Petrićev obsežen skladateljski opus je namenjen skoraj izključno instrumentalni glasbi, poleg skladanja simfonične, komorne in solistične glasbe je napisal manjše število vokalnih skladb. Skladatelj je sicer začel poklicno glasbeno pot kot oboist in član Orkestra Radia Ljubljana, v katerem je igral od ustanovitve leta 1955, tri leta in tri mesece, pod taktirko Uroša Prevorška, nato je deloval v samostojnem umetniškem poklicu. Petrić je bil med ustanovitelji Kluba komponistov in nato skladateljske skupine Pro musica viva, ki je prirejala koncerte nove slovenske umetnostne glasbe in tiskala partiture skladateljev, med letoma 1962 in 1982 pa je bil umetniški vodja in dirigent vodilne slovenske zasedbe 20. stoletja za sodobno glasbo: Ansambla Slavko Osterc. Z ansamblom je uspešno gostoval na festivalih in turnejah v tujini ter izvedel številne sodobne skladbe in prve izvedbe novih del – okrog 130 del slovenskih, pa tudi tujih skladateljev. Od leta 1979 do 1995 je bil umetniški vodja Slovenske filharmonije, več kot trideset let pa je vodil in urejal Edicije Društva slovenskih skladateljev, ki jih je razvil v sodobno glasbeno založbo. Ivo Petrić je vsestransko pomembno vplival na nastanek številnih novih slovenskih skladb ter na izvajanje in razvoj sodobne slovenske glasbe.

Gospod Petrić, kaj vidite kot svoje največje dosežke? Kateri so vam najbolj dragoceni?
Vsekakor moje skladbe. Nisem pa samo tega počel, ampak sem kot vsestranski izvajalec in organizator tudi veliko pisal o glasbi. Napisal sem veliko komentarjev o sodobni glasbi za radijske oddaje, pa tudi na televiziji smo imeli serijo oddaj o moderni glasbi. Tako sem se ukvarjal z najrazličnejšimi stvarmi, ne zgolj s pisanjem not.

Se je vaš kompozicijski proces ustvarjanja v različnih obdobjih zelo spreminjal? Si pri skladanju napišete natančen načrt ali se prepustite intuiciji? Kakšna so vaša ustvarjalna izhodišča?
Pišem hitro, ampak potrebujem veliko časa, da začnem pisati. Zamisel mi mora biti tako všeč, da začutim veliko željo, da bi to napisal, in potem gre precej hitro. Skice pišem s svinčnikom, odkar imamo računalnike, pa jih zabeležim tudi tako, saj ponujajo skladateljem sijajne tehnične rešitve. Sicer pa sem imel tri ustvarjalna obdobja. V začetnem obdobju sem pisal nekaj časa neoklasicistično, potem so nastopile aleatorika in druge avantgardne tehnike, skratka modernistično obdobje, na stara leta pa sem se vrnil nazaj in znova pišem v taktih, zelo natančno. Vedno pravim, da pišem bolj kot star gospod, ki zapisuje spomine. Z eksperimenti sem se zelo dolgo ukvarjal in sem imel nato tega dovolj, zato sem začel note znova natančno zapisovati. Ohranil pa sem svobodo linij in oblik, tako da je to nekakšen starosten povzetek vsega, kar sem počel prej.

