To je že od nekdaj temeljno vodilo njegove zasedbe Defunkt, ki je nastala na prepihu različnih žanrov ter jih povezala v nedeljivo, a še vedno odprto enoto za vse morebitne ekshibicije, ki jim med izvedbami padejo na pamet. In teh je zelo veliko. Joseph Bowie je namreč, poleg svojih lastnih vzgibov, veliko sprejemal tudi iz svoje najbližje in nekoliko bolj oddaljene okolice.

Joseph je brat trobentača Lesterja Bowieja, ustanovitelja in nekdaj gonilne sile kolektiva Art Ensemble of Chicago, in brat Byrona Bowieja, saksofonista in priznanega aranžerja rhythm and blues. In sin Williama Bowieja, glasbenega učitelja, ki je svoje sinove navdušil za glasbeno poslanstvo. Josephu enostavno ni preostalo nič drugega, kot da tudi sam zavije na glasbeno pot. Pozavno za osnovni inštrument je izbral zato, da bi se v nečem razlikoval od svojih dveh bratov.

Še preden se posvetiva tej turneji, vrziva oko na prejšnjo. Pred kratkim ste se nam vsem prikupili z izdajo albuma, posnetega v klubu Channel Zero na Metelkovi - Live at Channel Zero. Kaj je bilo tako posebnega na tem "špilu", da so vas prav ti posnetki najbolj prepričali?
Stvar je sila preprosta – vse najpomembnejše koncertne stvari so se najbolj ujele prav na tem "špilu". Ni šlo za klub kot tak, temveč vzdušje v njem, za interakcijo s publiko, ki je bila v Channelu Zero najbolj pristna, najbolj reprezentativna na vsej turneji. Saj ne, da drugje vzdušje ni "delovalo", vendar smo si bili takoj po turneji enotni, da je Channel Zero – to! Koncert je po odličnosti štrlel ven, zato ni bilo nobene dileme: moral je najti svoj prostor na nosilcu zvoka.

Kar seveda ni težko, saj smo Defunkt vedno tolmačili kot bend za v živo, se pravi, da je oder vaš "naravni" habitat in ne studio?
Nekaj je zagotovo na tem, vendar ne vse. Tudi v studiu se namreč dobro počutimo, saj se v njem rojevajo številne ideje, ki jih potem realiziramo na posnetkih ter jih poskušamo prenesti še na oder. Res pa je, da je živi nastop nekaj, kar glasbenik našega kova potrebuje, saj je glasba neposreden odsev časa in prostora. Na odru nikoli ni enako. Vsak večer je ista skladba drugačna, drugačna energija se pretoči skozi njo. V mislih imam akcijo in reakcijo; skladba je na odru namreč aktivna, saj je v funkciji neposredne komunikacije med nami poslušalci. In sproščeni odziv publike jo pretvori v enkratno, nikoli ponovljivo izkušnjo. Vendar, četudi bolj prisegam na živi špil, nikakor ne zanemarjam dela v studiu. Tik preden smo Defunkt izdali album Live at Channel Zero, smo namreč realizirali tudi studijske posnetke pod naslovom: Mastervolt.

Ko ga poslušamo, kot kateregakoli ali vsaj večino vaših studijskih albumov, nam vedno prebuja občutke, da gre pravzaprav za posnetke živih špilov, narejenih v studiu.
V studiu vedno težimo k temu, da se približamo občutkom žive igre. Takšna je pač narava našega žanrskega konglomerata. Nočemo biti hermetični, zato se odpiramo proti igri, in tovrstne ekshibicije izvajamo tudi v snemalni fazi. To dosežemo tako, da ritemska sekcija vedno snema sočasno v istem prostoru, čez pa jih vodi osnutek vokala. Vokali se pozneje seveda nasnemejo na novo, a osnutki in linije so postavljene vnaprej. Najpomembneje pri vsem je, da se ritemska sekcija navzame občutka, da gre za žive igre, saj vsa poznejša nadgradnja temelji na tej logiki.

