"Zdajle sem sredi intervjuja, potem imam naslednjega ob štirih in tako dalje do polnoči," Svetlana Makarovič po telefonu razloži eni izmed pevk bliskovito približujočega se, sobotnega koncertnega večera Kdor gleda ljudi skozi mačje oči. Pa jo pri vsem tem utrujajočem tempu v resnici moti samo eno: fotografiranje. "Komu pa se ljubi nalagati barvo na ta stari fris?" potarna, naličena kljub predhodnemu dogovoru, da se dobiva brez fotografa. "Ampak brez me pa tudi nihče ne bo gledal."

"Vélike Dame sodobne književnosti in umetniške poliglotke", če si izposodimo besede njenega prijatelja in pesnika Borisa A. Novaka, avtorice "vrhunskega, izvirnega in izrazno močnega pesniškega opusa, v katerem ni niti ene same šibke pesmi", na tem mestu ni treba posebej predstavljati. Njeno delo je preširoko razvejano, da bi ga strnili v nekaj vrstic.

Je pa Makarovičeva tudi avtorica cele zakladnice šansonov; ob njihovi izdaji v knjižni in obnovljeni zvočni podobi bodo pesmi z albumov Nočni šansoni (1984), Dajdamski portreti (1985), Večerni šansoni (1990) in Namesto rož (1999) v soboto, 23. maja, ob 21.00, zaživele tudi na odru Kina Šiška.

Svetlana bo na koncertu nekatere šansone zapela sama, druge pa bodo prevzeli njeni gostje: igralka Janja Majzelj, pianist Joži Šalej, pevki Aphra Tesla in Višnja Fičor, lutkar in glasbenik Matija Solce, dolgoletna Svetlanina prijateljica in igralka Ljerka Belak, igralec Ivan Rupnik ter pesnik in gledališčnik Andrej Rozman - Roza. Za instrumentalno spremljavo bodo poskrbeli Klemen Bračko (violina), Blaž Celarc (tolkala) in Nino de Gleria (kontrabas).

Več o koncertu, pa tudi o še čisto sveži operi, za katero je pesnica napisala libreto, in še čem, pa v spodnjem intervjuju.

Ko sem vas prvič poklicala za tale intervju, ste bili zaposleni s parlamentarnim programom. Violeta Tomič je povedala nekaj ostrih o nedavni državni proslavi, posvečeni koncu druge svetovne vojne, ne pa zmagi nad fašizmom. Izenačevanje obeh strani vodi k zgodovinskemu revizionizmu, je opozorila. Kako ste proslavo doživeli vi?
Janša je rekel, da je treba "opraviti z mitom NOB". Pa ravno njega bode tista rdeča zvezda! (Smeh.) Na uradno proslavo nisem šla, ker takih dogodkov že dolgo ne prenesem več. Bila sem na mitingu na Trgu republike, nad katerim sem bila tudi precej ogorčena. Policijska godba na pihala ni igrala nobene partizanske koračnice, ampak … Avsenika.

Že zadnjih nekaj let ste ustvarjalno zelo dejavni in obenem razpeti na nešteto strani, pa naj gre za baladne pravljice, alternativne proslave ob kulturnem prazniku in zdaj še za operatorij Deseta hči, ki je pravkar zaživel na odru ljubljanske opere. Dobite preprosto toliko zanimivih ponudb, ki se jim ne morete upreti? Ali pa gre za zavestno odločitev za intenzivno delo, dokler vam ga zdravje še dopušča? Razmišljate kdaj o svojem opusu kot o celoti, ki jo boste zapustili?
Najbrž je oboje. Ta košček življenja, ki mi še preostane, bi rada porabila tako, da kaj pustim za sabo. Ob tem se spomnim na en star rek, ki mi je blazno všeč: The older I am, the better I was. (Smeh). Kar je bilo, je bilo, nočem gledati nazaj. Pa še en pregovor, ta je iz stare slovenske slovnice iz mojih šolskih časov: Ako bi ne bil zajec nazaj zijal, ne bi ga bil pes ujel.

Vseeno pa ste vedno znali ceniti svoje delo in mu postaviti primerno ceno, pa naj je šlo za tiste čase zavidljiv honorar za pesniško zbirko Samost ali pa za bibliofilsko izdajo vaših pravljic, ki je v oštevilčeni nakladi stala tisoč evrov. Je res, da je župan Janković primaknil razliko, ko ena izmed slovenskih založb ni mogla pokriti stroškov izdaje vaše knjige?
Janković je posredoval, da je založba dobila sponzorja za to knjigo. Včasih sem postavljala precej visoke tarife, ob tem pa vedno rekla: ali ta cena ali pa gratis. No, večinoma smo potem pristali pri gratis, ampak nič hudega.

