Nosferatu je "pošastno in hkrati krhko bitje, ki se ga drži prekletstvo, da pogubi vsakogar, s komer se sreča. Tako kot to storijo vojna, epidemija in vsesplošno družbeno razčlovečenje," še dodaja skladatelj.

V Linhartovi dvorani Cankarjevega doma bo ob drevišnji projekciji nemega filma Nosferatu – simfonija groze (Nosferatu: Eine Symphonie des Grauens) doživela svetovno premiero nova partitura, ki jo je zanj zložil Andrej Goričar.

Delo je nastalo po naročilu Slovenske kinoteke ob 100-letnici premiere te klasike nemškega filmarja Friedricha Wilhelma Murnaua (1888–1931), pravzaprav sploh prvega vampirskega filma v zgodovini. Hkrati pa gre za stvaritev, ki je nastala torej v času po prvi svetovni vojni in pandemiji španske gripe.

F. W. Murnau je Nosferatuja posnel po vampirskem romanu Drakula britanskega pisatelja Brama Stokerja iz leta 1897. Gre za nepooblaščeno filmsko priredbo, saj niso pridobili avtorskih pravic, zato so dediči pisatelja – ne glede na spremembo imena naslovnega in drugih likov ter več drugih podrobnosti – zahtevali uničenje vseh kopij filma, kar jim očitno ni uspelo.

Nova partitura za Nosferatuja bo prvikrat zazvenela skoraj natanko leto dni po tem, ko je slovensko premiero doživela Goričarjeva partitura za Erotikon češkega režiserja Gustava Machatýja. Ta nemi film iz leta 1929 je domačemu občinstvu še posebej znan zaradi Ite Rine v glavni vlogi, slovenske igralke, ki je zavrnila Hollywood.

Andrej Goričar je leta 2005 zložil tudi glasbo za prvi slovenski celovečerec V kraljestvu Zlatoroga (1931), katere krstna izvedba je zazvenela izpod prstov simfonikov RTV Slovenija pod taktirko dirigenta Helmuta Imiga. Leta 2010 pa je na festivalu animiranega filma Animateka premiero doživela Goričarjeva glasba za nemške Dogodivščine princa Ahmeda (1926), prvi evropski celovečerni animirani nemi film.

Prva partitura, ki jo je pianist, skladatelj in aranžer Andrej Goričar zložil za kak nemi film, pa je bila orkestrska glasba za film Zora, ki ga je leta 1927 takrat nato že v ZDA posnel prav Murnau, h kateremu se torej zdaj z Nosferatujem znova vrača. "Murnau je filmski pripovedovalec, kakršnega si lahko skladatelj le želi. Njegova filmska kompozicija je blizu glasbeni kompoziciji," med drugim pravi Goričar o tem velikanu nemškega ekspresionizma, ki naj bi ta na snemanju "uporabljal celo metronom, da bi imela igra in gibanje v posameznih prizorih primeren utrip".

Več pa v spodnjem intervjuju!

Sorodna novica Andrej Goričar: "Vse, kar preveva nemi film, ima na neki način vpliv na glasbo, ki jo napišem zanj"

Lani je premiero doživela vaša partitura za film Erotikon, ki ste ga v preteklosti na številnih projekcijah spremljali kot improvizator na klavirju. Kako blizu ste si bili z Nosferatujem, preden ste dobili naročilo za novo partituro?
Glasbe za film Nosferatu sem se lotil popolnoma iz nič, popolnoma na novo. Skušal sem ji resnično pustiti, da spregovori v samem trenutku ustvarjanja. Če sem se pri Erotikonu v smislu spontanosti in vzdušja oprl na svojo izvirno klavirsko spremljavo, izvedeno že pred več leti, sem se skušal pri Nosferatuju čim bolj prepustiti trenutku tukaj in zdaj in tudi na ta način doseči tako zaželeno spontanost in tekočo glasbeno invencijo.

