Berlinska pevka brazilskega rodu je še najbolj znana zaradi uspešnice Thirteen Thirtyfive. Je diametralno nasprotje komercialnih poskusov igranja na karto minimalizma, kot je mogoče na trenutke slišati pri Lorde. In lep približek evropskim glasbenim smernicam, kot jih piše islandska kantavtorica Sóley, na trenutke tudi švedska indiepopevkarica Lykke Li (če imamo v mislih skladbo Possibility). Le da v Dillon to počne v surovejši obliki.

Vsaka njena skladba je zgodba zase, kjer se Dillon poigrava s skrajnostmi. Od bučanja, tleskanja s prsti, do sprehodov po črno-belih tipkah. V ospredju pa je ves čas edinstvena barva njenega glasu. Njen opus dopolnjujejo skladbe z dveh albumov, od katerih je zadnji izšel prav letos.

Pred nocojšnjim prihodom v ljubljanski prostor urbane kulture Kino Šiška v okviru koncertov iz serije Indekš, smo z njo izmenjali nekaj besed.

Ima lahko tišina večji učinek kot hrup? Tu se želim navezati na naslov vašega zadnjega albuma This Silence Kills.
Tišino razumem kot nasprotje zvoka, toda ne kot nasprotje hrupa. Miroljubna tišina je luksuz, toda v določenih stanjih duha. Tišina je lahko tudi silno moteča in samotna. Naslov albuma This Silence Kills se navezuje prav na to zadnje.

Ko poslušamo vaše skladbe iz obeh albumov, najdemo pri obeh element minimalizma. Ali ta minimalizem skriva ali razkriva bogastvo zvok?
To je odvisno od okusa. Čutim potrebo, da v svoje pesmi dodajam zelo malo glasbenih elementov. Cenim jasnost in neposrednost.

Koliko vas navdihujejo zvoki iz vsakdanjega življenja? Recimo, kot lahko poslušamo približke stopicanja v Tip Tapping ...
Uživam v umetnosti manipuliranja in popačenja zvokov in glasov. Pa naj bo to zvok synthov, mojega glasu ali zvoka sesalnega stroja.

Kako blizu vam je gledališče?
Niti ne toliko.

Ste po izrazni plati bolj bližje subtilni ekspresivnosti - kot v skladbi This Silence Kills - ali razigranosti - kot v skladbi Hey Beau?
Pišem intuitivno. Ves čas se trudim poslušati in ugotavljati, kaj hočem sploh spraviti iz sebe. Na bolj vesele dni so rezultati mojih izsledkov bolj svetli, kot na temne.

Kje ste črpali navdih za "anomalije", kot sta skladbi Abrupt Clarity in Lightning Sparked?
V tornadih in gozdnih požarih.

Ko poslušamo skladbo Current Change, se zdi, kot da ste resnično nekje sredi morja. Koliko doživljate pesmi, ki jih pojete oz. ustvarjate, vizualno?
Ko pojem, lahko skoraj fizično čutim, kaj pojem. Ko poslušate, lahko morda slišite, kako čutim. In zato tudi vidite.

Kakšno je vaše pojmovanje glasu? Je to inštrument?
Moj glas je neposredni pretvornik mojega mišljenja, mojih zgodb in obstoja. Je razvijajoči se del mojega telesa in duha.

Kaj je bila glavna razlika, ko ste ustvarjali svoj drugi album in kako močno ste čutili pritisk glasbene industrije?
Ni bilo pritiskov. Živim precej osamljeno, stran od industrije, katere del sem, in ljudi, ki so se odločili, da bodo živeli v njej. To je največja razlika. To se je zgodilo zato, ker sem bila na drugačni točki v svojem življenju: imela sem raznolike zgodbe, ki sem jih hotela povedati, toda nisem bila prepričana, alijih moram povedati. This Silence Kills je nastajal čez leta: je kolaž moje mlade odraslosti. Medtem ko je The Unknown neposredna refleksija mene - 24-letne ženske.

Kakšna je asociacija, ko slišite skovanko glasbena industrija?
Ni je.