In pusti poslušalca ob zvočnem baročnem bohotu na meji med radovednostjo in začudenostjo.

Štiri mesece pisanja not za 70-članski orkester, nepogrešljivo spremljevalno skupino in vokalne linije je Gjurin prelil v skoraj triurno simfonično zvočno pustolovščino, kjer njegove uspešnice in novejše skladbe iz dvojnega albuma Duša in telo še zdaleč niso lepilo med dvema svetovoma - klasiko in popom -, temveč mimobežnica ob vzdihih simfoničnega organizma. Vzporedno pa je speljal še zgodbo pikolo trobente, na kateri je svoje mojstrstvo izkazoval solist Domen Gracej, ki je koncertu dodal še tisto nepričakovano 3-D dimenzijo.

"Simfonični orkester ne more biti le kulisa, on je organizem. Upam, da se je čutilo na koncertu spoštovanje do preteklosti, literature, ki obstaja, in zgodovine: od baroka, renesanse, moderne glasbe in potem pridemo na Balkan in gremo nazaj v Alpe. To je popotovanje. Multikulturno popotovanje po muziki, ki ima en skupni imenovalec: slovenski jezik. To je slovensko popotovanje po svetu," je v smehu za MMC po samem nastopu dejal Gjurin.

Svoje "multikulturno popotovanje" je Gjurin pred polno Gallusovo dvorano začel sam. Osamljen lik na kitari je stal pred sedišči, pripravljenimi za člane orkestra. Gradnjo iz točke nič je spremljal šepetajoč pripovedni glas ob melodiji Čas bo na moji strani, ki se je razplamtel le na skrbno premišljenih vrhovih skladbe in se umikal tudi žvižganju na drugi strani. "S tako številčno ekipo nisem še nikoli nastopil in me veseli, da vas je več kot nas," je pospremil glasbenik in skladatelj prihod osrednjega "organizma" večera - simfoničnega orkestra.

"S stereotipi, ki pridejo s simfoničnimi orkestri, morajo razčistiti predvsem tisti, ki delajo v resnih kulturnih ustanovah. Jaz mislim, da odpravljam stereotipe, ki jih ima popglasba. Koncept tega koncerta se razlikuje od konceptov popglasbenikov do zdaj. Tu ima orkester osrednjo vlogo, in ne skupina. Orkester ni samo nalepljen poleg kot nadgradnja, ampak je sam. Orkester je jedro. Gre za obrnjen koncept, kot ga poznamo s strani mojih glasbenih kolegov: Siddharte, Neishe, Terrafolka, Dan D ..." je pojasnil Gjurin za MMC.

Po začetnem ogrevanju prstov mojstrov in mojstric godal, pihal, tolkal in brenkal, ki ga je prekinil prihod dirigenta Marjana Grdadolnika, se je ob zvokih saksofona in Gjurinovega šepeta vzporednega s pihalno sekcijo začelo bohotenje zvoka, ki ga je ponudila melodija Duše. Kot v slogu kakšnega sirtakija, se je orkester iz svoje umirjenosti v pičlih treh minutah premaknil k zametkom orkestrske mogočnosti, kakršne smo lahko vajeni iz črno-belih filmskih klasik ob prikazovanju največjega veselja in radosti.

Gjurin je tudi v navezi z orkestrom puščal svojo vlogo podrejeno mogočnosti 70-članske inštrumentalne virtuoznosti. Ali je šlo za balade, kot je Objemi me nežno ali bolj žive in hitrejše ritme, v katere je sproščenost vnašal z brenkanjem godalcev po strunah in minimalnimi zamahi loka po violini ter z afriškimi bobni ob Sedemnajst, je Gjurin ostajal pri šepetajočem glasu in kitarskih vložkih, ki še zdaleč niso izstopali nad večino glasbe, ki je prihajala iz njegovega zavetja.
Poleg svoje popizvedbe pa je Gjurin v nastop vkomponiral tudi bluzovske elemente ob skladbah Ples v slovo in Spet doma (v kombinaciji s Severo). Bluz je nadgradil z valčki. Odkrito je priznal, da včasih napiše tudi kakšno "domačo", in prepustil oder orkestru in venčku treh valčkov. Zvok harmonike je vpeljeval v svoje železne uspešnice (Kaj vse bi dal) in puščal orkester, da ga pelje prek baroka (Mrak) do balkanskih trobilskih popotovanj ob skladbi Turnip blues s prav posebnim gostom iz Islandije.

