameznih pesmih.

Včasih bližnjim povem svoje ideje in ta naslov albuma ni bil všeč nikomur. Igral sem se še z drugimi predlogi, a na koncu je bil ta edini, ki se je meni zdel smiseln. Poskušal sem, ampak se ga nisem mogel znebiti.

Po glasbeni plati je bil prejšnji album veliko bolj minimalističen in zadržan, zdaj pa se vračate k bolj večplastni glasbeni sliki, inkorporirali ste električno kitaro ipd. Je bil Where the Spirit Rests klasičen "pandemični album", del obdobja, ki je zdaj za nami?

Čisti kliše sem bil, vem. (Smeh.) Aranžmaje vedno narekujejo pesmi same – nisem se vnaprej odločil, da hočem tokrat uporabiti npr. več bobnov ali pa več glasbenikov. Prejšnji album sem zložil v popolni osami – no, saj vedno glasbo zložim sam, ampak takrat nisem nikomur predstavljal svojih idej, nikjer nisem igral. Tokrat sem v glasbi začutil nekakšno odpiranje. Ne mislim sicer, da so pesmi posebej vesele ali poskočne, se razume, ampak sam v njih vidim upanje, ki je prej mogoče manjkalo. To, da si rečeš, da življenjska situacija, v kateri si, morda ne funkcionira, ampak da vsaj iščeš spremembe … To je upanje. Upanje je več kot optimizem, optimizem je cenen, je razpoloženje, ki nima pretirane globine. Upanje se rodi iz dejanskega dela, iz tega, da dejansko kaj ukreneš in vidiš, da si se sposoben postaviti na noge. Cel proces dela je bil zame upanja polna izkušnja, odprl sem se ljudem in jih povabil k sodelovanju. Album smo v celoti posneli v živo, brez poznejših popravkov, kot bi to počeli denimo leta 1972. Zato ima projekt izrazito skupinski značaj, ne gre samo zame, vsem skupaj se mora pesem posrečiti v istem trenutku.

Kako sestavite svojo ekipo studijskih glasbenikov? V karieri ste sodelovali že s toliko ustvarjalci, da morate tudi med njimi že delati selekcijo …

Z Blažem in Žigo v različnih konfiguracijah delam že kakih petnajst let. Z njima pač v redu funkcioniram, razvili smo komunikacijo v glasbenem smislu, radi se družimo – onadva razumeta, v katero smer razmišljam, in obratno. Ker jima tako zaupam, lahko veliko stvari pustimo odprtih. Nobenemu od glasbenikov na tem albumu nisem dajal izrecnih navodil – če izbereš prave ljudi, potem to niti ni potrebno; lahko jim samo pustiš, da delajo, kar najbolje znajo. Rad se pustim presenetiti. Ne poskušam samo poustvariti neke vnaprejšnje predstave, zvoka iz svoje glave. Če je kdo v skupini diktator, je to pesem sama. Ampak ko je pesem enkrat v sobi z nami, je naša skupna, ne več sama moja. Verjamem v duh sodelovanja, ampak ne na način, da ljudje delajo točno to, kar jim naročim. To ne bi bilo zanimivo zame.

Glasbeno sceno v Sloveniji zaradi vseh svojih sodelovanj zelo dobro poznate. Kako bi jo opredelili? Veliko nadarjenih glasbenikov, ampak premalo infrastrukture in dogajanja?

Mislim, da je scena veliko boljša kot v času, ko sem se priselil v Slovenijo. Prihod Kina Šiška je bil velika prelomna točka, festivali, kakršen je Ment, so zelo pomembni za skupnost, ker predstavljajo fuzijo vsega, kar se dogaja v regiji in na širšem evropskem prizorišču. Tovrstne glasbene izmenjave včasih res ni bilo. Veliko je pozitivnega, ampak pri Sloveniji bo vedno glavna težava njena majhnost.

In najbrž naša resigniranost zaradi lastne majhnosti.

Ko sem se priselil, sem bil nad to vdanostjo v usodo malo razočaran, ampak z leti sem jo začel bolje razumeti. Ne skušam reči, da bi se ljudje morali vdati – je pa res, da je na tako majhnem trgu izjemno težko biti glasbenik. Torej se moraš odločiti, ali hočeš biti mednarodni glasbenik in se razširiti prek domačih meja, ampak to ni za vsakogar. Ni treba, da bi si vsak glasbenik želel mednarodno občinstvo, to ne more biti pogoj za glasbeno kariero.

Iskanje mednarodnega preboja včasih pomeni tudi to, da skupina začne zveneti zelo generično.

Glasbena založba, ki jo vodim, skuša pripeljati globalne zvoke v evropski kontekst. Zato vidim nešteto primerov tega, da ti mednarodno kariero lahko prinese samo individualnost, ne pa stremljenje k nekakšni univerzalni všečnosti. Take skupine že obstajajo in res ne potrebujemo še ene slovenske skupine, ki bi zvenela točno enako.

