Hancock je bil presenečenje večera na letošnjih Grammyjih. 67-letni džezovski pianist ni bil samo presenetljiv zmagovalec, ampak že presenetljiv nominiranec, ugotavljajo pri tiskovni agenciji AP. Ko so decembra razglasili nominacije za grammyje, je neki blogar na spletni strani glasbene revije Spin zapisal: "Ta nagrada naj bi zaobjela tudi žanre, ki jih pop in rock ne dosegata, a vseeno - Herbie Hancock? Čisto zares?" Da, čisto zares.

Če že ne Amy, pa Kanye!
Hancockov zadnji album, posvetilo Joni Mitchell z naslovom River: The Joni Letters, ni bil ne prodajni uspeh (menda si ga je privoščilo le 56.000 kupcev, pa še to najverjetneje zbirateljev) ne ljubljenec kritikov. Po drugi strani pa je bila Amy Winehouse na lestvicah večine kritikov med prvimi desetimi izbirami prejšnjega leta. Čeprav je dobila pet grammyjev, med drugim za najboljšo skladbo (Rehab), najboljšo pesem (spet Rehab) in najboljšo novo izvajalko, ji je kipec za album leta speljal prav - Hancock.

Če bi tisti, ki odločajo o grammyjih, želeli zadostiti okusu občinstva, bi se namesto Amy lahko odločili za album Graduation raperja Kanya Westa - zadnji izdelek čikaškega mojstra besedičenja v verzih je bil eden najbolje prodajanih albumov leta. Sicer je West dobil štiri nagrade, a spet izgubil v kategoriji najboljšega albuma. Namesto njega se je "nekje od zadaj" prikradel Hancock, vzel nagrado in bil upravičeno šokiran ter po lastnih besedah "neizmerno" presenečen.

In grammyja dobijo ... Milli Vanilli
S Hancockovim presenetljivim uspehom so se poznavalci takoj spomnili še nekaterih "čudnih" grammyjevskih izbir: leta 2001 je tako na primer (že takrat odcvetela) džezovska zasedba Steely Dan dobila nagrado za najboljši album, pod nosom pa so se morali za grammyja obrisati Eminem, Radiohead in Beck. Eni najodmevnejših "zastarelih" grammyjevih nagrajencev so tudi Jethro Tull (klasični rockerji, ki so s svojim flavtističnimi dodatki lestvice osvajali v 70. letih), ko so leta 1989 dobili kipec za najboljši hard rock ali metal, Metallica pa so zaman upali na uspeh.

A obstaja še več deset, če ne več sto, nenavadnih odločitev ameriške glasbene akademije, ki se sploh danes, ko nanje pogledamo od daleč, zdijo že kar neumne. Leta 1985 je Lionel Richie z albumom Can't Slow Down premagal albuma, ki sta tako legendarna, da niti ni treba omenjati, kdo sta njuna avtorja: Purple Rain in Born in the USA. No, le mlajšim je oproščeno, če ne veste, da sta to Prince in "Šef" Bruce Springsteen.

In potem je tu še škandal stoletja: leto 1990, ko so Milli Vanilli dobili nagrado za najboljšega novega izvajalca. Najbrž ni treba omenjati, da so jim nagrado vzeli štiri dni po podelitvi, ko se je izkazalo, da pesmi sploh nista prepevala njihova "pevca".

Res je, Herbie Hancock ni Milli Vanilli. Kljub zrelim letom je še vedno klavirski virtuoz in ostaja eden redkih živečih džezovskih velikanov. A vsekakor že dolgo ni več na vrhuncu svojih moči, kot v 60. letih, ko je deloval v bandu Milesa Davisa in skladal revolucionarna dela s sintetizatorjem v 70. letih. Grammyjevski album, prvi džezovski po 40 letih, ki ga je doletela čast naziva "album leta", se bolj nagiba k popu, saj je poleg priredb pesmi Mitchellove poln zvenečih gostov, kot so Norah Jones, Tina Turner, Corinne Bailey Rae in sama Joni Mitchell.

Kaj pa Zeppelini, Queeni, Doorsi?
Kot institucija Grammyji, letos je bila že 50. podelitev, nikoli niso sloveli po naprednosti ali celo zdravem razumu. Glasbeni privrženci jih imajo pogosto za nepomembne, no, tega jim niti ni mogoče očitati, če pogledamo na seznam razvpitih NEgrammyjevcev: brez kipcev za glasbene dosežke so tako ostala tudi nekatera izmed največjih imen rocka in popa vseh časov, kot so Led Zeppelin, Queen, Janis Joplin, The Doors in The Who, pa Bob Marley, Diana Ross in iz novejše generacije 50 Cent, Tupac, Aaliyah. Da Jessice Simpson in Backstreet Boysov (da, šalimo se, čeprav omenjenih "instantpop senzacij" resnično ni med dobitniki grammyjev, Britney Spears, na primer, pa je) niti ne omenjamo!

A. K.