Zavod Druga godba je letošnjo koncertno sezono uvedel s koncertom ameriške zasedbe The Walkabouts v Kinu Šiška; 40 minut pred njimi je občinstvo ogrevala Terri Tarantula, ki jo kot Terri Moeller poznamo kot bobnarko skupine večera. The Walkabouts - poleg Moellerjeve so to še Michael Wells, Paul Austin, Glenn Slater, Carla Torgerson in Chris Eckman - se v Ljubljani ustavljajo v sklopu turneje ob izidu albuma Travels in the Dustland - petnajstega, a prvega po šestletnem premoru, ploščka, za katerega se je ideja Eckmanu menda utrnila med premetavanjem na zadnjem delu zarjavelega džipa nekje sredi Sahare.

In čeprav se za to, da se je Ljubljana znašla med peščico krajev, kjer bodo do konca meseca nastopili, najbrž lahko zahvalimo temu, da je Eckman že pred slabim desetletjem pognal korenine v Ljubljani, ga je bilo za spodnji intervju treba poklicati v njegov rodni Seattle, kjer so turnejo pred enim tednom tudi začeli.

Pred vami je torej prvi koncert turneje, ki je že razprodan. Kako se je vrniti na kraj, kjer se je vse začelo? Kaj se je v tem času spremenilo bolj - Seattle ali The Walkabouts?

Zanimivo vprašanje. No, predvsem je krasen občutek, da še vedno obstaja zanimanje za to, kar počnemo. Obstajamo že toliko časa, da se včasih vprašam, ali niso ljudje vmes našli že česa drugega … Seveda smo hvaležni, da ljudi še zanima, kaj počnemo.

Seattle je zanimiv kraj. V osemdesetih, ko se je zgodila eksplozija grungea, je bilo to čisto drugačno mesto, kot je zdaj. Takrat je dajalo silen vtis majhnosti, dvajset let pozneje pa se tu počutiš kot v velikem ameriškem mestu. Takrat je bilo tu poceni živeti; veliko mladih je prišlo z vseh koncev Amerike bolj ali manj zato, ker je bilo življenje tu tako zelo poceni. Ko si končal fakulteto in nisi zares vedel, kaj bi sam s sabo, si prišel v Seattle, se družil s kolegi, z njimi najel manjšo hišo, ki je imela v kleti prostor za vaje … Na neki način je bil to zelo nedolžen čas. Velik del glasbe, ki ji zdaj pravimo grunge, prihaja iz okolja, ki je bilo pač kot nalašč za mlade ljudi. Vse to se je medtem zelo spremenilo in v tem pogledu ima človek res občutek, kot da je v drugem mestu. In najbrž smo se tudi mi spremenili … je le minilo precej let. Rekel bi, da smo se vsi spremenili enako: skupina, jaz in mesto.

Mislite, da je to, da ste ustvarjali v okolju, kjer ste glasbeno bolj ali manj plavali proti toku, stran od takrat prevladujočih smernic, vplivalo na bistvo vaše skupine?

Bili smo bodisi preveč odločni bodisi preprosto preveč neumni, da bi se ukvarjali s smernicami; nisem čisto prepričan, kaj od tega. Na neki način smo bili res neskončno trmasti: v tistem obdobju nismo nikoli pomislili, da bi se morali spremeniti. Ne bom trdil, da se nismo počutili malo spregledane; seveda smo se. Ko vidiš prijatelja od nekoč davno, ki je pravkar začel v lokalnem klubu, nato pa je že na naslovnicah velikih časopisov in igra na Japonskem, se malo zamisliš in si rečeš: "Vau, to pa je zanimivo." Temu ne bi ravno rekel ljubosumje, nam pa je dalo nekakšno primerjavo. Morali smo se torej sprijazniti s tem, da sami nismo tako uspešni - to smo naredili tako, da smo ugotovili, da smo pač drugačni in da nam je všeč, da smo taki. Seveda pa ima to, da ne slediš smernicam, svoje posledice: vedeli smo, da ne bomo nikoli v središču dogajanja. To smo sprejeli že zelo zgodaj in se "vdali" v tako usodo - kar je bilo v več pogledih tudi naša prednost, saj nam je omogočilo, da smo lahko v glasbi ostali toliko let. Nikoli nismo zares modni, ampak po drugi plati pa ne gremo nikoli zares iz mode.

