Jacques Offenbach se je rodil leta 1819 v Kölnu kot sin kantorja tamkajšnje sinagoge. Leta 1833 je začel študirati violončelo na pariškem konservatoriju. Od leta 1834 je bil čelist, zasebno pa je študiral kompozicijo. Leta 1847 je sam financiral izvedbo svoje prve komične opere in leta 1855 odprl lastno gledališče Bouffes-Parisiens.

Preboj z antičnima parodijama
Sprva je pisal komično-parodistične opere buffe in enodejanke bouffonneries za svoje gledališče, enodejanke je pisal tudi pozneje. Mednarodni sloves sta mu prinesli šele celovečerni opereti, antični parodiji Orfej v podzemlju in Lepa Helena. V naslednjih dveh operetah Pariško življenje in Nadvojvodinja Gerolsteinska je prešel od antične k sodobni parodiji in satiri.

Vpletanje sodobnega plesa
Offenbach je v svoja dela vključeval sodobne plese, denimo kankan, četvorko, valček in galop, ter sestavne dele opere, kot na primer uverturo, arije, zbore in instrumentalne ansamble. Nekaj njegovih operet in enodejank spada v železni repertoar glasbenih gledališč, predvsem zaradi izvirne in duhovite glasbe. Seveda pa so jim to mesto prinesle domišljene parodije, saj je v slednjih neprikrito grajal politične in družbene razmere drugega cesarstva v času Napoleona III.

Ko Dunaj postane "Offenbachovo mesto"
Skladatelj je moral zaradi finančnih težav v letu 1862 zapustiti svoje pariško gledališče, zato se je odpravil na Dunaj, kjer so že do leta 1858 z velikim uspehom redno uprizarjali njegove enodejanke, ki jih je pevec, igralec in besedilopisec Johann Nestroy prevajal v nemščino.
Dunaj je pravzaprav za kar dve desetletji postal nič manj kot "Offenbachovo mesto", kar se je zgodilo po senzacionalnem uspehu operete Orfej v podzemlju.

Jacquesa Offenbacha je vselej privlačila opera, zato si je prizadeval, da bi se vsaj z enim delom te zvrsti trajno vpisal v zgodovino glasbe. Leta 1860 so v Operi-Comique neuspešno izvedli njegovo opero Barcouf, pa tudi poznejši operi Renske vile in Snežna kepa nista doživeli ugodnega odziva.

Zgodba slavnih Hoffmannovih pripovedk
Tik pred smrtjo je začel skladati Hoffmannove pripovedke, delo, ki spada v vrsto najbolj znanih opernih del, vendar pa Offenbach opere ni dokončal, saj je umrl leta 1880.

Praizvedbo Hoffmannovih pripovedk je omogočil njegov prijatelj Ernest Guiraud, ki je orkestriral fragmentarno partituro, pri čemer je na podlagi zbranih osnutkov na mestih, ki jih Offenbach ni dokončal, vključil še fragmente iz skladateljevih zgodnejših del, med drugimi tudi znano barkarolo iz opere Renske vile in še nekaj melodij iz iste opere, nekaj mest pa je tudi sam dokončal. Opero so nato krstno izvedli v Operi-Comique v Guiraudovi verziji februarja 1881.