V 90. letu starosti je umrl Phill Niblock (2. 10. 1933–8. 1. 2024), pomemben skladatelj in filmski umetnik newyorške eksperimentalne umetniške scene. Niblock je ustvarjal značilno minimalistično glasbo iz nepretrganih tonov, brenjenjem z mikrotonalnimi spremembami in različnimi instrumenti, kot so violončelo, dude, hurdy-gurdy in drugi. Pri svojih glasbenih nastopih je uporabljal tudi računalniške programe za obdelavo zvoka. Ustvaril je tudi ogromen opus fotografij, filmov in videoposnetkov.

Niblock je prvikrat v Sloveniji nastopil v Kibli v Mariboru, in sicer leta 1999 z Ulrichom Kriegerjem. Na istem prizorišču je pravzaprav nastopil tudi zadnjikrat v Sloveniji, leta 2018 sta s Katherino Liberovskayo tam priredila avdiovizualni dogodek. Med drugim je leta 2017 nastopil tudi na festivalu Sajeta.

Poskusi klasifikacije njegovega obsežnega dela so bili zelo različni, nekateri so ga označili za strukturalista, minimalista ali preprosto glasbenika. Niblock, ki se je vedno želel upreti kategorizaciji, je zase raje uporabljal izraza skladatelj in intermedijski umetnik ter trdil, da ne vidi konceptualnih povezav med svojimi deli v različnih medijih.

"Zapuščina, ki jo Phill Niblock zapušča, je tako epska kot zvoki, s katerimi je delal vse svoje skladateljsko življenje. Njegov opus vsebuje bogastvo in globino, ki priča o njegovi večdesetletni predanosti umetnosti. Rad bi mislil, da govorim v imenu številnih izmed nas, ko se Phillu zahvaljujem za njegovo velikodušnost duha, neustrašnost, delovno etiko in poseben način bivanja v svetu. Zelo te pogrešamo," je zapisal skladatelj in producent Lawrence English.

Za večino Niblockovih del je bilo ključno zanimanje za zaznavanje
Philla Niblocka je fascinirala dolžina filmskih posnetkov, saj je menil na primer, da je 10 sekund točka, ko pozabimo, da se bo posnetek končal. O morebitnih temah, ki jih obravnava v svojih delih, je nekoč omenil "podaljševanje časa, zlasti pri filmih, ki jih najraje prikazujem po dva ali tri naenkrat, tako da ne gledate le enega filma. Ne gre za filmsko skladbo. Ko vidiš tri filme in različne dejavnosti, ki se dogajajo, se še bolj izgubi občutek časa. Glasba je veliko povezana s tem, z izgubo časa, brez merjenja časa."

S predstavitvami svojih del v številnih umetnostnih muzejih, na primer na obsežni razstavi zvočne umetnosti v Muzeju moderne umetnosti leta 1979, je Niblock pridobil pozornost širše umetniške scene. Leta 2017 je v londonskem muzeju Tate Modern predstavil dve svoji t. i. okolji – instalaciji, ki sta vključevali ples, film in glasbo v živo.

Niblock je pretresel glasbeni svet brez usvojene formalne izobrazbe
Niblock se je rodil leta 1933 v Andersonu v Indiani in študiral ekonomijo na univerzi Indiana. Po diplomi je bil dve leti v ameriški vojski, nato pa se je leta 1958 ustalil v New Yorku. V številnih intervjujih je izjavil, da ga umetniško ustvarjanje sprva ni zanimalo, vendar je zaradi številnih koncertov postal vpet v pestro umetniško sceno v mestu. Kot ljubitelj džeza je nekaj časa kot fotograf spremljal Duka Ellingtona, bolj ključno pa je bilo zanj sodelovanje s plesalko Elaine Summers.

S Summers sta leta 1968 ustanovila skupino Experimental Intermedia, združenje za ples, avantgardno glasbo in druge medije, ki jo je Niblock skupaj z založbo XI samostojno vodil od leta 1985. Združenje s sedežem v Niblockovem stanovanju je postala priljubljena lokacija za avantgardne glasbenike in njihovo občinstvo. Tudi cene njihovih dogodkov še vedno znašajo samo 4,99 dolarja (4,55 evra), navaja portal Artnews. V prostorih Experimental Intermedia, ki ima podružnico tudi v Gentu v Belgiji, so se družili glasbeniki in skladatelji, ki so premikali meje glasbenega ustvarjanja, kot so John Cage, Arthur Russell, David Behrman in Thurston Moore iz skupine Sonic Youth.

Leta 2013 je bila njegova raznolika umetniška kariera predmet retrospektive, ki je bila izvedena v sodelovanju med Circuit (Contemporary Art Centre Lausanne) in Musée de l’Elysée. Prihodnje leto (2014) je bil Niblock počaščen s prestižno nagrado Fundacije za sodobno umetnost, nagrado Johna Cagea. "Od njegove generacije so živi le še Morton Subotnik (star 90 let), LaMonte Young (88 let) in Alvin Curran (85 let), ki dokazujejo, da je način, kako so se stvari delale nekoč, vedno bolj, in ne manj veljaven. Počivaj v miru, Phill – in hvala," sta se mu na njegovem blogu z zapisom zahvalila njegova sodelavca.