Čeprav zasedba Brina pogosto posega v zakladnico ljudske glasbe, pevka pravi, da se vidijo kot sodobno skupino. Pri ustvarjanju tretjega albuma Slečena koža jim je kot producent pomagal ameriški glasbenik Chris Eckman. Pričakovanja so precej visoka, saj je prejšnji album Pasja legenda nekaj časa kraljeval na vrhu specializiranih evropskih lestvic svetovne glasbe.

Še preden pa se Slečena koža odpravi na potovanje čez mejo, so jo Brina na ljubljanski premieri predstavili v Kinu Šiška na koncertu s poljskimi kolegi Warsaw Village Band. "Mehkoba in bridkost, milina in strast, pretanjenost in moč, hip in gib, staro in novo, ljudsko in umetno, ruralno in urbano, zaprašeno in trendovsko, domače in svetovno ... te in druge dvojnosti prevevajo ustvarjanje Brine Vogelnik in skupine Brina," je glasbo zasedbe opisal Jure Longyka za Izštekani na Valu 202.

Čustvenost glasbe na oder v fizično obliko pretvori pevka Brina Vogelnik, pri čemer se zazdi, da pesmi valovijo čez njeno celo telo, ne zgolj skozi glasilke. Brino smo pred koncertom povprašali o morbidni zgodbi Katalene in valeče se Megle z albuma, njenih izkušnjah z lutkami in otroki, sodelovanju z Laibach in o včasih stresnem življenju glasbenikov, ki lahko pusti tudi vidne posledice.
Prvi singl in uvod v novi album Slečena koža je prirejena ljudska pesem Katalena, ki jo seveda poznamo že v izvedbi istoimenske skupine. Kaj je na tej temačni, bizarni in ganljivi skladbi tako privlačnega, da ste jo za svojo vzeli tudi glasbeniki mlajših generacij?
Njen čar je tudi njena "matematika" in zgodovina, da je pesem nastala v času, ko je bila ženska lastnina. Takrat je bilo pametno paziti, kam se je ženska poročila, ker so bile lahko posledice hude - kot v pesmi o Kataleni. Z njo sem se srečala, še preden sem začela profesionalno pot, ker jo je pela moja mama, seveda v čisto drugačni različici. Tako da sem imela to pesem vedno nekje v ozadju v glavi, a se zanjo prej nisem odločila mogoče ravno zaradi tega, ker jo je naredila že Katalena. Mislila sem, če so te pesmi že podane, zakaj bi to ponavljala. V naši novi različici je podana na značilni "Brina način", pa tudi glasba je avtorska. Pesem sem prinesla na vajo, potem jo je bend oblekel po svoje, vsi smo bili navdušeni in kar sama se je ponudila za uvod v album. Sama pesem je to hotela, mi smo se lahko le strinjali. (Smeh.)
Na albumu s svojimi več kot sedmimi minutami izstopa tudi tem jesenskim dnem primerna počasi valeča, ponavljajoča pesem Megla. Tudi ta ima ljudske korenine ...
Megla je ljudska pesem iz Notranjske. Moja babica je prepevala to pesem, a se je spomnila samo refrena in iz tega refrena je nastala čisto nova pesem in zgodba, zato ni več čisto ljudska. Mama se je naslonila na refren, si izmislila besedilo in skušala ohraniti vsaj ljudsko glasbo. Nam pa ta ni čisto odgovarjala, zato smo izhajali samo iz besedila in naredili avtorsko glasbo.
Pesem Megla ste igrali tudi na septembrskem dobrodelnem koncertu Projekt Bob Dylan: Postani prostovoljec!, ki ga je glasbeno vodil Chris Eckman, glasbenik iz Seattla, ki živi v Sloveniji. Prav Eckman je tudi producent albuma Slečena koža. Kakšen je njegov vpliv na vaš zvok, ga je aktivno soustvarjal ali zgolj sledil vašemu glasbenemu toku?
Njegova vloga je bila hkrati zelo velika in zelo majhna. Pustil nam je popolno svobodo, saj so bile pesmi tako ali tako več ali manj dokončane, ko je on pristopil. Svojega pečata mogoče ni pustil toliko na vsebini kot na nas samih, zastavljal nam je vprašanja, da smo se dokopali do odgovorov. Imel je zelo celostno vlogo pri tem, kako v širšem smislu povezati glasbo in vsebino.
Kako pa je na sodelovanje vplivalo to, da je Eckman tujec, vi pa se naslanjate na slovensko ljudsko glasbo, ki mu verjetno ni tako blizu?
Pri nas je bila to prednost, ker ni bil obremenjen. Predvsem nas je na snemanju razbremenil, da se nam ni bilo treba ukvarjati s stvarmi, s katerimi se naj nam ne bi bilo treba ukvarjati, lahko smo res samo igrali glasbo. Seveda pa je on poskrbel tudi za miksanje, obdelavo zvoka, zato je odgovoren za zvočno sliko in na ta način prisoten. Torej njegov pečat obenem je in ga ni. Takšen po moje dober producent mora biti.
Nekaj pesmi na plošči je v celoti avtorskih, ključni med njimi pa je za vas verjetno naslovni Slečena koža. Ta govori o nekakšni osvoboditvi, razgaljanju ...
Zame osebno ima pomen neke razbremenitve od preteklosti. Čeprav se na prvo žogo sliši, da jaz slečem kožo in ostane bistvo. A jaz to bolj vidim, da sem ta koža jaz. Koža je en tak fini organ in v pesmi gre koža na potep po svetu, veliko doživi in se potem vrne. Verjetno pa tudi tako pridemo do bistva, to sem jaz, samo to, nič drugega, z vsemi napakami in dobrimi platmi.