Z njo ali iz nje ste se skozi različne, a sorodne poudarke razvijali in rasli tudi vi, kot osebnost in glasbenik hkrati.
Nedvomno, saj je glasba že od rane mladosti povsod okoli mene. Prihajam namreč iz povsem glasbene družine, kjer mi drugega skoraj ni preostalo, kot da poprimem za inštrument in grem po poti svojega očeta in bratov. In ne samo to, že od nekdaj sem bil izpostavljen tudi najrazličnejšim glasbenim žanrom, ki sem jih vzel za svoje, najsi je šlo za blues, rock, soul, svobodni džez ali razkošen glasbeni koktajl bigbanda. Defunkt v svoji osnovi ni nič drugega kot moje slišanje sožitja džeza s funkom ter preostalimi komercialnimi glasbenimi aspekti. V enem stavku: gre za poskus uveljavljanja svojevrstnega ustvarjalno-komercialnega sloga. Tako preprosto je to, četudi mnogi želijo džez in tovrstne godbe zaplesti, jih narediti čim bolj nedostopne za širšo publiko. Bistvo vsakršne glasbe je namreč, da je vedno v gibanju, da se odpira proti spremembam ter se s tem razvija.

Skratka, hoteli ste preseči zakoreninjene in toge džezovske postulate.
Natanko tako, na preizkušnjo sem postavil zaukazane ideologije džeza, a se pri tem nisem odrekel njegovim ustvarjalnim vidikom, le prepojil sem jih s prvinami rhythm and bluesa in rocka. Ali narobe: komercialne sloge sem sprocesiral skozi osnovne prvine improvizacije. S podobnimi rahljanji se je skoraj istočasno ukvarjal tudi mojster James Chance. Prav James je bil tisti, ki mi je odprl ušesa. Preden sem ustanovil Defunkt, je bilo njegovo početje moj temeljni navdih. Iskreno povedano: James Chance je pravzaprav odgovoren za nastanek Defunkta. Pred tem sem bil namreč član njegove ekipe James White & The Blacks, kjer sem se učil in naučil neobremenjenega odnosa do džezovskih formatov. V nekem trenutku me je prešinilo, da bi nekaj podobnega lahko počel tudi sam, zato sem si sposodil nekaj njegovih glasbenikov in nastali je Defunkt. Začeli smo tako, da smo bili predvozači na njegovih koncertih. James Chance je poskrbel za ustvarjalno okolje, kjer sem se naučil kombinirati ideje džeza, svobodnega džeza ter rhythm and bluesa. Defunkt smo v ta žanrski koktajl dodali še aktivne prvine soula in rocka, kar v grobem predstavlja križišče, kjer so se naša razmišljanja – četudi je šlo v osnovi za povsem enako zasnovo - nekoliko razšla.

No, najverjetneje se tudi niste pretepali z obiskovalci koncertov?
Ne, to je bil izključno Jamesov zaščitni znak.

Zunanji vpliv ste opredelili, kaj pa je bil notranji, intimni poriv, da ste se realizirali skozi projekt Defunkt?
Z Defunkt se mi je izpolnila otroška želja, da bi izvajal godbe, ki so vsepovsod okoli mene. To ne pomeni samo džez ali blues, temveč da bi v talilnem loncu pod okriljem neke komercialne formule stalil vse tiste glasbene zvrsti, ki sem jih cenil in poslušal. Da bi se vsakdo v njej prepoznal in zaplesal. To sem vedno imel za svoje osnovno poslanstvo. Mislim namreč, da bi glasba morala biti nekaj, kar bi ljudi pripravilo do plesa. In hkrati – to je zelo pomembno – nosila politično sporočilo. Življenje ni pravljica. Treba je spregovoriti o vsakdanjih stvareh, o resnosti politike, in skozi vse to, o odnosu med dobrim in slabim.