Producent albuma je bil Alastair McNeill, Britanec, ki živi v Ljubljani. McNeill velja za eksperimentalnega glasbenika, ki je ustvarjal ambientalne zvočne inštalacije, potopitvene gledališke izkušnje ipd. Vas je to pritegnilo? Kaj je bil vajin glasbeni skupni imenovalec, kako sta se našla?

Všeč mi je bilo, da ni še nikoli delal pri albumu, kakršen je bil moj. Ravno zaradi tega sem pomislil nanj. Pred tem nisva bila ravno prijatelja, samo kdaj pa kdaj sva se videla zunaj in morda spila pivo skupaj, nisva pa se dobro poznala. Všeč mi je bilo, da prihaja iz čisto drugega glasbenega sveta; osebno imam kot poslušalec rad eksperimentalno glasbo, hodim na festival Sonica in podobno, ampak ni pa to glasba, ki jo ustvarjam. Zanimivo je k projektu pripeljati nekoga z drugačnim zornim kotom – mislim, da je bil še on sam presenečen, ko sem mu predlagal sodelovanje. Ampak ravno ta tujost je na neki način adut najinega sodelovanja. Ustvari se trenje, napetost, česar ne mislim v negativnem smislu. To je spet tisti element presenečenja, o katerem sem govoril.

Glasbena revija Uncut bo v prihajajoči, februarski številki pesem The Land We Knew The Best izpostavila kot "album meseca". "Morda najboljša stvar, pod katero se je Eckman kdaj podpisal," navdušeno zapiše recenzent Allan Jones. Kaj pravite na to? Verjetno mora vsak umetnik zaupati, da je njegovo novo delo najboljše, kar jih je kdaj ustvaril, kajti v čem bi bil sicer smisel?

Ko nekaj počneš tako dolgo, kot se sam ukvarjam z glasbo, je vedno dober občutek, ko ima nekdo tako pozitivno mnenje o tvojem novem projektu. Vsi smo že spremljali kariero kakega glasbenika, ki smo ga imeli radi, ampak z leti so stvari postajale … manj impresivne. Jaz imam to prednost, da glasbeno ustvarjanje ni moja redna služba, tako da si lahko privoščim delati počasi. Ta album je bil bolj ali manj končan že pred enim letom, pa sem ga hotel pustiti odprtega in pozneje vnašati kake majhne spremembe. Luksuz je, da mi ni treba jutri na turnejo in se s tem preživljati. Ni moja naloga, da ocenim, ali je ta album boljši od stvari, ki sem jih počel v preteklosti, všeč pa mi je, da kdo misli, da je. (Smeh.)

Pa tudi nekateri glasbeniki se tudi izjemno dobro starajo: Nick Cave z leti ne izgublja moči, Bowie in Cohen sta bila do konca odlična, in tako naprej.

Seveda, ogromno primerov je. Morda smo zdaj celo že spremenili paradigmo in je veliko ustvarjalcev, ki še v šestdesetih delajo na izjemno visoki ravni. Meni se je najnovejši album Boba Dylana zdel eden njegovih najboljših, v prvi peterici.

V Jonesovemu članku se mi je zdelo duhovito, kar je napisal o prvem poglavju vaše kariere. "Glede Amerike – bilo je tako, kot da bi Walkabouts ves svoj čas tam preživeli v glasbeni različici programa za zaščito prič. Amerika jih sploh ni dojela." Kako si pa vi razlagate to, da je bila vaša glasba, ki je bila v marsikaterem pogledu prežeta z ameriško bitjo, bolje sprejeta v Evropi kot doma? Je bilo to zato, ker ste bili drugačni od tega, kar so ljudje takrat pričakovali od skupine iz Seattla?

Sorodna novica "Nikoli nismo zares modni, ampak zato tudi ne gremo nikoli zares iz mode"

To je bil verjetno velik dejavnik, ja. No, najprej moram povedati, da nikoli ne bi niti prišli do Evrope, če ne bi bili skupina pod okriljem založbe Sub Pop iz Seattla. Zajezdili smo val – no, viseli smo na njegovem repu. (Smeh.) To, da smo bili iz Seattla, nas je spravilo do Evrope, kjer so sicer takoj ugotovili, da smo drugačni od drugih skupin iz naših krajev, ampak "še vedno v redu". Ne vem, zakaj, ampak evropski novinarji so bili sposobni to, da smo drugačni od trenda, videti kot pozitivno. V Ameriki so se nam dogajale čudne reči. Enkrat smo šli denimo na turnejo ravno v času, ko je izšel album Nevermind. Na koncertih so nas v prvih vrstah pričakali ljudje v flanelastih srajcah, ki so bili od prvega takta naprej razočarani, ker so pričakovali nekaj drugega. Tik preden smo šli na oder, so v dvorani predvajali Smells Like Teen Spirit in podobno.