Dostopni ste tudi za medije, ki vedno znova radi pišemo o vas. Zdi se mi, da sem v teh dneh v dveh intervjujih zasledila rdečo nit: "Vsi imajo radi ta lik Svetlane Makarovič, kdo bo pa imel rad pravo mene?" Mislite, da vas niti prek umetnosti niti prek vaših objav nihče zares ne pozna?
No, to je bilo rečeno bolj v šali. Vsi me konec koncev tudi ne morejo poznati. Kdo si me seveda predstavlja čisto po svoje, kot prijazno tetico, ki spusti vse otroke k sebi - jaz pa nimam živcev za to! Poleg tega se bojim tujih ljudi in se nočem spoznavati kar z vsakomer. Včasih je novo srečanje res pomembno in dragoceno, včasih pa se izkaže za pomoto. Pa nič zato, saj to ni nobena tragedija.

Ko je nastajala opera Deseta hči, sem se spet na novo srečala z nekaterimi umetniki in z njimi delila navdušenje nad glasbo Milka Lazarja. Potem pa v časopisu preberem neko kritiko, ob kateri mi je zavrela kri. Nekdo je namreč prav nagravžno raztrgal ravno glasbo. Ne pozabi, sem rekla Lazarju, kako je Salieri pljuval po Mozartu, kako so Verdijevi navdušenci pljuvali po Wagnerju. To je normalno. Najprej preberi spodaj, kdo je to napisal. Saj ga ni prizadelo, sva pa oba osupnila. Da je bilo glasbe "preveč"! Tako je cesar na Dunaju Mozartu očital, da je bilo v njegovi kompoziciji preveč not. Pa pravi Mozart: "No, bom pa kakšne vzel ven – samo povejte, katere."

Tovrstna predstava lahko nastane samo kot posledica tesnega sodelovanja med libretistom, skladateljem in režiserjem, glasbenim vodjo in drugimi. Z Milkom Lazarjem ste že veliko delali, a vseeno. Pesnik je stereotipno figura samotnega ustvarjalca: kako vam leži timsko delo, ki ima toliko različnih komponent?
Predstava je živ organizem. Ko oddam libreto, ne postavljam pogojev, da se mora režiser držati vsake črke. Toliko ohola pa vseeno nisem.

Opera vam je gotovo pri srcu, glede na to, da ste si v mladih letih želeli biti sprejeti v operni zbor. Je bila zavrnitev takrat zelo skeleča?
Vzela sem jo kot poduk, naj ne poskušam tam, kjer nisem sposobna. Jaz in operno petje, to ne gre skupaj. Ko sem šla zdaj po dolgem času spet v opero in poslušala sopranistko v glavni vlogi Desete hčere, sem si mislila: 'Pa kako zmore?' Potem pa se je v meni spet oglasil stari cinik. Seveda, ko pa ne kadi! (Zadovoljen smeh.)

Pri meni je ljubezen do glasbe stalnica, pa tudi kritičnost ne pojenja. Nikoli ne pristopim z apriorno simpatijo h glasbi, ki je še ne poznam. A če me prevzame, se tega potem še dolgo ne morem in nočem znebiti. Glasba v novem operatoriju je mene in občinstvo prevzela tako, da smo strmeli z odprtimi usti.

Zgodbo ste na jezik položili liku dvornega norca, ki ga igra Boris Ostan. Se vidite v tej vlogi avtsajderja, nekoga, ki živi onkraj meja družbenih konvencij in ima zato svobodo, da vsakomur pove, kar mu gre?
Dvorni norec je v resnici tukaj glavna vloga, moj rezoner.

In alter ego?
Včasih pa res.

Lani ste že izjavili, da ste se petju morali odpovedati zaradi posledic, ki jih je imelo kajenje na vaš glas, in da ste svoj klavir podarili dobrodelnemu društvu. Od kod zdaj preobrat? Kako se je obrnilo, da boste na sobotnem večeru šansonov tudi sami peli, ko pa se je zdelo, da ste izvedbo svojih šansonov že predali v varne roke Janje Majzelj in drugih kolegov?
Predvsem sem nehala komponirati, glasbo za šansone sem sicer od nekdaj pisala sama. Tega sem ustvarila ogromno in enkrat je pa tudi čas, da se umaknem, mar ne?