Sicer sem tudi film Nosferatu že večkrat spremljal na klavirju, vendar so te spremljave temeljile na čisti improvizaciji ali pa na improvizaciji na teme, ki sem si jih izbral. Tako imam, recimo, zapisano, katere teme sem si izbral za improvizacijo daljnega leta 2004, ko sem film spremljal v Slovenski kinoteki. Takrat se je vse vrtelo okoli Lisztovega Totentanza, Preludija v cis-molu S, Rahmaninova in tem iz Orffove Carmine Burane.

Koliko časa ste, potem ko je Slovenska kinoteka pri vas naročila svežo partituro, tako rekoč preživeli v Nosferatujevi družbi?
Skoraj bi lahko rekel, da je bilo obdobje priprave in inkubacije idej najdaljše in najzahtevnejše obdobje ustvarjanja glasbe za film Nosferatu. Ko je glasba, ki je tlela v meni, enkrat privrela na dan, sem vse skupaj napisal razmeroma hitro. Odločilno, da sem ideje prelil na papir, je bilo spoznanje, da želim k tej glasbi pristopiti, kot da se giblje zunaj časa in prostora. Tak pristop mi je narekoval verjetno nekoliko bolj absolutno in abstraktno glasbeno govorico – glas človekove psihe, glas hrepenenj, osamljenosti in strahov likov v filmu. Celoten proces je botroval temu, da se z Nosferatujem intenzivno "družim" že kakšne pol leta.

Gre za grozljivo-romantično klasiko ekspresionističnega filma. Kako ta grozljivo-romantična dvojnost odzvanja v glasbi? In kaj to pomeni glede instrumentacije?
Ko sem se odločil, da želim glasbo postaviti v nedoločen prostor in čas človekove notranjosti, se mi je sam od sebe ponudil tudi absolutnejši glasbeni izraz. Verjetno so njegovi bitonalni in politonalni elementi tisti, skozi katere ta dvojnost najbolj odzvanja. Instrumentacijo sem oblikoval tako, da so znotraj osmih izvajalcev zastopane skoraj vse orkestrske skupine instrumentov in klavir. To daje partituri možnost, da lahko po eni strani zveni zelo simfonično, po drugi pa še vedno ohrani intimnost človekove psihe, skozi katero se vse zrcali. Tudi s tem, ko en izvajalec izmenjuje sopranski in baritonski saksofon ter drugi klarinet in bas klarinet, se zvočna paleta odločilno razširi v skladu z idejo, ki sem si jo zadal.

Glasbo bomo ob filmu v živo izvedli člani glasbenega sestava Orchestra of the Imaginary v sestavi Andrej Goričar – klavir in dirigent, Jan Gričar – sopranski in baritonski saksofon, Jaka Bobek – klarinet in basklarinet, Primož Zemljak – rog, Ana Julija Mlejnik – violina, Nejc Mikolič – viola, Milan Hudnik violončelo in Janez Avšič – kontrabas. Gre za zasedbo odprtega tipa, ki sem jo ustanovil lani za svetovno premiero partiture za film Erotikon na Dnevih nemega filma v Pordenonu v Italiji. S temi res izvrstnimi glasbeniki resnično rad muziciram. Glasba v resnici zaživi šele skozi poustvarjalno energijo vseh članov zasedbe.

Če Erotikon, ki je prepojen s sugestivno erotiko, "nosi" Ita Rina s svojim likom, kaj bi dejali o igralcih in njihovih likih v Nosferatu in kako so vplivali na vaše delo? Je Nosferatu prejkone tragičen lik?
Film Nosferatu prav gotovo "nosita" Max Schreck s svojim likom grofa Orloka in – njegova senca. Krhki in sloki lik z občutljivimi dolgimi prsti in obrazom živalskih in nezemeljskih značilnosti. Lik, ki mu verjetno ni para v poznejših izvedbah filmskih zgodb o grofu Drakuli. Razen v tistih, ki so ga izrecno posnemale.