Kaj je potem vaše temeljno politično sporočilo? Najverjetneje se razlikuje od tistih, ki so jih v svet pošiljali Marvin Gaye, James Brown ali Gil Scott-Heron.
Moje sporočilo je enostavno: bodi to, kar si, in izrazi se na svoj način. Sledi svojim idejam in ustvari svoje spodbudno polje, ki ti bo vse to omogočilo. Predvsem moraš najti voljo, da vse to storiš. Človek se mora zavedati in razumeti svojo moč, da izrazi svojo edinstvenost v svetu; da svetu podari svoj edinstveni glas.

Omenili ste že, da izhajate iz glasbene družine. Ali vas je kdaj v življenju prešinilo, da bi se ukvarjali s čim drugim, ne glasbo?
Že od malih nog sem vedel, da bom nekoč poklicni glasbenik; ne nazadnje mi je to v krvi, vendar je bila pot do profesionalizma polna trnja. Marsičesa sem se moral lotiti, da sem preživel. Ukvarjal sem se s tesarstvom, raznašal časopise, bil natakar … Ne glede na vse, so bila vsa ta priložnostna dela zgolj in samo podrejena, v podporo moji glasbeni poti. Verjel sem vase in verjel v dejstvo, da imam pravico biti profesionalni glasbenik, da širši publiki predstavim sebe in svoje ideje.

Vaš spisek sodelovanj je nadvse impresiven (Cecil Taylor, Tyrone Davis, Dr. John, Professor Longhair …). Ali obstaja kdo, s katerim bi radi sodelovali, a niste (še)?
Rad bi, a ne morem, nekoč nastopil skupaj z Jimijem Hendrixom in Milesom Davisom. Ta želja se mi na žalost nikdar ne bo izpolnila. Veliko je še živih, s katerim bi rad nastopil, od The Rolling Stones dalje … Ne delam nobenih razlik. Svoj glas bi dal vsakomur, ki bi si to zaželel. Iz katerega žanra prihaja, to me ne zanima! Rad povezujem glasbe med seboj in iščem nove, drugačne rešitve. Lahko gre tudi za Brucea Springsteena ali Beyonce, ne obremenjujem se s tem, kdo ali kaj je. Vsakdo, ki pokaže zanimanje, je pri meni dobrodošel - če se ujameva, seveda. V moji naravi je, da sem odprt za premikanje meja in raziskovanje novih stvari.

To se vsekakor odraža tudi v praksi. Tako rekoč nemogoče je v vašem bogatem življenjepisu spregledati podatke, da ste si oder delili s takšnimi prvokategorniki, kot so: Prince, James Brown, Talking Heads, The Clash, Jimmy Cliff … Vsekakor dobra odskočna deska, da ste Defunkt postali to, kar danes ste?
V zgodnji fazi benda smo nastopali na številnih festivalih, kjer smo bili v festivalski postavi s prej omenjenimi glasbeniki. Takrat, leta 1982 ali 1983, smo bili tudi predvozači Princeu na njegovem koncertu na 7. aveniji v Minneapolisu. Vsi vemo, kaj to pomeni! V bistvu me je prav ta spomin navdahnil, da sem šel na tokratno turnejo s to ekipo, saj gre v veliki meri za postavo, ki je takrat podprla koncert Princea. To je bilo mlado obdobje Defunkta, ki smo ga preživeli tudi z The Clash na turneji po srednjem zahodu ZDA in s Talking Heads v Clevelandu. Skupaj smo potovali in nastopali tudi z Nino Hagen, Grace Jones, kmalu zatem pa je Meshell Ndegeocello že odprla koncert v New Yorku nam. V New Yorku spoznaš marsikoga; hitro vzpostaviš stike, ki ti pridejo še kako prav. Preko njih smo glasbo Defunkta širili naprej. Tako smo ljudem dali vedeti, da obstaja še ena možnost. Defunkt je s tem postal ustvarjalen, plesen in splošno uveljavljen slog, ki so ga začeli spoštovati vsi, s katerimi smo prišli v stik.