Ko je kanadski glasbeni velikan, morda še eden zadnjih pravih poetov melodičnega rokenrola, stopil skorajda do minute točno na oder Stožic in odpel prve takte ene svojih večjih uspešnic, Dance Me To The End of Love, je v skoraj razprodani dvorani završalo od vznemirjenja.

Le malokateremu glasbeniku namreč uspeva ohranjati tak status, kot ga Cohenu. Pa čeprav se je v teh zadnjih letih enkrat že umaknil od glasbenega sveta v zenbudistični kalifornijski samostan, od koder ga je nazaj na odre prignal šele bankrot. Precej neromantični vzgib za oživitev kariere moža, ki stoji za nekaj največjimi ljubezenskimi epi današnjega časa, od Suzanne do Chelsea Hotel.

Ob tem toliko bolj bega njegovo nesebično razdajanje množicam s koncerti, ki kot po pravilu v zadnjem času trajajo med tremi in štirimi urami. Težko je, da bi pri takem teku na dolge proge pogrešili katero izmed klasik, saj se je zdelo, da je Cohen že v prvi tretjini »pokuril« večino svojega arsenala. A le na videz, saj so se do polnoči premišljeno odvrtele vse, in sicer od starejših klasik (So Long, Marianne, Chelsea Hotel, Hallelujah, Sisters of Mercy, Suzanne, First We Take Manhattan, Bird on a Wire) do tistih novejših, s katerimi se je približal tudi mlajši generaciji – denimo, The Future iz filma Rojena morilca.

Zdelo se je, da Cohen sinoči pravzaprav ni mogel zgrešiti. Občinstvo je padalo v spontane aplavze na skorajda tempirane intervale – pa če je šlo za prve takte znane uspešnice, za kitarski solo Cohenovega španskega maestra ali pa za Cohenovo skorajda biblično predstavitev spremljevalnih glasbenikov, polno presežnikov (»Na bobnih, naš varuh časa … naš princ in duhovnik strastne preciznosti …«). Enako so padali v ekstazo, če je Cohen sam poprijel za klaviature s par takti, ali pa če sta njegovi spremljevalni vokalistki, »sublimni sestri Webb«, kot se jima je dvakrat poklonil Cohen, naredili kolesi in tako tisto, kar bi morala biti minimalistična poezija, nevarno pognali v cirkuške vode.

Cohen sam je sicer enako prepričljiv in vzbuja spoštovanje, pa če vas pripravi do solz z »Dance me to your beauty with a burning violin, Dance me through the panic 'til I'm gathered safely in« (Dance Me Till The End of Love), ali pa če brezkompromisno poje epopejo kreku in analnemu seksu (The Future). S šarmantnim žametnim vokalom, obveznim klobukom in rdečim lynchevsko kabaretnim zastorom za seboj zlahka pričara vzdušje, leta in milje oddaljeno od športne dvorane ob obvoznici evropske prestolnice.

76 let? Ko pada na kolena sredi balade, ko se tri ure in pol glas še vedno ne lomi in ko odskaklja z odra s poskokom radoživega ponija, mu častitljive starosti ne bi pripisal nihče. A ko se kamera spusti na njegov obraz in roke, s katerimi se oklepa mikrofona, začne občinstvo še toliko bolj ceniti, da možakar (še) stoji pred njim. V I'm Your Man Cohen sam referira na to, ko poje o tem, kako nosi starčevo masko in pri tem samoironično dvigne klobuk, da se razkrijejo zredčeni beli lasje.

In če slučajno v kakem trenutku le grozi, da bi kanadskemu trubadurju malce zmanjkalo, je tu njegova spremljevalna skupina in vokalistki, sestri Webb, ki ga rešujeta. Rešujeta in kvarita hkrati, če smo iskreni. Prav ti ženski spremljevalni vokali so namreč tisti, s katerimi se je avtor na svojih zadnjih delih malce zameril mnogim 'cohenijanskim' puristom.

Komadi, pri katerih se premočno opira na Webbovi, namreč izgubijo na moči in prepričljivosti Cohenovega glasbenega izraza. Born in Chains in If It Be Your Will sta tako zvenela bolj kot kakšen vložek iz nedeljske maše, mnoge ostale klasike pa so teatralni falzetni pripevi vokalistk skorajda uničili.

Tri ure in pol so mnogi v občinstvu sicer hvaležno sprejeli (»To je koncert, ne pa tisti mladci, ki se utrudijo že po eni uri,« je bilo slišati od ene obiskovalke), a po resnici povedano, bi bili oboževalci starejšega Cohena bolj potešeni z uro krajšim koncertom, okleščenim nepotrebnih kičastih aranžmajev, ki so izkušnjo, ki bi bila lahko epska, naredili malce – ceneno.