Marko Hribernik, dirigent in umetniški vodja za področje opere v SNG-ju Opera in balet Ljubljana, je vodil prvo izvedbo Gorenjskega slavčka v graški operi. Prva uprizoritev v tujini, v češčini, je bila sicer leta 1910 v Brnu, graško uprizoritev te naše največkrat izvajane opere pa štejemo za prvo izvedbo v slovenskem jeziku zunaj naših meja.

Slovenska ekipa v Gradcu
Gorenjskega slavčka se je v Gradcu lotila ustvarjalna ekipa, ki prihaja iz Slovenije ali pa je s Slovenijo tesno povezana. Režiser Janusz Kica in scenograf Marko Japelj tako razgrinjata svež pogled na delo in odpirata vprašanja glede tradicije. Njun Slavček ni postavljen v tradicionalno okolje Gorenjske, dogajalni prostor je pravzaprav dvorana, ki bi bila lahko v katerem koli kulturnem domu. Njuna vizualna podoba tako ne ponuja močnega, če hočete pretiranega folklornega kolorita – to pa delu daje svežino in drugačen pogled. 'Slovenskost' je izražena v subtilnem dialogu med tradicionalnimi simboli in sodobnostjo. Na odru prevladuje Triglav v njegovi umetni podobi, posamezni kostumi Lea Kulaša pa se spogledujejo s slovensko narodno nošo. Sicer je velika večina nastopajočih oblečena v današnja oblačila, tako da je to prepletanje decentno in simbolično hkrati.

Pevski solisti so člani ansambla graške opere. V tokratni produkciji so sodelovali: Avstrijci, Nemka, Južni Korejec, Rusinja, Srb in Bosanec, peli pa so v slovenščini. Govorjeni deli so bili odlični in zelo dobro razumljivi, péti pa nekoliko manj. Sieglinde Feldhofer kot Minka je bila indisponirana, tako da smo bili prikrajšani za virtuozno oblikovane odlomke. Roman Pichler je bil prikupni Franjo, Mareike Jankovski pa glasovno prepričljiva Majda. Markus Butter je bil igralsko suveren Chansonette, Wilfried Zelinka in Martin Fournier nagajiva Štrukelj in Rajdelj.

Orkester graške opere je zvenel vrhunsko, zbor pa je bil na zelo visoki ravni. Dirigent Marko Hribernik je z glasbeniki ustvaril izjemno muziciranje, ki se je prepletalo z dogajanjem na odru. Gorenjski slavček, kot vemo, nikoli ne prispe do Pariza, tokrat pa je žvrgolel v Gradcu. Prvič.

Na programu Ars so ekskluzivno predvajali posnetek premierne predstave, ki je bila 10. februarja. Prisluhnete mu lahko tukaj:

Gorenjski slavček je bil, napisan ob razpisu natečaja Dramatičnega društva za izvirno slovensko odrsko delo, premierno izveden pa kot opereta leta 1872 v Ljubljani. Potem ga je skladatelj Anton Foerster predelal v opero, premiera te različice je bila l. 1896.

Gorenjski slavček je ob svojem prvem koraku na odrske deske kot opereta doživel velik uspeh, tudi ob premieri dela kot opera je pri občinstvu spet doživel prisrčen in topel sprejem. Potem pa se je zgodilo isto kot po uprizoritvi leta 1872: Slavčka se ni dotaknil nihče več. Tudi zelo lepa izdaja klavirskega izvlečka leta 1901 ni kaj prida pripomogla k popularizaciji. Partiture niso nikoli izdali. Zato je to tudi opera, ki je bila, vse do danes, izpostavljena najrazličnejšim posegom. Prva sta jo l. 1922 nekoliko predelala režiser Osip Šest in dirigent Karel Jeraj, leta 1937 je s korenito predelavo skušal zabrisati nekaj vsebinskih slabosti dirigent Mirko Polič, besedilo in potek dogajanja pa je precej spremenil Josip Vidmar. Nato je leta 1953 Gorenjskega slavčka nekoliko predel dirigent Rado Simoniti. Leta 1984 sta dirigent Lovrenc Arnič in režiser Henrik Neubauer po odkritju izvirnega Foersterjevega rokopisa na podstrešju ljubljanske operne hiše poskušala le z nekaterimi odstopanji slediti tej različici. Dirigent Igor Švara in režiser Vito Taufer sta zelo spremenila vrstni red glasbenih točk, da bi izvedla "kemično čiščenje slovenskega železnega repertoarja", kot sta povedala v intervjuju pred ljubljansko premiero leta 2013. Prejšnjo soboto, 10. februarja 2024, so Gorenjskega slavčka premierno izvedli v graški operi. Za to priložnost sta Marko Hribernik in Gregor Pompe nekoliko revidirala Foersterjev izvirni rokopis in ga pripravila za natis pri Društvu slovenskih skladateljev.