Čeprav moram reči, da sem v srednjem obdobju gotovo najbolje pisal. Ampak to, kar sem počel, je bil neke vrste neoimpresionizem z zelo svobodnimi linijami. Predvsem sem se posvetil temu, da imajo izvajalci kaj igrati, da jim bo to v zadoščenje in užitek. Zato sem bil pozoren, da so vse linije in instrumenti igrali kaj zanimivega, pa da so bile zanimive tudi kombinacije instrumentov, ki so igrali v prosti aleatoriki. Zasnoval sem neki svoj sistem, malo drugačen od Lutoslawskega, zato ni bilo težav z izvajanjem. Tudi naši izvajalci in orkestri, ki so igrali naše sodobne skladbe, so se dobro znašli v tem slogu. Imeli smo srečo, da je prihajal v Ljubljano dirigirat radijskemu orkestru Francoz Ernest Bour, ki je bil zelo moderno usmerjen. Z radijskim orkestrom je prvič izvedel tri moje skladbe in moram reči, da sem od njega veliko pridobil. Bour je bil zelo fin in uglajen gospod. Tudi dirigent Samo Hubad se je zelo zavzemal za nas, prav tako Bogo Leskovic, ki mi je posnel Drugo simfonijo in Simfonične mutacije. Veliko mojih skladb pa je izvedel Samo Hubad; no, prve izvedbe je vodil Ernest Bour, Hubad pa je skladbe arhivsko posnel. Še danes sem zelo hvaležen, da se je Hubad za nas tako zavzemal. Moram reči, da je bilo najboljše obdobje izvajanja Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod taktirko Sama Hubada, in posnetki orkestra iz tistega časa, ki so tudi na ploščah, so na svetovni ravni.

Ste kot skladatelj imeli dovolj možnosti za izvedbe svojih skladb?
Da, oba simfonična orkestra sta veliko izvajala slovenske skladbe. Hubad je prej dirigiral Orkestru Slovenske filharmonije, nato pa je vodil Simfonični orkester RTV Ljubljana. Predvsem so nas, mlade skladatelje, sprejeli kot nekaj novega. Na majhno jezo naših profesorjev smo ''udarili'' z novostmi v svobodnem in naprednem slogu. Gotovo sem imel vsako leto eno ali dve simfonični izvedbi, s Simfoničnim orkestrom RTV Ljubljana in z Orkestrom Slovenske filharmonije. Danes si pri programski politiki, kot jo imajo orkestri do slovenskih del, žal noben skladatelj tega ne more niti v sanjah zamisliti. Takrat je bilo to veliko bolje. Vedno sem trdil, da je slovenska glasba od Osterca, pa tudi Škerjanca, Kreka in drugih vse do današnjih dni tako kakovostna, da se lahko meri z vsakim drugim narodom. Vedno bi si upal pripraviti dvoboj: recimo Kreka proti nekemu skladatelju iz Nemčije, Amerike ali Anglije. Ne da bi se tega bali, nasprotno, boljši smo. Uroš Krek je zame sijajen skladatelj, ki je žal umrl, nima naslednikov in potomstva, zato se zanj še komaj kdo zanima. Žalostno, ker je sijajen komponist. Sam ga cenim kot najboljšega slovenskega skladatelja. Bila sva zelo dobra prijatelja.

Veliko ustvarjalne energije ste namenili tudi ustvarjanju koncertov in izbor instrumentov je velik, vse od flavte in trobente, do marimbe in drugih tolkal ...
To je pa zato, ker sem vedno stremel k temu, da bi imel solističen instrument kaj pokazati. To pomeni, da ne more igrati samo dolgih not, ampak mora igrati zahtevnejši part. Iz tega izvira, da sem posvetil koncerte številnim instrumentom. Omenil bi tudi svoj koncertantni opus za violino, najbolj znan je violinski koncert Trois images, pa tudi Musique concertante za klavir in orkester, ki je na enaki ravni, vendar danes ne pride do ponovne izvedbe. Nastal pa je krasen posnetek z Acijem Bertoncljem, saj sem koncert napisal zanj. V tistem obdobju smo imeli res krasne možnosti in razumevanje vseh, tudi kritike. Danes pa so skladatelji, ki prihajajo, ubogi, kar se tiče možnosti izvedb. V tistih letih so me skoraj vsako leto vključili v program Slovenske filharmonije ali pa Simfoničnega orkestra RTV Ljubljana. Poglejte, kakšne programe pa imamo danes. Novi skladatelji pridejo komajda kdaj v sporede. Izjema je moj kolega Lojze Lebič, ki je res sijajen komponist. Vsi drugi pa se borijo in še dobro, da ne obupajo.