Vsi drugi pevci na sobotnem koncertu bodo boljši, to je dejstvo. Najprej sem se odločila, da bom besedila šansonov samo govorila - potem pa so me drugi prepričali. Včeraj na vaji sem nekaj pesmi za silo odhreščala in so se strinjali, da moram peti. Upam, da občinstvo zaradi tega ne bo ušlo ali zahtevalo vstopnine nazaj.

Sem se pa odločila, da nekaj pesmi vendarle izpustimo. Če bi hoteli izvajati vse šansone, bi to lahko trajalo do jutra, zato sem se odločila, da bomo še enkrat pozneje priredili nov koncert s tistimi šansoni, ki tokrat ne bodo prišli na vrsto. V soboto bo izvajana približno tretjina vseh mojih šansonov.

Kako z dvajsetletno distanco gledate na svoje šansonjersko ustvarjanje iz osemdesetih in devetdesetih? So vsi albumi enako dobro prestali preizkus časa?
Ja. Povedala sem že, da ne pristajam na lažno skromnost. Imam se za kraljico slovenskega šansona. Marsikomu to seveda ni všeč, drugi se strinjajo … Jaz pač mislim, da mi ta krona pripada, pa če jo nosim ali ne.

Znani ste po svoji kategorični izjavi, da poleg Gregorja Strniše drugih dobrih tekstopiscev v t. i. zlati dobi slovenske popevke ni bilo. Ta doba torej po vašem mnenju niti ni bila tako zelo zlata?
No, bilo je nekaj dobrih tekstopiscev, gotovo pa nihče ni bil tako vrhunski kot Gregor.

Strniša menda nikoli ni spremenil svojega prvotnega mnenja, da je pisanje popevk "sranje", v katero ga je Jure Robežnik prepričal zgolj in samo s solidnim honorarjem. Ste tudi vi mnenja, da popularna popevka ne more na enak način kot poezija razmišljati o velikih temah transcendence?
V vsakem žanru lahko obstajajo umetnine, tudi v žanru popevke, celo v žanru veselične glasbe. Redkokdaj.

Na neki način žanr sam narekuje kakovost in resna poezija narekuje kakovost. Morda se komu zdi neznansko lahko pisati poezijo, pa ni. A prostora je dovolj za vse: za kič, za ponaredke, za oslarije, zakaj pa ne? Vedno se izogibam, da bi sodila poezijo drugih pesnikov. To ni moja stvar -nisem ne mentor in ne kritik, pedagog ali založnik. Kadar mi pošiljajo debele rokopise svojih pesmi in želijo, da bi napisala spremno besedo, preberem tri strani in raje ne odgovorim, če stvar ni zares taka, da me prevzame. Ne maram govoriti, da je nekdo kot pesnik ničla. Samo če po vsej sili hoče slišati moje mnenje, mu to povem. Po naravi nisem rada groba. Groba sem takrat, ko res ne gre drugače.

Napisali ste besedilo za pesem V Ljubljano, s katero je Marjana Deržaj zmagala na Slovenski popevki, pa Naš mali avto in uvodno pesem za Srečo na vrvici. Kakšen odnos imate danes do teh popevk?
No, tantieme prihajajo. Sicer pa se nekaterih od teh tekstov sramujem, še posebej V Ljubljano – tralala, tralali, kaj je to? Napisano je bilo v naglici, ker je bilo treba tekst oddati in ker je bilo treba priti do honorarja. Od česa drugega nisem imela živeti.

Vas je pritegnil tudi vzor Strniše, s katerim sta bila takrat par? Sta si pri tem popevkarskem rimanju kdaj pomagala - najdete sebe v njegovih besedilih in obratno?
Večino tega časa sva živela skupaj in treba je bilo jesti, se oblačiti … Imela sva tudi mačkona in če si je mačkon zaželel hrenovke, jo je moral dobiti. Oba sva bila pač taka. Nekaj tekstov sem napisala namesto njega, ker je bil kdaj prehudo prekrokan in ni mogel pisati. Da ne bi zamudil roka, sem na hitro načečkala kak tekst … No ja, v sili hudič muhe žre.

Pravite, da se prava umetnost lahko rojeva le iz bolečine. Spadajo v to kategorijo tudi vaši šansoni?
Absolutno. Grenkoba v njih ni le začimba, ampak baza. Grenkobo je treba najprej preboleti, potem pa šele o njej začeti pisati verze. Če začneš pisati z žalostjo in s solzami v očeh, napisano ne bo kaj prida.