"V resnici nisem posegel v noben segment partiture kot take. Jasno, naredil sem okrajšave, ker smo si predstavo zamislili tako, da bo izvedena v enem samem kosu, brez odmora. Zato je bilo treba nekatere dele, mogoče tiste, ki se ponavljajo tudi na isto glasbo, skrajšati. Vse pa je absolutno podprto z dramaturško zasnovo, ki sestavlja zaokroženo celoto. Tukaj sva bila z režiserjem zelo pragmatična. Kar zadeva samo orkestracijo, pa sem vanjo posegel samo toliko, da sem določene instrumentalne linije oziroma parte, ki so vplivali na premogočen ali nelep orkestrski zvok, izrezal," je na vprašanje, koliko se ta revidirana partitura razlikuje od izvirne, odgovoril Marko Hribernik in dodal: "Foersterjeva izvirna partitura je zelo gosto orkestrirana, orkestracija je na trenutke "predebela", da se tako izrazim, tako da sem si dovolil poseči vanjo, sicer zelo preudarno in z veliko spoštovanja do izvirnega zapisa. Na nekaterih mestih sem "stanjšal" orkester, v bistvu bi ga lahko še veliko bolj, ampak kot sem dejal, sem želel ohraniti avtentično partiturno sliko. Zato je bilo veliko dela z orkestrom, pa tudi kar nekaj napak sem odkril v prvem natisu te izvirne partiture. Že res, da sva jo z Gregorjem Pompetom pregledala, ampak še vedno sem naletel na kup stvari, ki sva jih mogoče spregledala. Tako sem na vajah sproti popravljal te napake in do premiere izčistil partituro. Na novo revidirana različica je bila podlaga za novo uprizoritev Gorenjskega slavčka v Gradcu, ki bo tudi ovekovečena na zgoščenki."

Več pa v spodnjem intervjuju. Vabljeni k branju.

Kako se je sploh začelo sodelovanje z graško opero in zakaj prav Foersterjev Gorenjski slavček?

Gorenjski slavček je bil v Gradcu izbran na pobudo novega intendanta graške opere, Ulricha Lenza, ki je stopil z mano v stik. Najprej informativno, ker je potreboval neke podatke. Zanimalo ga je oziroma zelo si je želel postaviti slovensko opero v Gradcu. Kot vemo, je Avstrija glasbena velesila, zato sem to razumel kot zelo lepo potezo avstrijske kulture, kar solze so mi stopile v oči, ko sem to slišal. Najprej sva se pogovarjala o Kogojevih Črnih maskah, veliki, kompleksni operi, za katero je gotovo potrebnih veliko priprav in časa za študij, Foersterjevem Gorenjskem slavčku, največkrat izvedeni slovenski operi, tudi najbolj priljubljeni sploh, in Kozinovem Ekvinokciju, ki ima res veliko umetniško težo. Na koncu je izbral Slavčka. Prav je, da se je tako odločil, ker ta opera zagotovo nagovarja širši krog občinstva, tudi Slovence. Melodije iz nje še danes prepevajo v šolah, včasih pa je bil široko popularen.

Menim, da je bil to lep dogodek, da je premiera uspela. Vesel sem, da sem bil povabljen k temu projektu kot dirigent, in užival sem v teh dveh mesecih in pol, ko smo opero pripravljali. Zelo smo se trudili, najbolj s slovenščino. Delo s solisti, zborom, orkestrom in ustvarjalno ekipo z Januszem Kico na čelu je bilo zelo prijetno. Mislim, da se je ta pozitivna energija izrazila tudi v predstavi. Kot rečeno, v soboto je bila premiera, do 2. maja bo še devet predstav.

Predstava je nastala v produkciji ansambla graške opere, torej z njihovim zborom, orkestrom in pevskimi solisti. Ti prihajajo iz Avstrije in Nemčije, v pevski zasedbi pa so tudi Južni Korejec, Rusinja, Bosanec, Hrvat in Srb. Koliko je slovenščina tem pevcem delala težave, s kakšnimi izzivi ste se srečevali? Predvidevam, da ste imeli tudi pomoč lektorjev, ki so pomagali pevskim solistom pri izgovarjavi?