V Evropi smo bili sprejeti tako dobro, da smo se na koncu nehali ukvarjati z Ameriko.

Najbrž niste čutili obsesije evropskih glasbenikov, da je treba "streti Ameriko" in uspeti na obeh straneh Atlantika.

No, saj smo poskusili, kakih šest ali sedem ameriških turnej smo imeli. Takole je šlo: nastopili smo v Chicagu, prišlo je 200 ljudi in je bil krasen večer. Potem pa smo šli v Milwaukee in igrali za tri ljudi. Vzponi in padci, brez rdeče niti, ki bi se je lahko oprijeli. To je bilo leto 1990, star sem bil 30 let, počasi sem se moral odločiti, kaj drugega bom počel s svojim življenjem. Potem pa smo leta 1992 prišli v Evropo in kar naenkrat smo z glasbo zaslužili dovolj, da smo lahko živeli od tega.

Kot Američan v tujini ste najbrž že siti tovrstnih vprašanj, pa vseeno: kakšno mnenje imate o ponovni izvolitvi Donalda Trumpa? V drugo se najbrž nihče ne more pretvarjati, da ne ve, kaj Trump predstavlja. Videli smo tudi, da njegov prvi mandat ni ravno podžgal in revitaliziral demokratske stranke, da bi okrepila napredno gibanje, kot so nekateri napovedovali.

To se mi zdi še najbolj pomemben poudarek. Cel proces me je globoko razočaral: demokrati lebdijo v nekakšni neoliberalni sredini, iz katere se očitno ne znajo osvoboditi. Njihovo ravnanje v zvezi s situacijo v Gazi je popolnoma neopravičljivo. Moja vera v demokratsko stranko kot opozicijo je zelo omajana – ali pa sem se na tej točki že vdal. To so volitve, na katerih bi morali zmagati in bi lahko zmagali, če bi v zadnjih letih ljudem dejansko kaj ponudili. Njihova politika neverjetno nizkih pričakovanj pušča ogromno praznino, ki jo nato lahko zapolni nekdo, kot je Trump. Gibanje MAGA nekaj ponuja, pa čeprav se nam to morda zdi neracionalno ali noro. Pri demokratih pa ne veš, kaj zastopajo. Trump si je lahko prisvojil celo zasluge za mir zadnjih nekaj let, pa je popolnoma jasno, da ne bo miroljuben predsednik.

V demokratsko stranko kot kolektivno vizijo in akcijo preprosto ne verjamem več. Zakaj se ne moremo strinjati niti glede tega, da bi morali imeti javno zdravstvo? Morda bi se pozneje izkazalo, da je to nemogoče uzakoniti, ampak za zdaj se demokrati niti enoglasno ne zavzemajo za to. Republikanci so neverjetno bolj organizirani: ukinitev univerzalne pravice do splava je bila sad 40-letne kampanje; o tem je bil govor že, ko sem bil v srednji šoli. Tako dolgo so ostali osredotočeni na svoj cilj. Mi bi lahko naredili enako s splošnim zdravstvenim zavarovanjem; morda nam ne bo uspelo pod tem predsednikom ali pod naslednjim, ampak težnja mora obstajati.

Pred dvanajstimi leti ste soustanovili založbo Glitterbeat, ki je posvečena globalni glasbi. Kaj se je na tej sceni v zadnjem desetletju spremenilo?

Sorodna novica Z nepozabne scene Seattla h krmarjenju "najbolj globalne založbe, ki operira iz Ljubljane"

Ko smo ustanovili založbo, si nisem nikoli mislil, da bomo enajst let pozneje še vedno uspešni. Imeli smo tri albume, ki smo jih hoteli izdati, kakih resnih ambicij pa niti nismo imeli. Hoteli smo biti del širšega gibanja, ki skuša "globalno glasbo" videti samo kot "glasbo", ne pa, da jo tlačimo v neko ločeno kategorijo 'eksotike'. Zato smo pogosto uporabljali druge oznake, npr. 'sodobna glasba z vsega sveta'. Hoteli smo se izogniti posploševanju – in seveda nismo edini, ki to počnemo, česar se sprva nismo zavedali; kot obstranci smo bili precej naivni.

V zadnjih desetih letih se je veliko spremenilo na bolje; na velikih festivalih imajo pogosto svoj oder zasedbe, ki niso iz Evrope ali Amerike, in podobno. Druge spremembe niso tako spodbudne: v zadnjih letih smo postali nekakšna "trdnjava Evropa" – za glasbenike na turneji je pridobivanje vizumov postalo nočna mora. Seveda ne za tiste iz Japonske in Koreje, za tiste iz Afrike pa so bile spremembe dramatične. Včasih je bila v tem pogledu zapiranja meja obupna samo Amerika, ki je seveda obupna še naprej, ampak zdaj so se temu trendu pridružile še države EU.

