A pojdimo od začetka, v leto 2018. Astronavt v družbi svojega kolega pristane na Luni ... Ne, to ni začetek kakšne slabe šale, takšen je začetek najdražjega finskega filmskega projekta do zdaj, ki je več kot le parodija, ljubezenska komedija, znanstvenofantastična poslastica, je doživetje Laibach.

Prav njihova glasba, natančneje album Volk iz leta 2006, je v času, ko so nastajali prvi zametki projekta Jekleno nebo, navdihnila režiserja filma Tima Vuorensola do te mere, da jih je poiskal in na koncu ne le uporabil njihovo glasbo v filmu, ampak, kot je dejal za MMC, pretvoril v lik filma - enako pomembnega kot glavni junaki. "Volk je name zelo vplival, ker je imel veliko ironije, političnih komentarjev, komedije, resnosti ... Veliko je vplival na stvaritev filma. Glasba je bila na koncu srce in duša," je pojasnil Vuorensola za MMC. Laibach so po njegovem mnenju poskrbeli za več kot "soundntrack": "Postali so lik sami zase."

Pa ne še ena parodija na Vojno zvezd
Če se je George Lucas v svojih epizodah Vojna zvezd le poigraval z ideologijo totalitarnih režimov, jih je njegov veliki oboževalec Vuorensola dejansko popeljal v prihodnost. Na temno stran Lune, če smo natančnejši. Zasnova je preprosta: leta 2018 ameriška predsednica v bitki za ponovno izvolitev pošlje na Luno vesoljsko plovilo. Ob prihodu se zmagoslavno razpreta njena transparenta z volilnim sloganom. Velik korak za predsednico, majhen za astronavta, ki po nekaj korakih skoraj izgubita tla pod nogami, saj v kraterju zagledata nič drugega kot veliko iluzijo Hitlerja - njegov "novi svet". Utopičen svet, ki so ga zgradili nacisti, potem ko so pobegnili po koncu druge svetovne vojne, zmoti prihod z modrega planeta, na katerega se tako strastno želijo vrniti in ga znova zavzeti. Astronavta zajamejo nacisti, zaprejo in začnejo preiskavo. Vmes odkrijejo tehnologijo, veliko manjšo od njihovih superračunalnikov - pametni telefon. Napravo, ki bi jim lahko pomagala pri dokončni osvojitvi Zemlje. Toda zmoti jih prazna baterija. Na Zemljo tako pošljejo odpravo, da bi se založili z novo tehnologijo in napadli njihovo največjo aspiracijo in smisel obstoja.

Čeprav gre za parodijo, ustvarjalci ohranijo sporočilo. Kljub preprostemu dramaturškemu loku in lahko sledljivi naraciji tako ne gre za eno neizvirno predelavo, kopijo Vojne zvezd. Ljubitelji posebnih vizualnih učinkov ne bodo razočarani, a hkrati tudi ne bodo impresionirani (ustvarjalci bi si glede na poznavanje tematike lahko drznili narediti kakšen korak več). Toda kot je že dejal sam režiser za MMC, bi lahko znanstvenofantastični film, ki temelji le na posebnih učinkih, gledalce v dvorani zadržal le prvih 20 minut.

Humor - rdeča nit
Kot je bilo sinoči videti, pa so se obiskovalci v Kinu Šiška po 20 minutah šele razživeli in z aplavzi in krohotom pospremili znane, a preoblikovane prizore, ki smo jim bili lahko priča tako v realnem življenju kot filmskem svetu. Ne manjka vložkov iz Propada (Der Untergang) niti metanja čevljev v stilu Iračanov proti Bushu. Na koncu koncev gre - kot je poudaril tudi sam režiser za MMC - romantično komedijo. Vpeto v parodijo, seveda. Za vso akcijo, zamerami, skritimi motivi stoji hipijevski film s sporočilom: mir, ljubezen in razumevanje.