Pa ne čutite zdaj na neki način vsaj kančka zadoščenja? "Preživeli" ste veliko večino grungea. Kaj to, preživeli ste celo R.E.M. …

Heh, ravno sem hotel reči, da nam je v zadoščenje, da smo zdržali dlje kot R.E.M.! Ko smo začenjali The Walkabouts, torej leta 1983, ne, '84, so bili R.E.M. zame ključna skupina, skupina, s katero se je bilo treba primerjati. Ameriška glasba mi je bila do takrat dolgočasna - potem pa so od nekod iz divjine prišli oni in pokazali, da tudi kot ameriška skupina lahko ustvarjaš zanimivo glasbo. Predtem sem poslušal predvsem britansko glasbo, oni pa so bili prelomnica, po kateri smo o sebi začeli razmišljati kot o ameriški skupini. R.E.M. so imeli velik vpliv na The Walkabouts – ne toliko, kar se tiče samega zvoka, ampak bolj zaradi tega, ker so se stvari lotili po svoje. Rahlo čuden občutek je, da smo jih preživeli.

V preteklosti ste kdaj omenili, da ne živite ravno radi "iz kovčka", da so vam turneje rahlo odveč. Se po daljšem obdobju brez večjih nastopov kanec starega vznemirjenja vrne – ali pa je vse skupaj še večja nadloga?

Prej to, da se vznemirjenje vrne. Takrat sem imel verjetno v mislih to, da turneja včasih za seboj vleče tebe, namesto da bi bilo obratno; kar naenkrat stvari nimaš več pod nadzorom, narekujejo ti, da moraš tja in tja … seveda lahko daš odpoved, ampak … Za skupine turneja pogosto postane nekakšna velika, utesnjujoča reč. Walkabouts smo v zadnjih letih oklestili število svojih nastopov, zaradi česar so nam v večji užitek. Turneja mora biti kratka, zabavna in se držati krajev, kjer rad nastopaš – in potem ni več nekaj, kar moraš pretrpeti, ampak nekaj, česar se veseliš. Te turneje se zelo veselim: s temi ljudmi je super igrati, vzdušje je res dobro in zvenimo tudi ne slabo.

V Evropi imate seveda ogromno podporo, obenem pa je pridevnik, s katerim se skupino največkrat opisuje, americana bend. Se vam zdi, da vas občinstvo na različnih straneh Atlantika sprejema na drugačen način, da so dovzetni za različne prvine vašega ustvarjanja – ali pa je glasba univerzalna?

Naša "težava" z Ameriko je bila bolj z glasbeno industrijo kot s samo glasbo. Z založbami in vzpostavljanjem stabilnega delovnega odnosa smo imeli res nesrečo že v poznih osemdesetih.
Včasih odlične skupine kar izginejo, in to samo zato, ker so imeli slabo založbo. Dobijo pogodbo, stvari se ne obnesejo, zato razpadejo in nikoli več ne slišimo zanje. Na neki način se je to zgodilo tudi nam, ampak samo tukaj, v Ameriki. V Evropi so nam založbe nudile precej podpore in to nam je omogočilo, da se preživljamo z glasbo. Za Walkabouts po mojem mnenju res nikoli ni bilo vprašanje glasbe – saj vidite, današnji koncert v Seattlu je razprodan. Že ves teden imamo tudi nastope na radijskih postajah, o nas pišejo mediji … ne gre zato, da v Ameriki ljudje ne bi razumeli. Samo dobre podpore industrije nismo imeli.

The Walkabouts imate že ogromen arhiv materiala – kako se torej človek loti sestavljanja koherentne "setliste"? Upoštevate oboževalce, ki želijo slišati določene uspešnice, ali pa poskušate med svojimi pesmimi odkriti kakšen pozabljen biser? Se z najzgodnejšimi deli še identificirate, so prestala preizkus časa?

To je res dobro vprašanje. Včasih prideš do točke, ko se ti zdi, da nisi več ista oseba, kot si bil, zato nekatere stvari težko igraš - ne zato, ker bi bile dobre ali slabe, ampak ker se z njimi ne identificiraš več. Sprašuješ se, kdo je ta človek, ki jih je napisal. Imamo pa tudi dvajset let stare pesmi, do katerih sploh ne čutim česa takega. Poskušaš sestaviti zaporedje pesmi, ki se ti zdijo aktualne, ki jih imaš najraje v tistem trenutku – čutimo pa seveda tudi obvezo, da igramo pesmi, ki jih ljudje poznamo.
Naš novi album je … no, ne ravno konceptualen album, ampak album med seboj povezanih skladb. Na nastopih ga bomo odigrali precejšen del, ker se nam zdi, da zveni dobro, če se te pesmi igra skupaj. Potem bodo tu seveda še uspešnice in nekaj pesmi, ki to niso, ampak se nam je zdelo, da spadajo k vzdušju večera.

