Motiv Suzane in dveh starcev izhaja še iz Danijelove knjige v Svetem pismu Stare zaveze. Suzana je bila izjemno lepo in krepostno dekle, hči kralja Joakima. Zaradi svoje čistosti je postala pralik predvsem v likovni umetnosti, pogosto upodobljena pod naslovi Suzana, Suzana v kopeli ali Suzana in dva starca. Med najbolj znanimi slikarji, ki so upodobili ta motiv, so Tintoretto, Rembrandt in Artemisia Gentileschi; med slovenskimi jo je upodobil Ferdo Vesel. Suzano sta med kopanjem opazovala in nadlegovala pohotna starca in jo obtožila prešuštva, za kar je bila obsojena na smrt s kamenjanjem. Zaradi kralja Danijela, ki je starcema dokazal krivo pričanje, so jo oprostili in odločili, da je nedolžna.

Slovenska slikarka Ejti Štih, že več desetletij živeča in delujoča v Boliviji, je lani izdala knjigo z naslovom Slike in zgodbe. Njen proces nastajanja je bil dokaj neobičajen, saj je k pisanju najprej spodbudila bolivijske pisce, nato pa še slovenske avtorje in prejela petnajst njihovih zapisov. Po navadi slikarji ilustrirajo zgodbe, tokrat pa je Ejti spodbudila nasproten proces.

Prav za sliko številka dve, Suzana in dva starca, sta se ogrela dva slovenska avtorja. Agata Tomažič, ki je zapisala zgodbo skozi ženske oči, Vinko Möderndorfer pa "je ubral dramski pristop v dinamičnem in napeto stopnjevanem dialogu dveh starcev oziroma njunih duhov o tem, kako nam je ljubezen vsem v pogubo. Ta grenka, strašna in brezizhodna zgodba, začinjena z ravno pravšnjim odmerkom erotike in humorja, je zame idejno in slogovno najboljša med objavljenimi zgodbami". Tako je v recenziji knjige za Ars zapisala Katarina Mahnič. Vendar za ustvarjalce radijske igre besedilo prerašča zgolj literarne kakovosti Möderndorferjevega dramskega prizora. Evocira namreč zvočni prostor, v katerem ženska neposredno ne spregovori, dialog pa poteka le med moškima.

Möderndorferjeva starca sta namreč že umrla in še v onstranstvu kuhata zamero, saj sta bila vpletena v ljubezenski trikotnik z ženo enega izmed njiju in prav zaradi tega dočakala smrt. Vendar besedilo prerašča le okvir erotičnega zapleta, saj zareže v najgloblja občutja in zastavlja vprašanja o življenju, ljubezni in minevanju. Starca namreč opazujeta žensko v istem stanovanju, ki je bilo nema priča njune ljubezni, prešuštva in zločina. Oba moška sta ujeta v njem in opazujeta pri kopanju drugo žensko, ki se je pozneje priselila v to stanovanje.

Slišimo tudi notranji glas ženske

Dramaturginja Vilma Štritof in režiserka Špela Kravogel sta se odločili, da bo v igri slišan tudi notranji glas ženske, kar daje delu še dodatno razsežnost. Režiserka je k snemanju povabila slovenska veterana, ki sta že večkrat nastopila skupaj, igralski legendi Radka Poliča - Raca in Borisa Cavazzo. Žensko pa je igrala Maja Martina Merljak. Ustvarjanje v studiu je bilo polno duhovitosti, ognjevito, plodno, pa tudi ponotranjeno in zadržano v trenutkih, ko se moška lika zazirata vase, so zapisali v sporočilu za javnost.

"V prvem trenutku, ko sem prebrala Vinkovo besedilo, sem v vlogi starcev takoj zaslišala Borisa in Raca in sem bila zato zelo vesela, da sta privolila v sodelovanje, ker verjetno pri nas ni igralcev, ki bi to lepše upodobili. Pozneje sva iskali rdečino, ki jo ima Ejtina slika in ki je v dramskem besedilu prisotna bolj v didaskalijah kot v dramski pisavi. V zgodbo sva jo vrnili z Majo Martino Merljak, ki ima enega najbolj seksi glasov v Sloveniji," je v napovedni predstavitvi radijske igre dejala režiserka Kravogel.

Cavzza: Pisano preveč v rokavicah; Polič: Premalo erotike

"Midva sva skušala Moderndorferjevo erotiko pokazati malo bolj direktno. Vinko Moderndorfer je tukaj pisal zelo v rokavicah," je o radijski igri dejal igralec Cavazza.

Radko Polič - Rac: "Meni se je zdelo premalo erotike. Preveč sta bila fina, glede na to, kaj se jima je zgodilo, kje sta, ker vesta, kje tičita, da ne bosta šla ne naprej in ne nazaj, in se mi zdi, da bi bil (Vinko Möderndorfer, op. n.) lahko bolj ekspliciten. Bil je bolj poetičen, romantičen. Drugače pa mi je igra všeč. Tretja, najina, ženska je bila upodobljena glasbeno, bila je uglasbljena".

Poetična nota

"Meni je bilo pa všeč to, da je avtor šel v poetično noto, ker če bi bilo bolj konkretno, bi bila vidva preveč zemeljska, vidva pa nista zemeljska. Zato se mi zdi dobro, da je vse ostalo v rahlo privzdihnjenem, oddaljenem občutku," jima je nasprotovala igralka Maja Martina Merljak.

"Igralci redko dobimo priložnost slišati končni izdelek, in tokrat mi je bilo izjemno lepo poslušati igro in sem zelo uživala v poslušanju," je še dodala.

Binauralna tehnika

Glasbena oblikovalka je bila Darja Hlavka Godina, tonski mojster pa Urban Gruden. Igra je posneta binauralno. To je metoda, pri kateri sta uporabljena dva mikrofona, razmaknjena kot ušesi med sabo, kar ustvari tridimenzionalni zvok. Tega zato dojemamo bolj prostorsko kot v klasični stereotehniki, lažje ugotovimo smer zvoka, globino in oddaljenost od zvočnega vira. Pri poslušanju se počutimo, kot bi bili v prostoru z igralcem, se z njim po prostoru premikali v prvi osebi. Binauralni zvok je bolj poglobljen, bolj ponotranjen, za popoln učinek pri poslušanju pa seveda potrebujemo slušalke, ker stereozvočniki ne izrišejo popolne zvočne slike.

"Binauralna tehnika snemanja je nekaj, kar obstaja že dolgo, je pa dejstvo, da tehnologijo uporabiš takrat, kadar v zgodbi začutiš motiv za nekaj takega, ne uporabljaš jo kar per se. Ker sem želela mesenost Suzane pripeljati v radijsko formo, glede na to, da sta starca ujeta nekje v medsvetovih, in binauralna tehnika je najprimernejša za nekaj takega, saj poslušalca postavi v to, da doživlja poslušanje prvoosebno," je sklenila režiserka.