Večer glasbe in ne večer Gjurina
To ni bil le večer Gjurina na vokalu in v ospredju, kajti glasbenik je v svoje goste najprej povabil Graceja in ga prepustil s pikolo trobento ob treh stavkih: počasnem, bolj temačnem in hitrem. Po minutah soliranja se je v nadaljevanju priključeval predvsem inštrumentalnim delom skupine, ki je prevzemala vlogo melodijskega proizvajalca med odmori simfonikov.

Spet v nadaljevanju je orkester puščal samega ob skladbah, kot je Ples klovnov, ki je bil uvod v novo tretjino nastopa. Tretjino, ki sta ga kronali dve vokalni osvežitvi. Vmes pa ju je znova povezoval orkester z dobro znanimi notami skladbe Črni konji čez nebo brez vokalne spremljave, saj je vokal nadomestil zvok trobente. Odsotnost glasbenika pa je nadomeščal tudi zvok violine v ospredju in preigravanju skladbe Alfa Centuari.

Pečati, ki so jih pustili gosti
Paleta gostov se je začela s prearanžirano izvedbo skladbe Nariši nov dan - brez Elde Viler (ki se je glasbenikoma pridružila pri izvajanju originala) - na odru pridružila Nina Pušlar, in sicer tako, kot so je njeni poslušalci vajeni predvsem pri njenem čutnem izvajanju balad. Vse to ob odsotnosti vokalnih višav in ambientalnem zvoku spremljevalne skupine - brez orkestra -, kjer je glavne niti "vlekel" violinist.

Znotraj skrbno premišljenega koncepta je "udaril" s svežino, ki jo je prinesel nastop mladih glasbenikov, zbranih v skupini Čedahuči. Gjurin se je na polakustični kitari oglašal le na trenutke, medtem ko je luč pozornosti prepustil poetičnosti, zbrani v besedilu za skladbo Pismo. "V razvoju slovenske glasbe smo prišli na to točko, da moramo dati priložnost mladim. In sam sem si rekel, da bom samo še tako delal," je nastop svojih varovancev pospremil Gjurin.

Prav poseben sklop je Gjurin pripravil s svojo sestro Severo, ki se je predstavila občinstvu najprej z vsem dobro znano klasiko Olivije Kadar sva sama. To pa je bil tudi uvod v vokalno igro, ki sta jo brat in sestra pripravila s skladbami Svila in Lan, Spet doma in Dva, ki ležita. Severin izraziti glas se je vedno bolj podrejal šepetom brata in prešel v čisto nove dimenzije še ob kombinaciji z orkestrom, ki se jima je pridružil na samem koncu.

Pester svež veter s severa
Zadnjo tretjino je Gjurin sprevrgel v zabavljaško, najprej s tem, ko se je podal med občinstvo in ga pozval k prepevanju ob skladbi Mrak, nato pa ga še bolj sprostil ob napovedi posebnega gosta iz Islandije - kantavtorja Sigurdura Gudmundssona - ki je dodal še piko na i multikulturnemu popotovanju s svojim venčkom skladb v islandščini. Gjurin je resnost sprevrgel v zabavo in pred mikrofon poklical nazaj trobentaša, Severo in Nino, ki so mu pomagali pri Knjigi obrazov. Spet v naslednjem trenutku pa spremenil občinstvo v 80. člana skupine in ga spremenil v tleskajoči veliki orkester za t. i. Tleskpolko.

Kako drugače kot posebno pa je tudi sklenil svoj večer. S solistom na pisalnem stroju, ki je skupaj z orkestrom odigral zadnje note. Tako da je Gjurinu preostal le sklep z besedami: "So trenutki, za katere je vredno živeti. Da vas razveseljujemo." Kot je dejal glasbenik, se je s sinočnjo premiero trdo delo zanj šele začelo, saj seli svojo predstavo še v preostale dele Slovenije.

Več fotoutrinkov pa smo zbrali v spodnji galeriji.