Lahko na ljubljanskem koncertu pričakujemo kakšna odstopanja oziroma dodatke k tej formuli? Ste povabili kakšnega gosta?

No, gostov nikoli ne oglašuješ. Seveda je mogoče, ker imam v mestu precej prijateljev … Počakajmo in bomo videli, kaj bo.

Kar se tiče ustanavljanja in pridruževanja skupinam, ste dejavni vsaj toliko kot kakšen Jack White ...

(Smeh) No, on je mlajši od mene. Ima še čas.

… in tudi drugi člani sodelujejo pri več skupinah. Za nameček imate vsi še družinska življenja in živite na različnih celinah. Kaj epohalnega se mora torej zgoditi, da se The Walkabouts spet zberejo? Gledate na skupino kot na nekakšno "domačo bazo", v katero se boste vsi vedno vračali? Ali takih zagotovil ni?

Na to vprašanje najbrž ni preprostega odgovora. Mislim, da smo s tem albumom ugotovili, da The Walkabouts niso nekaj samoumevnega. Dolga leta je bila skupina, kot pravite, domača baza - vsi smo imeli svoje projekte, a se je vedno nekako razumelo, da se bomo vrnili in skupaj posneli nov album. Pred aktualnim ploščkom pa smo imeli šestleten odmor … Ko se je eno leto prevesilo v dve in nato v tri, je vrnitev postajala vse težja. Bilo je celo neko obdobje, po približno štirih letih, ko je bilo videti, da se sploh ne bo nikoli zgodila. Mislim, da smo se tokrat dali na preizkušnjo. Če bi me isto stvar vprašali pred šestimi leti, bi imel drugačen odgovor, to je gotovo.
Trenutno nisem čisto prepričan, kaj je ta proces pomenil, razen tega, da smo se za ta album zelo borili in da je bilo za nas zelo pomembno, da se spet najdemo. Še več, da se najdemo na stopnji, ki se nam zdi dovolj dobra. Osrednja ideja ni postalo to, da se moramo spet združiti, ampak to, da moramo posneti album, ki se bo kosal z najboljšimi stvarmi, kar smo jih kdaj naredili. Sicer vse skupaj res nima smisla.
To bo torej odslej kriterij: če se nam bo čez leto ali dve zdelo, da spet lahko posnamemo kaj z vso predanostjo, ki jo album zahteva, bomo to absolutno naredili. Če bodo pa ljudje spet "odplavali" in ne bomo čutili nobene pripadnosti, je pa seveda dober čas, da nehamo.

Prebrala sem, da najprej napišete pesem in se potem odločite, ali je primerna za The Walkabouts, za Dirt Music ali za kakšen tretji kolektiv. Kaj iz pesmi torej naredi pesem za The Walkabouts?

Kar pravite, je res in obenem ne drži popolnoma. Kadar samo "ohlapno" pišem pesmi, česar ne počnem pogosto (da bi kar sedel v svoji sobi in naključno pisal besedila), potem seveda razmišljam na način "Hmm, kam bi tole sodilo?“. Ampak po navadi pišem namerno, za določen projekt. Če se spravljamo k snemanju albuma za Dirt Music, se lotim glasbe za Dirt Music. Podobno za The Walkabouts. Za ta album sem sicer imel nekaj stvari, ki so "ležale okrog", ampak načeloma sem se usedel in napisal besedila s ploščo pred očmi.

Drugače pa je odgovor na vprašanje, kam katera pesem sodi, lahek: zamislim si skupino, kako jo igra. Z Glennom, Michaelom, Terri in Carlo igram že tako dolgo, da si lahko predstavljam, kako bodo ti čudoviti glasbeniki skladbo povzdignili. Ja, tako nastane pesem za Walkaboutse – že vnaprej si predstavljam, kako jo igrajo.