Glede na izvajalske možnosti je bilo verjetno največ priložnosti za izvajanje komornih skladb, saj ste pisali za zelo različne komorne zasedbe?
Seveda, čeprav so nam bili orkestri naklonjeni, vsega res niso mogli izvesti. In če si imel eno simfonično izvedbo na leto, seveda v enem letu nisi napisal le ene skladbe. Imeli pa smo veliko prijateljev kolegov, ki so radi igrali kot kvartet, kvintet, kot solisti ali kakor koli. Teh izvajalskih možnosti smo imeli ogromno. Takrat so si izvajalci res zelo želeli nastopati in so tudi vse naše skladbe igrali, moram reči, da smo imeli res veliko srečo. Pohvaliti moram posnetke Radia Slovenija. To je bilo genialno, posneli so vse. Več kot deset plošč pa sem si sam izdal, ker sem želel, da bodo vsi posnetki nekje dostopni. Čeprav tega nihče ne pozna, saj se ne prodaja, jih imam doma za tiste, ki bi bili zainteresirani. (spletna stran skladatelja: www.ivopetric@com, op.ur.)

Šestdeseta leta so bila izjemno pomembna za ustvarjanje ansambla za sodobno glasbo, in sicer ste leta 1961 posneli Nonet Slavka Osterca, ki je bil nekakšen začetek, mejnik delovanja Ansambla Slavko Osterc. Dvajset let izjemnega dela, mednarodnih turnej, izvedb sodobnih skladb in tudi več kot 130 prvih izvedb.
Ja, veste, v čem je šarm te dobe oziroma teh skladb? Osterc je napisal Nonet za nenavadno zasedbo – pihalni kvintet in štiri godala. Potem je napisal tudi vrsto drugih skladb za zelo nenavadne komorne zasedbe. To je bilo za skladatelje zelo zanimivo. Prej so pisali za klavir, za godalni kvintet in pesmi s klavirjem. Zato sem ustanovil ansambel, ki je izvajal skladbe slovenskih skladateljev, ki smo jih igrali in snemali po Evropi in drugod po svetu, zlasti v Nemčiji, v Italiji, pa tudi drugje. S tem so imeli skladatelji dobro izbiro, da so si sestavljali ansambel po svojem okusu; na primer par pihal, par godal, drugi spet drugače ... Imeli smo koncerte z ansamblom, na katerem niti dve skladbi nista imeli iste zasedbe. In to je dalo tej glasbi potrebno pestrost. Za novo, moderno glasbo se je bilo namreč treba precej boriti, saj je nihče ni pretirano maral. To je bil princip poživitve in je bilo zelo dobro.

Tudi po prenehanju 16-letnega umetniškega vodenja Slovenske filharmonije leta 1995 in po upokojitvi pa s skladanjem še nadaljujete …
Veste, ko je človek v to vpet, mu postane dolgčas, če je brez dela. Moram na nekaj misliti, o nečem premišljevati. Pa se pripravim do tega, da začnem pisati.

Pride ta spodbuda iz narave? Tudi v naslovih vaših skladb je veliko impresij ...
Ja, zato ker je bilo moje srednje obdobje neke vrste neoimpresionizem, aleatorika je namreč omogočala veliko različnih barvnih odtenkov in možnosti barvanja v orkestru. Zato sem zelo rad pisal v tej tehniki. Vokalne glasbe pa nisem veliko pisal, a najbolj me je pritegnil Kosovel. Ne le, da sem v zadnjem času napisal cikel pesmi, ampak sem njegovo poezijo vključeval tudi v kantante in kot moto stavkov. Na primer Integrali v barvah izhajajo iz njegovih verzov. Če ne bi bilo glasbe, se mi zdi, da bi bil svet tako pust, da bolj ne bi mogel biti. Glasba lahko resnično izpolni celo življenje. Meni ga je, hvala bogu.

Tjaša Krajnc, Uredništvo za resno glasbo, 3. program Radia Slovenija – program Ars