Da, jezik je bil največji izziv. Mogoče so malce podcenjevali slovenščino, domnevali, da bo laže, ampak ko sem prišel na vaje, sem takoj slišal, koliko je napačnih širokih in ozkih e-jev. Ko smo začeli popravljati izgovarjavo, so hitro ugotovili, da to ni mačji kašelj. Pevci, ki so že peli v ruščini ali češčini, na primer Dvořáka in Smetano, so povedali, da je v slovenskem jeziku zelo lepo peti, ker je postavljen bolj spredaj kot italijanščina. Uživali so v petju, ampak imeli smo res zelo veliko dela. Ko sem ugotovil, da ne bom mogel nadzorovati vsega, kot dirigent imaš pač delo z orkestrom, z glasbeno izvedbo, sem poklical na pomoč gospo Nevenko Verstovšek, ki je bila dolga leta lektorica v ljubljanski operi. Zasedba, ki ste jo našteli, so pevci več narodnosti, zaposleni v graški operi, in želja intendanta je bila, da bi njihovi solisti nastopili v operi. Na začetku sem imel v mislih sanjsko slovensko zasedbo, ampak na koncu sem podprl Lenzevo zamisel, da bi peli njihovi hišni pevci. Vsi so se trudili po svojih najboljših močeh. Presenečen sem bil nad Markusom Butterjem, ki je pel Chansonetta. Bil je odlično pripravljen. Nisem mogel verjeti, da ni Slovenec, saj mu izgovarjava ni delala večjih težav. Je pa to seveda povezano tudi z dobrim posluhom. Naj omenim, da nas po koncu predstav čaka še arhivsko snemanje. Tam pa bom neizprosen. Slovenščina bo morala biti na vrhunski ravni.

Zanimivo, nastala bo zgoščenka Gorenjskega slavčka z mednarodnimi solisti, zborom in orkestrom graške opere. Škoda, da domača ansambla ne posnameta te Foersterjeve opere.

Mogoče Slovenci s tem kažemo odnos do svoje lastne kulturne dediščine, ampak sam pravim: bolje pozno kot nikoli. Imamo posnetek, katerega kakovost ni na dovolj visoki ravni. Mislim, da bi si Slavček vsekakor zaslužil nekaj posnetkov, zaslužil bi si tudi dostojno partituro in orkestrske parte. To se bo šele zdaj uresničilo. Z Gregorjem Pompetom sva pregledala in revidirala Foersterjev izvirni rokopis, ki bo izšel pri Društvu slovenskih skladateljev.

Kako ste se vi osebno počutili, ko so vas povabili k sodelovanju pri izvedbi slovenske nacionalne opere v Gradcu in ko ste izvedeli, da bodo peli v slovenščini? Kako je bilo delati z glasbeniki?

Moj osebni, intimni občutek, ki sem ga dobil, je bil ponos. Bil sem ponosen, da se bo graška opera lotila tega projekta. Ponosen, da sem Slovenec, ko se v današnjem globalističnem obdobju nekako izgubljajo nacionalne vrednote. Ponosen, tudi vesel in hvaležen, da sem dobil to možnost, da sodelujem kot glasbeni vodja in dirigent predstave. Orkester je užival v igri, pevci v petju. Všeč jim je bila lirično-komična sestavina zgodbe, pa tudi živobarvna glasba, ki je na vse naredila lep vtis. Zgodilo se je nekaj lepega za nas in zanje.

Torej sinergija, glasba vedno povezuje. Povedali ste, da so glasbeniki uživali pri igri, pevci pri petju. Kakšni so bili pa njihovi komentarji, je bilo mogoče čutiti odklonilen odnos? Jim je bila opera všeč, glasba zanimiva, kakšni so bili odzivi ansambla?