Na Travels in the Dustland ste poskušali prenesti občutek neznanskosti, robatosti in odprtih možnosti ameriških prostranstev. Vsaj meni to zveni kot skoraj diametralno nasprotje življenja v majhni evropski prestolnici. Ste se morali zavestno iztrgati iz svojega vsakodnevnega okolja, če ste hoteli ustvarjati?

V začetnih korakih ustvarjanja albuma se tega nisem zavedal, ampak v tem, kar pravite, je najbrž nekaj resnice. Po devetih letih življenja v Sloveniji sem začel razmišljati o drugačni vrsti pokrajine. Ne da bi me življenje tam utesnjevalo – ne, zelo mi je pri srcu – ampak moja domišljija je odtavala k bolj odprtim, prostranim pokrajinam. Tega ne govorim, da bi se prilizoval ljudem, ampak Slovenija je zame res krasen kraj za življenje in ustvarjanje. Všeč mi je, da je majhna; tako vse ostane zelo intimno in toplo, kar mi je všeč. Je pa celinska prostranost Amerike pač del mene, zapisana v moje gene. O tem sem ogromno pisal pred dvajsetimi leti, ampak najbrž so se mi podobne misli spet prikradle iz gole nostalgije po oddaljenih krajih.

Se vam zdi, da lahko iz zunanje perspektive na domovino gledate jasneje in objektivneje, kot bi na drugi strani Atlantika - ali pa ima vse nekakšen prijaznejši, nostalgičen pridih?

Če bi se vi preselili v ZDA, bi bili še vedno Slovenka. Svoje kože se ne otreseš tako zlahka. Za vedno pripadaš kulturi in jeziku, v katerih si odrasel. Kot Američan v tujini moraš sam pri sebi velikokrat definirati, kaj to pomeni. Ljudi namreč pogosto zelo zanimaš … na dober in slab način. Seveda vlada močno protiameriško vzdušje, in to čisto upravičeno, zato moraš pri sebi razčistiti, kakšno je tvoje stališče do države, od koder prihajaš. Vsaj jaz sem imel občutek, da moram – in morda sem se zaradi tega naučil stopiti iz lastne kože in gledati na stvari objektivneje, videti, kaj pojem Amerike na primer pomeni v Afriki, kjer sem preživel veliko časa. Razumsko sem o teh rečeh seveda razmišljal že prej, ampak ko živiš v tujini, moraš o njih razmisliti še praktično. In to pripomore, če ne že k drugačnim, pa vsaj k bolj izostrenim mnenjem o lastni domovini.

Ena izmed tem, ki ste jo hoteli načeti z albumom, je tudi okoljska. Lahko naslov torej interpretiramo tudi čisto dobesedno, na primer kot apokaliptično vizijo prihodnosti, kot prizor iz kakšnega romana Cormaca McCarthyja?

Cormaca McCarthyja obožujem. O albumu pa: v več pogledih gre za metaforično idejo, ki ni omejena samo na puščave kot take – to so samo konkretne pokrajine, v katere so umeščene te pesmi. Puščave nosijo v sebi precej bolj univerzalen pomen: na neki način vsi prebivamo v njih, ne glede na to, kje na svetu smo. Težke podnebne okoliščine, ki jih za človeka predstavlja življenje v puščavi, so okoliščine, s katerimi se zdaj srečujemo vsepovsod. Trenutno je, denimo, pomanjkanje vode v Italiji; tovrstne težave niso omejene samo na ameriške prerije ali Saharo. Hotel sem spregovoriti o univerzalnih temah.

Je zaradi teh tem Travels in the Dustland bolj temačen, resnejši album kot Acetylene, ki je bil glasnejši in morda bolj jezen?

"Temačen" je kar dobra beseda. Prejšnji album je bil res bolj jezen, kar je dobro za rokenrol; rock je dober ventil za jezo. Lahko vihtiš s pestmi po zraku, spiješ nekaj piv in vse skupaj spraviš iz sistema. Novi album pa res ni tak. V njem ni katarze, ampak je bolj resen, reflektiven … kot maček, zatišje po jezi. Jeza je minila, liki pa zdaj krožijo okrog enih in istih misli; izbire, ki jih imajo na voljo, naenkrat niso več tako jasne. Sam mislim, da je to lep album, da je prav ta njegova plat tisto, kar človeka "potegne", in da ga ni naporno poslušati … je pa razpoloženje res precej umirjeno.

Ana Jurc