Da so si dediči ruskega scenografa tako goreče prizadevali za priznanje Benoisovega soavtorstva, ni težko razumeti, če upoštevamo, da so Ravelovi dediči z avtorskimi pravicami Bolera zaslužili milijone dolarjev.

Premiera Bolera je bila v pariški Operi leta 1928 in je v hipu postala prava senzacija. Ravel je umrl desetletje pozneje, njegovi dediči pa so z avtorskimi pravicami zaslužili milijone dolarjev, poroča Guardian. Na ta račun so sicer služili le do leta 2016, ko je s potekom avtorskih pravic delo prišlo v javno rabo.

V Franciji je v veljavi zakon, da avtorske pravice veljajo 70 let po avtorjevi smrti.

V primeru Ravela so v zameno za izgubljena leta med drugo svetovno vojno veljavnost podaljšali. Ker je Benois, ki je sodeloval pri prvi izvedbi Bolera, umrl šele leta 1960, bi v primeru potrjenega soavtorstva pomenilo, da glasbeno delo še nekaj let ne bi prešlo v javno last.

Odvetnik dedičev, ki so vztrajali pri soavtorstvu, za to pa zahtevali svoj delež, je na sodišču zagovarjal tezo, da je bil Bolero napisan posebej za balet in da ga zato ni mogoče obravnavati kot samostojno delo orkestralne glasbe, scenska postavitev pa da je bila sestavni del tega svetovno znanega dela. Ravelovi dediči so trditev o soavtorstvu podpirali, pri čemer ne gre pozabiti, da bi v primeru pritrditve sodišča, sami spet začeli prejemati delež od avtorskih pravic. Pri tem so kot dokaz navajali več dokumentov, ki Benoisa navajajo kot soavtorja glasbenega dela.

Takšnemu mnenju je nasprotovalo Združenje avtorjev, skladateljev in glasbenih založnikov, ki so trditve dedičev označili za "zgodovinsko izmišljotino". Kot dokaz so med drugim predstavili uradno izjavo, ki jo je leta 1929 podpisal sam Ravel, in ga navaja kot edinega avtorja Bolera.

Upad zneska po letu 2011
Po podatkih združenja z avtorskimi pravicami so Ravelovi dediči na leto zaslužili milijone evrov, od leta 2011 do 2016 pa je znesek padel na povprečno 135.000 evrov letno.