Foto:
Foto:
Steve Harris
Kitaristi in basist skupine Iron Maiden igrajo kot dobro uigran vojaški orkester. Foto: EPA

Večja posebnost so tiste dolgožive skupine, ki ne služijo s staro slavo. Še vedno znajo snemati albume, ki se lahko kosajo s tistimi, s katerimi so zasloveli. Med njimi so tudi Iron Maiden, katerih zadnji album A Matter of Life and Death so nekateri kritiki imenovali za najmočnejši izdelek skupine zadnjih 25 let. Zelo drzna sodba, če pomislimo, da je tudi od izida albuma The Number of the Beast, ki je Iron Maiden vzpostavil za ase metalske scene, minilo šele 24 let.

Iron Maiden vedno razprodajo koncerte
Uspešnost novega albuma potrjuje tudi severnoameriška turneja, ki so jo Iron Maiden ravno sklenili in ki je bila skoraj razprodana. Seveda je treba takoj pristaviti, da verjetno turneja ne bi bila kaj dosti slabše obiskana tudi, če bi bil album porazen. Iron Maiden so pač legende. In to ostajajo kljub temu, da so njihovi zdajšnji nastopi precej očiščeni teatra, ki je včasih zaznamoval koncerte. Pevec Bruce Dickinson in njegovi kompanjoni tokrat nastopajo na odru, na katerem stoji provizorični bunker, zgrajen iz vreč, napolnjenih s peskom. Besedila nekaterih pesmi z novega albuma so namreč filozofska razglabljanja o vojni in tako problematizirajo napetost, ki trenutno vlada v mednarodnih odnosih.

Pravzaprav je album pisan na kožo tistim Američanom, ki že dolgo dvomijo o resničnosti programskih in ideoloških deklaracij predsednika Busha. Takšnih Američanov pa očitno ni prav malo, saj je album A Matter of Life and Death prvi album skupine Iron Maiden, ki se je uspel uvrstiti med deset najbolje prodajanih albumov v ZDA.

Uigrani marš tudi po tridesetih letih
Tudi tisti, ki so poskušali vestno slediti znakom upadanja elana v nastopih skupine Iron Maiden, so ostali brez dela. Glas Bruca Dickinsona ni še niti malo upešal, za kitariste Adriana Smitha, Dava Murraya in Janicka Gersa ter za basista Steva Harrisa pa tako ali tako večina glasbenih poznavalcev zatrjuje da igrajo s skoraj vojaško natančnostjo. Pa tudi to ne bi kaj dosti zaleglo, če ne bi v ozadju po bobnih natančno in za 54-letnika pošteno močno udrihal Nicko McBrain. Naj se mlade metalske skupine še tako trudijo s šemljenjem v pogosto skoraj groteskno opravo in naj v besedilih nakopičijo še toliko z zlom povezanih izrazov, s skupino Iron Maiden se bodo le stežka kosale.