Najbolj ikonični pa so verjetno prizori z njegovo senco. Nasploh je igra senc zelo pomemben element tega filma. Na koncu Orloka, ko se ta spozabi v svojem hrepenenju do Ellen, pogubi svetloba, ki izničuje sence, ki je antisenca. Zelo zanimiv in večplasten lik je tudi Ellen, za katero se zdi, da ves čas neuslišano hrepeni, da bi jo mož Hutter v njeni ljubezni do njega jemal resno in celovito. V luči te neuslišanosti lahko razumemo tudi njeno končno dejanje. Bodisi kot znamenje njene brezpogojne ljubezni do Hutterja bodisi kot hrepenenje po strasti, ki je z njim ni našla. Vse našteto se seveda zrcali tudi v glasbi. Poseben ritem pa filmu dajejo tudi dolga obdobja dvojnega ali trojnega vzporednega dogajanja. Celotna tretji in četrti akt sta pravzaprav zasnovana tako. Vse to so elementi, h katerim sem želel z glasbo pristopiti na tehten in dognan način z vidika priprave kompozicije, ter čim bolj spontan in navdihnjen način z vidika konkretne glasbene snovi.

Nosferatu ni prvi film F. W. Murnaua, za katerega ste napisali partituro. Je bilo delo tokrat kaj drugačno za vas, v smislu, da vam je bil njegov filmski jezik že blizu? In kako se je tudi sicer razlikovalo delo za en in drugi film?
Res je. Orkestrska partitura za film Sunrise oziroma Zora v prevodu je bila moja prva partitura za neme filme. In Zora je bil tudi eden prvih nemih filmov, v katerega sem se zaljubil. Čeprav gre za film režiserjevega ameriškega obdobja in je žanrsko drugačen, se v njem lahko začuti nekaj filmske govorice iz Nosferatuja. Predvsem v delu, ki se nekoliko spogleduje s trilerjem. Če se zdaj ozrem nazaj na glasbo, ki sem jo napisal za film Zora, lahko opazim, da bi način, kako sem ozvočil nekatera mesta v njem, lahko štel – nezavedno – celo za zametke svoje simfonije groze za film Nosferatu.

Film Nosferatu je celo podnaslovljen Simfonija groze … Je Murnau filmski pripovedovalec, kakršnega si skladatelj želi?
Murnau je zelo rad uporabljal glasbene pojme pri podnaslavljanju svojih filmov. Tudi film Zora je podnaslovljen s Song of Two Humans, torej Pesem o dveh ljudeh. Menim, da je s tem glasbi naložil velika odgovornost in težo. Za film Nosferatu sem dejansko napisal komorno simfonijo, Simfonijo groze. Oblikoval sem jo v pet stavkov, po strukturi filma, ki ima pet aktov. Da, resnično menim, da je Murnau filmski pripovedovalec, kakršnega si lahko skladatelj le želi. Njegova filmska kompozicija je blizu glasbeni kompoziciji. Tudi sicer menim, da sta to zelo sorodna koncepta, ki se ravnata po sorodnih načelih, ter da ju najbolj povezujeta občutek za čas in prostor za "neizgovorjeno". Oboje potrebuje tako dober film kot dobra glasba. Murnau naj bi na snemanju uporabljal celo metronom, da bi imela igra in gibanje v posameznih prizorih primeren utrip.

V spremnem besedilu ste zapisali, da je bil vaš cilj "z glasbo pomagati oblikovati sen, iz katerega ne bo izhoda od začetka pa do samega konca filma" ...
Menim, da je film, bodisi zavestno bodisi podzavestno, oblikovan kot sen, kot sanje, iz katerih pa je zelo težko izstopiti. Grof Orlok v filmu namreč simbolno večkrat stoji ravno pred oknom ali med vrati. Pri montaži filma se zdi, kot da posnema zapiranje in odpiranje očesa. Gledalec se lahko sčasoma počuti, kot da je v hipnozi, kot da blodi ali sanja. Strahovi in osamljenost se tako še poglobijo, saj ni pobega pred samim seboj. Vse to je botrovalo moji odločitvi za bolj ekspresionističen glasbeni izraz, izraz človeških strahov, osamljenosti in hrepenenja.