Pred dobrimi desetimi leti, preden ste Katalena, Terrafolk, Brina in podobne skupine ljudske pesmi pomladili in popeljali v novo tisočletje, ta tradicionalna glasba v mnogih okoljih ni bila priljubljena ali pa je sploh niso poznali. V zadnjih letih je osvežena ljudska glasba postala skoraj trendovska, vrti se na radijskih valovih, veliko je koncertov ... Je sedaj za vas, ki ste bili v stiku z njo že takrat, ko zanjo ni bilo zanimanja, zaradi večje priljubljenosti izgubila nekaj čara?
Ljudje so bili mogoče takrat v dilemi, ali je ljudska glasba narodna glasba ali kaj? Prav narodno-zabavna glasba je najbolj blokirala ljudsko glasbo, ker so ju ljudje začeli enačiti. To je bila tudi krivda radijskih postaj, ki so ju dajale v isti koš, namesto da bi narodno-zabavno uvrstili v pop, kamor spada. Pri Brini to ni težava, ker smo že na samem začetku našli nek svoj izraz, mogoče so nam ljudskost pripisali bolj drugi. Brina je iskrena sama sebi, glasba je na nek način že zelo prečiščena in ima svoj zelo prepoznaven glas, značilni preplet ljudskosti in drugih elementov.
Pri zasedbi Brina že od začetka z besedili sodeluje tudi vaša mama, priznana slovenska umetnica Eka Vogelnik. Nekje ste o vajinem odnosu zapisali: "Mama me ni želela vpisati v glasbeno šolo, da glasbe ne bi zasovražila." Očitno ji je to uspelo, mnogi otroci, ki jih silijo igranja glasbila, se tega naveličajo ali pa se jim celo zameri ...
Na silo ne gre. Če bi imela s tem slabo izkušnjo, ne bi bilo dobro. Pri klavirju sem imela nekaj časa sicer res občutek, da sem ogromno zamudila, ker sem ga začela tako pozno bolj resno igrati. Zdaj vidim, da je bilo to vse v moji glavi, da se mi ni treba izkazati, da lahko v tem uživam in da to znanje, ki ga imam, zadostuje. Najboljše pri tej mamini "prepovedi" je bilo, da je na koncu igranje klavirja res bila moja želja, prišla je iz mene.

Med drugim se ukvarjate tudi z lutkami za otroke. Zapisali ste, da ob koncu predstave, ko otroke povabite na oder na ogled lutk, njihov odnos do marionet veliko pove, saj se mestni otroci čisto drugače pogovarjajo z njimi kot podeželski. Na kakšen način se razlikujejo?
Seveda je odvisno od posameznika in družine, toda podeželski otroci so ponavadi bolj mirni, mestni pa imajo v sebi več hitrosti, nanje vpliva to hitro življenje pod pritiskom. Podeželski otroci imajo mogoče več stika z naravo, morda jih je manj v razredu pri pouku v šoli in so bolj sproščeni. Mestni otroci pa so bolj pod stresom in so do lutk bolj agresivni. Razlika je tudi v občutljivosti. Nekateri lutko nežno dvignejo, drugi pa bo kar prišel in zagrabil. Saj jim stvari povemo in razložimo, pa potem razumejo.
Na albumu Volk skupine Laibach ste odpeli "slovansko himno" Slovanija, ki temelji na bivši jugoslovanski himni Hej, Slovani. So Laibach želeli prav vas za to pesem, ste se jim zdeli posebej "slovanski"?
Hoteli so prav mene in prav moj glas, zato so mi pesem ponudili in jaz sem bila za. Jani Novak iz Laibach je videl naš koncert, ki smo ga imeli v Orto baru, tik preden smo šli snemat album Pasja legenda. Takrat je menda vedel, da je to to. Pri albumu Volk je sodeloval tudi duo Silence, zato sem se povezala z njima in v njunem studiu posnela vokale. Silence sta skrbela za goste in celotno produkcijo. Potem se je zgodil tudi koncert, na katerem smo nastopili skupaj z Laibach na predstavitvi slovenske kulture v New Yorku, kjer so predstavili velik nabor slovenskih glasbenikov vseh žanrov, od džeza in etna do roka in Laibach.

Ko smo ravno pri koncertih – zapisali ste, da so se vam po nastopu v Križankah ob predstavitvi prvenca Mlado leto leta 2004 "od vsega lepega pobelile trepalnice". Je res na vas tako močno vplivala trema oziroma razburjenje?
To se je res zgodilo, podobno kot nekateri čez noč dobijo šop sivih las. Še vedno je ostal pol centimetra velik šopek belih trepalnic, pigment je šel pa-pa. Zame je bilo tisto obdobje precej prelomno in zelo stresno, ker sem stvari zelo resno jemala, saj je bil to moj prvi večji projekt. Občutila sem, da je vse na meni. Pred nastopom sem imela res hiter utrip, toda na samem koncertu sem nadvse uživala, nisem imela krčev ali česa podobnega, da ne bi mogla komunicirati ali peti. Samo vsi ti roki, prepričevanje ljudi, s skupino se še nismo tako dobro poznali, zato sem za vse čutila osebno odgovornost. To je bila moja napaka in zato se je potem to zgodilo.