Veste kaj, tudi če bi si kdo kar koli mislil, mi ni pokazal. Vsekakor nisem dobil občutka, da bi Slavčka kdor koli podcenjeval. Vsi smo vedeli, da je to glasba lažje narave. Ni glasbena drama z globoko psihološko zgodbo oz. ozadjem in tako smo se je lotili. Nimam občutka, da bi bilo komur koli žal, da ji je posvetil svoj čas. Nasprotno, od prvih vaj naprej so vedno bolj uživali, zbor je bil neverjetno motiviran, tudi zato, ker imajo zboristi redko kdaj možnost nastopiti v solističnih vlogah – ob koncu opere, kot vemo, posamezni zapojejo lepo slovensko vižo. Kot rečeno, to je bila velika motivacija za zbor, pa tudi sicer je vsaka vaja pomenila presenečenje za vse. Sama glasba, ki je tako bogata in barvita, nikogar ni pustila na cedilu.

Sam orkester, torej orkester graške filharmonije, je pravzaprav rezidenčni orkester graške opere. Kako je bilo delati z njim? Glasbeniki so zagotovo na visoki umetniški ravni; kako so pristopili k sami glasbi, vajam, nastopom?

Gre za zelo profesionalno okolje, vse se ujema. Orkester je imel zelo zelo spoštljiv in profesionalen odnos do dela in študija. Pravzaprav nismo imeli veliko orkestrskih vaj, tudi režijskih ne, saj je njihov ansambel veliko bolj zaseden kot naš. Zato smo delali bolj zbrano.

Pevska zasedba je, kot že večkrat omenjeno, mednarodna, ustvarjalna ekipa pa je bila slovenska: scenograf Marko Japelj, režiser Janusz Kica, resda Poljak, ampak ga imamo že za našega, kostumograf Leo Kulaš in vi kot glasbeni vodja predstave. Koliko je zato čutiti slovensko noto v predstavi?

Od samega začetka, ko sem stopil v stik z Januszem in ekipo, smo se pogovarjali o tem, da bi našli pravo mero, se pravi, da ne bi bilo preveč nacionalno, da se mogoče ne bi preveč poudarjala nacionalna nota, na drugi strani pa se je nekaj mora ohraniti. Zelo so se poglobili v to, kaj je tipično, recimo za Gorenjsko, zato sta Kulaš in tudi Japelj, predvsem pa Kulaš v kostumih, poskusila vnesti tiste najplemenitejše, najočitnejše stvari, ki izvirajo iz slovenske narodne noše ali pa iz podobe slovenskega podeželja. To so recimo tipični moški črni jopiči z rdečimi pikicami in rdečimi nageljčki. Japljeva scena tudi skriva v sebi slovensko podobo. Ne bom rekel, da gre za skedenj, senik ali toplar. Vse je stilizirano, ker so hoteli poudariti, da so Slavčka najbrž izvajali ne le v operni hiši v Ljubljani in Mariboru, ampak vsepovsod – v kulturnih domovih, na manjših priložnostnih odrih, morda pa tudi kdaj v kakšnem toplarju ali seniku.

Skratka, s to sceno so hoteli poudariti priljubljenost glasbe iz Gorenjskega slavčka. Zagotovo gre za svež pristop, režiser bi lahko povedal kaj več o tem. Opiral se je na glasbo, like, zgodbo pa želel prikazati čim preprosteje, kajti zgodba je v bistvu banalna, ampak v sebi skriva slovenski značaj. Ves razpon slovenskega in gorenjskega karakterja, še posebno v komičnih likih, kot so Rajdelj, Štrukelj in Lovro. Ta odnos do petja, tudi zborovskega, je v operi lepo razviden. Od same scenografije in kostumografije se spet vračam h glasbi. V Foersterjevem glasbenem jeziku je čutiti vpliv takratne glasbe. Bil je Smetanov učenec in njegov vpliv je v Foersterjevi partituri več kot očiten, že v sami gosti orkestraciji. Na drugi strani pa je poznal slovensko ljudsko glasbo, katere vpliv ni samo v napevih, ki jih je vključil v opero, ampak v vseh pevskih linijah, ki so zelo virtuozne, izvirajo iz ljudske melodike. Ne vem, ali kakšna druga slovanska opera glavnima junakoma, v tem primeru Minki in Franju, ponuja toliko virtuoznih, razpotegnjenih vokalnih linij. Osebno menim, da to izvira iz alpskega sveta in jodlanja, pri katerem gre glas od spodaj navzgor. To je značilna folklorna melodika za Tirolsko, Koroško, Gorenjsko ter tudi severno Italijo in Švico. Te elemente folklorne melodike sta prevzemala tudi Strauss in Lehár v svojih v operetah, Foerster pa jih je ovekovečil v Gorenjskem slavčku.