Film je nastal v obdobju po prvi svetovni vojni in pandemiji španske gripe. So vzporednice z današnjim časom zazvenele tudi v vaši glasbi?
Mislim, da sem se tudi zaradi omenjenih vzporednic z današnjim časom lažje vživel v občutje tedanjega človeka. Vendar mislim, da se ljudje globoko v sebi skozi celo zgodovino ukvarjajo z zelo podobnimi težavami. In na tej ravni sem se želel gibati z glasbo. Mislim, da se človekove notranjosti ne da aktualizirati, je univerzalna v času in prostoru.

Del dogajanja je v Transilvaniji. Ali to kakor koli odzvanja v vaši partituri?
Kljub temu da sem želel napisati glasbo brez prostorskih koordinat, sem v glasbeno snov vključil nekatere glasbene elemente, značilne za glasbo tega dela Evrope, ki pa delujejo bolj na nezavedni ravni, saj sem jih oblikoval skozi sito človeške psihe. Gre predvsem za značilno obliko in dva kontrastna izraza plesa čardaša, ki so skozi tako sito našli pot v mojo partituro.

Izvorna partitura Hansa Erdmanna, ki je pospremila berlinsko premiero filma, je izgubljena. Koliko so vam znane različne partiture, ki so nastale skozi leta? Bi katero še posebej izpostavili?
Način, na katerega se spopadam z izzivom pisanja glasbe za neme filme oziroma pisanja glasbe nasploh, je zame izrazito oseben, intimen. Kar šteje in kar lahko poslušalcu ponudim, sta zgolj moja vizija in moj pogled. Menim, da je bil film Nosferatu zaradi svojega kultnega in ikoničnega statusa ter popularnosti večkrat "zlorabljen" z glasbo. Lahko pa rečem, da poznam dve tehtni partituri, ki sta ju za ta film napisala Hans Erdman in James Bernard, ter sta vsaka po svoje izvrstni. Pri Erdmanovi gre za rekonstruirano različico njegove partiture, ki je bila izvedena od premieri filma, Bernardova pa je nastala leta 1995.

Kako gledate na lik Nosferatuja po "intenzivnem druženju" z njim, je to prineslo kakšna nepričakovana spoznanja o njem in širši družbi? Kaj nam ta znameniti lik sporoča?
Filmu Nosferatu so skozi čas pripisovali številne elemente, od antisemitskih pa vse do homoseksualnih. Mislim, da je umetnost, sploh taka, katere avtorjev že davno ni več med nami, zelo priročna za take in drugačne analize, ob katerih bi se avtorji sami verjetno zelo čudili, večkrat pa tudi zelo jezili.

Po drugi strani pa je lastnost dobre umetnosti tudi ta, da ni enoplastna in da dopušča različne interpretacije ter spodbuja k razmišljanju. Tudi sam sem navedel kar nekaj svojih videnj tega filma in likov. Pri ustvarjanju glasbe sem se z njimi želel povezati najbolj na način, kot to vedno storim pri nemih filmih: prek osebne, intimne povezave, ki jo s filmom stkem v tišini. Tokrat sem na ta način videl tudi pošastno in hkrati krhko bitje, ki se ga drži prekletstvo, da pogubi vsakogar, s komer se sreča. Tako kot to storijo vojna, epidemija in vsesplošno družbeno razčlovečenje.

Razmišljam, ali so avtorji filma izbrali Drakulo Brama Stokerja zato, ker so mu lahko najbolje pripisali vse strahove v glavah ljudi tedanjega časa. Četudi so nekatere poznejše filmske različice po Stokerjevi zgodbi zgolj strašljivi filmi, pa menim, da je "izvirnik" F. W. Murnaua veliko več kot to. Pa ne zaradi prikladnosti analiziranja kultnih umetniških del.