"Mojstrovino" so ustvarjali sedem let. "Po eni strani je zanimiv film, ker je to nekaj, kar smo res želeli posneti. Nismo imeli denarja, znanja, scenarija, igralcev, opreme. Ničesar. Po pomoč smo se obrnili na svetovni splet in začeli spraševati ljudi, ali nam lahko pomagajo. Če ima kdo kamero, zamisel za scenarij, željo po igri v njem," je na tiskovni konferenci pred premiero v pogovoru z Marcelom Štefančičem jr. razložil Vuorensola.

Kolektivni film s podporniki na svetovnem spletu
Ustvarjalci so tokrat želeli - v nasprotju z režiserjevim predhodnim delom Star Wreck: In the Pirkinning - narediti profesionalni film - s profesionalnimi igralci, ekipo in vsem, kar spada zraven, in hkrati sodelovati z internetno skupnostjo. "Kar je postalo srce in duša produkcije," je v pogovoru s Štefančičem dejal režiser.

"S predstavitvijo zasnove za film smo dobili štiri milijone evrov sredstev iz tradicionalnih finančnih virov, nato pa smo naleteli na zapreko. Nihče nam ni več želel dati denarja. Imeli smo ga nekaj, ampak premalo, da bi začeli snemati, torej ga nismo imeli. V tistem trenutku smo si rekli, da se moramo obrniti na svetovni splet - na našo skupnost tam in prositi ljudi, da investirajo v film - in to v pravem pomenu besede, tako da bodo za investicijo dobili delnice," je sistem financiranja filma pojasnil Vuorensola in dodal, da so se donacije vrtele od 100 do 60.000 evrov. A vendar je ob tem poudaril, da internetna skupnost ni demokracija: "Ampak mora biti kreativna oseba, ki filtrira zamislice in preprečuje propad sistema."

Torej gre za odgovor na amerikanizacijo v svetovni filmski industriji ali za njen evropejski podaljšek? "Ko sem začel s tem filmom, sem vedel, da bo poseben zaradi mojih evropskih korenin. V prihodnosti mislim, da bo evropska kinematografija jemala 'amerikanizme' in jih vstavljala v svoje filme. Ljudje, ki danes delajo filme, so odraščali ob ameriških filmih - ob Schwarzeneggerju. Vsa ta dobra akcija in znanstvena fantastika. Vzeli bodo delce tega, jih postavili v evropejsko zaledje in naredili bodo odlične filme," je za MMC pojasnil Vuorensola.

Prišli v miru na obletnico Hitlerjevega rojstva
A precej bolj kot zgodba je sinoči k ogledu pritegnila zvokovna kulisa, za kar so poskrbeli Laibach. Njihovi sampli dihajo s kadri, in kar se je zaključilo po zaključni špici - ob navdušenju gledalcev, se je nadaljevalo nekaj minut do 22. ure, ko je na oder Katedrale vkorakala zasedba. Mi kujemo bodočnost, je odmevalo iz zvočnikov, a občinstvo se je razživelo šele ob vložku Mine Špiler in njeni čustveno nabiti interpretaciji Across the Universe (priredba Beatlov). Pravzaprav je bil uvod v Iron Sky "soundtrack", ki ga je občinstvo sprejelo z navdušenjem: Take Me To Heaven, B Mashina (skladbo Siddharte pod udarno in prearanžirano izvedbo Laibach), America in Under the Iron Sky - z nepogrešljivo vizualizacijo, ki so jo dopolnjevali kar prizori iz filma, so dodali piko na i doživetju pred koncertom oz. kot se je izkazalo na koncu je film služil kot odlična uvertura v koncert.

Za zaključek pa so člani zasedbe poskrbeli še, da se ni končalo le stoje in s ploskanjem. Hitropotezni ritmi Tanz mit Laibach, Alle Gegen Alle ... so poskrbeli, da jih je občinstvo kasneje še dvakrat poklicalo na oder. A zaključna beseda je bila glasbena - Das Spiel ist aus - in luči v Katedrali so se prižgale.

Nekaj utrinkov s koncerta si lahko ogledate spodaj.