Z Walkaboutsi ste bili v obdobju albumov Nighttown in Devil's Road pod okriljem velike založbe Virgin Records. Je bila to predvsem šola, kako ne ravnati z umetniki? Ali pa je lepo biti varovanec velike založbe, vsaj, če si uspešen?

Cela izkušnja se je odvila približno tako, kot smo predvideli, da se bo: skočili bomo na ta vlak in nekaj časa ostali na njem, ampak prej ali slej bomo pristali spet na svojem. Nihče ni bil pretirano šokiran, ko se je to res zgodilo. Pri prvem albumu so nas pustili na miru, da smo počeli, kar smo hoteli, in bil je razmeroma uspešen. Pri drugem albumu smo si torej že zaslužili pravico, da nas pustijo na miru. Ko se ta album ni dobro odrezal, je vse skupaj postalo nočna mora. Snemati smo morali demoposnetke zanje, čutil sem, da se pod pritiskom spreminja moj način pisanja pesmi. Carli sem rekel: "Če jim tole ne bo všeč, potem je konec, ne morem iti še dlje v tej smeri." Že to, da sem sploh razmišljal o tem, kako bi se preusmeril, me je navdajalo z groznim občutkom. In tako je bilo konec. Ampak cela izkušnja nam je odprla nekaj vrat, za tri ali štiri leta smo bili finančno preskrbljeni, ampak ni nam bilo žal, ko je bilo konec.

Med drugim ste uglasbili tudi poezijo Daneta Zajca in Franeta Milčinskega - Ježka. Spomnim se vaše anekdote o tem, da Zajčeva vdova ob prvem poslušanju ni bila prepričana, da ste z nežnimi melodijami res ujeli pesnikov eksistencializem. Ampak verjetno je vaš adut ravno v tem, da lahko k slovenski poeziji pristopate brez vnaprejšnjih predstav in prtljage. Ste namerno iskali nekaj, kar bi vas nagovorilo, ali je bilo vse skupaj splet naključij?

Sploh ni bilo namerno. Sedel sem v lokalu, kakršen je tale, in pil kavo s prijateljem Tomom Brejcem, fotografom, ki je posnel fotografijo za naslovnico knjige Barren Harvest, poezije Daneta Zajca v prevodu Erice Johnson-Debeljak. Pri roki je imel dodaten izvod in mi ga podaril, češ da mi bo morda všeč. Knjigo sem potem v dveh dneh prebral petkrat. Vem, da ni nihče potreboval pesmi na podlagi Zajčeve poezije, ampak užival sem ob pisanju glasbe zanje. Vedno sem igral veliko priredb, že z Walkaboutsi in tudi zdaj. Všeč mi je igranje s tem, kako lahko individualiziraš in spremeniš nekaj, kar je napisal nekdo drug. Indvidualiziranje je znak spoštovanja, to počne tudi bralec, ko prebira poezijo. Izdal sem že dva albuma priredb in v knjižici enega od njiju je zapisano: Močne pesmi lahko živijo v različnih oblikah, lahko potujejo. Zajčeva poezija ima močno jedro – ljudem morda ne bo všeč, če se igram z njo, ne bom je pa uničil.

Vaša nekdanja glasbena partnerica, Carla Torgerson, je lani izdala album Beckonings, na katerem ste tudi gostovali kot kitarist. Ljudje se vaju spominjajo s silno nostalgijo – puščata priprta vrata za kako sodelovanje v prihodnosti?

Vrat nisva nikoli zaloputnila – še vedno sva dobra prijatelja, in kot ste poudarili, gostoval sem na njenem albumu. Ostanimo pri tem. Vrata niso nikoli zaprta, ampak nimava pa nobenih izrecnih načrtov.

Torkov koncert v Cankarjevem domu je že razprodan. Kakšni so vaši načrti za nastope po izidu albuma? Se počasi oblikuje turneja?

Ker imam toliko obveznosti z Glitterbeatom, ne hodim več na klasične turneje. Bom pa marca nastopal v Italiji, ravnokar se dogovarjamo za koncert v Amsterdamu. Aprila in maja bom nastopal tudi kot predskupina na nastopih zasedbe The Delines iz Portlanda. Njihov album The Sea Drift (2022) je eden od mojih najljubših sploh. Jeseni bom nato headliner na nastopih po severni Evropi, grem tudi v London in v Grčijo. Za Slovenijo se še dogovarjamo, ničesar dokončnega še ne morem napovedati.