Orkestru je na koncertu dirigirala Karen Kamenšek, kot solista sta nastopila flavtist Martin Belič in sopranistka Sabina Cvilak, koncertni mojster pa je bil Saša Olenjuk. Simfoniki so se tokrat predstavili s simfonično pesnitvijo Jana Sibeliusa Finlandija, Koncertom za flavto in orkester Carla Nielsna in Simfonijo št. 4 Gustava Mahlerja.

Evropska glasba na prelomu iz 19. v 20. stoletje - v času, ko so ustvarjali omenjeni avtorji - ni prinesla revolucionarnih, prelomnih glasbenih novosti. Čas za temeljite spremembe je napočil približno dve desetletji pozneje. Nedvomno pa so skladatelji s preloma stoletja s svojimi deli tlakovali pot zanje.

Uglasbitev finskega narodnega ponosa
Sibeliusova Finlandia je že ob krstni izvedbi prerasla v simbol finske borbe za neodvisnost. S skladbo, ki jo je napisal leta 1899, je podprl finsko narodnozavedno gibanje za svobodo govora pod rusko oblastjo. Eden od dokazov, da je Sibelius dosegel svoj cilj, je gotovo podatek, da so jo Finci v programskih listih pogosto kar preimenovali, da bi se s tem izognili ruski cenzuri, ki je blokirala vse, kar je bilo povezno s finskim bojem za samostojnost.

Danec Carl Nielsen je bil Sibeliusu v marsičem podoben. Družilo ju je izročilo glasbe 19. stoletja, ki sta mu ostajala zvesta vse do konca. Skladal je tako rekoč v vseh oblikah in žanrih, zaslovel pa je s svojimi šestimi simfonijami. Koncert za flavto je posvetil članom pihalnega kvinteta iz Koebnhavna, ki jim je namenil tudi svoj znameniti Pihalni kvintet.

Dramatična Mahlerjeva tolkala
V primerjavi s svojima vrstnikoma je bil Gustav Mahler pravi otrok svojega časa. Njegov opus sicer ni obsežen, vendar se njegova resnična vrednost pokaže ob vpogledu v njegova dela. Simfonija št. 4 je sicer "najmanjša" in najskromnejša Mahlerjeva simfonija. Sestavljena je iz štirih stavkov, ki se oblikovno ujemajo s klasicistično zasnovo simfonije, orkester pa je močno skrčen in ga od klasične zasedbe ločijo le raznolika tolkala, ki jih je Mahler dodal, ki tako pomembno prispevajo k značilni zvočni barvi dela.