Pisanje šansonov ni kamnoseško delo, kot je to poezija, pri njihovem nastanku je tudi veliko užitka – še posebej, ker istočasno nastaja glasba. Včasih se je zgodilo, da sem najprej zaslišala glasbo ali pa vsaj ritem, šele nato je nastal tekst. Pri šansonu Kladivo in nakovalo sem na primer najprej zaslišala udarce kovaškega kladiva. Ta šanson je danes eden mojih najljubših.
Na plošči, ki sem jo prinesla s seboj za avtogram (Nočni šansoni, op. n.), je s tiskanimi črkami odebeljeno zapisano: Kulturna skupnost Slovenije izdaje plošče ni podprla. So bile te geneze plošč torej težavni procesi?
V tistih časih si imel črno piko, če si bil protirežimski, jaz sem bila izrazito protirežimska – kljub temu, da so me dvakrat vabili, nisem hotela vstopiti v partijo. Posledice seveda niso izostale. Saj mi niso storili ničesar hudega; okrog podjetij je za sponzorstva hodil Darko Klarič.

Ni manjkalo tudi tistih, ki so vaše šansone pljuvali, češ da tudi ne sodijo na nacionalno radiotelevizijo. Menda vam je nasprotoval Urban Koder kot takratni urednik za glasbo.
Urban Koder mi je hermetično zaprl vrata na televizijo, to pa zato, ker je hotel ustvariti prostor za neko drugo "šansonjerko", ki jo je takrat ustvarjal.

Drugi tak primer je bil prav promocija te plošče v Filharmoniji. Dvorana je bila natrpana in navdušenje je bilo veliko. Po koncertu sem imela v prvem nadstropju pogostitev za svoje povabljence. Naenkrat se med njimi znajde še neki nepovabljeni star komponist. Čestital mi je za krasne šansone in mi predlagal turnejo po Jugoslaviji. Seveda sem bila navdušena, krasno se mi je zdelo. Jaz bom igral klavir, vi boste šli pa tudi zraven, je rekel. "No, saj jaz bom pela." - "Ne, pela bi pa neka druga izvajalka." No, takrat sem pa bila zelo nesramna v svojem odgovoru. To si je seveda zapomnil in se je tudi vleklo …

"Mogoče pa je kriv jasmin. Morda preveč omamno diši, da se ti bolj kot kdaj zazdi: po dva in dva je ta svet skovan / in kdor je sam, je še bolj sam," pojete v melanholičnem šansonu Jasmin. V življenju ste morali prenesti precejšnjo mero stigmatizacije, ker ste se zavestno odločili za samski stan. Mislite, da je družba v tem pogledu vendarle napredovala, ali pa so tisti, ki ne producirajo malih Slovencev, v njenih očeh še vedno kanec manj vredni člani?
Majhen premik se seveda je zgodil. To, da samske ženske niso več označene kot izvržki in suha veja na drevesu družbe, je že nekaj. Tudi istospolno usmerjeni so malce bližje svojim pravicam. Seveda pa še vedno precej zaostajamo predvsem za skandinavskimi državami. To je stvar duhovnega razvoja in bo še trajalo, preden bo denimo pravica do evtanazije uzakonjena … Tega seveda ne bom dočakala, razen če me bo kdo s kolom pobil. (Smeh.)

Sobotni večer ste naslovili Kdor gleda svet skozi mačje oči. Šanson, iz katerega je ta verz vzet, nadaljuje, da tak "ve, da so ljudje mojstri laži", hinavski, zahrbtni in pretkani. To je zelo grenek predznak za koncertni večer.
Pesem je nastala na čast mačk, kot ugovor prepričanju, da so mačke hinavske. Jaz pa sem mačka in nič mačjega mi ni tuje! Otvoritveni šanson recitala pač moram odškripati sama, če je že naslovni, in s tem se je potem začela tudi ideja, da bi odpela še kakšnega več.

Sobotni koncert v KŠ boste tudi povezovali; dolžina ne bo zanemarljiva, "grozijo" v napovedniku. Težko si vas sicer predstavljam kot kakega Zorana Predina ali Djordjeta Balaševića, ki med pesmi nizata anekdote iz svojega življenja. Ali pač?
Balašević je moja velika, velika ljubezen. Ravno v soboto ima v Splitu koncert in ne morem tja! Človek je kralj šansona, ampak on zmore speljati tudi ves spremljevalni cirkus. Poje, govori o sebi - bognedaj, da bi jaz vse skušala odpeti sama, ker bi kdo najbrž res poklical policijo. S tem kadilskim glasom pa res ne!

Ana Jurc