Le Koncert za klavir in orkester v F-duru Georgea Gershwina je Posmehljive vonjave, ki jih je Douglas Geers napisal posebej za solistko violinistko Majo Cerar, Nina Šenk je napisala Koncert za flavto in simfonični orkester, Nenad Firšt pa Čarobno goro za simfonični orkester. Solista koncerta sta bila ob Cerarjevi tudi flavtist Matej Zupan in pianistka Rita Kinka, tako kot orkester pa jih je vodil dirigent Evan Christ.

"Koncert Posmehljive vonjave širi zamisel o klasičnem solističnem koncertu s tem, da vnaša dodatne vizualne in gledališke prvine: gibanje solista, scenske elemente, efekte z lučjo. Koncert je navdihnila ekspresionistična lepota Schoenbergovega melodramskega cikla Pierrot Lunaire iz leta 1912," je o svojem delu zapisal ameriški skladatelj, čigar opus obsega različne zvrsti od komorne do filmske glasbe. Za svoje delo je prejel že številne nagrade, med katerimi so tudi Fulbrightova, nagrada Foruma Ameriških skladateljev in nagrada Roth-Thomson za vsega spoštovanja vreden projekt glasbene kompozicije.

Spektakel za oči in ušesa
Obiskovalci so lahko tokrat pričakuovali pravi spektakel, s katerim je tako glasbeno kot vizualno skladatelj ponazarjal Pierrota in Luno; prvega predstavlja solistična violina, Luno, predmet Pierrotovega hrepenenja, simbolizira objekt v ozadju odra, mesečeve žarke in Lunino privlačnost pa trakovi, speljani od Lune do članov orkestra. Skladatelj ni pozabil niti na zvezde, ki jih bo na oder Cankarjevega doma pričaralo prižiganje in ugašanje lučk v zadnjem prizoru koncerta.

Šenkova zahteva virtuoznost
Če je bil Geersov koncet napisan za Cerarjevo, pa je slovenska skladateljica, ki je nase opozorila z nagrado na festivalu Young Euro Classic v Berlinu, pri skladanju Koncerta za flavto in orkester imela v mislih Mateja Zupana, ki bo delo tudi prvi izvedel. Poslušalcem bo predstavil koncert v petih stavkih, od katerih bo prvi zanimiv posebej zaradi postavitve dveh tolkalcev, ki skupaj z violinistom predstavljata komorno skupino. Solist se v prvem stavku loteva neprekinjenega gibanja, barvanja in okraševanja tonov, v drugem prevladujejo atake, tretji stavek je samostojna kadenca, četrti mine v počasnejšem ritmu, zadnji finalni stavek pa od solista in orkestra zahteva virtuozno izvedbo.

Na križišču človeških usod
"Čarobna gora nemškega pisatelja Thomasa Manna je simbolni kraj, križišče človeških usod in soočanja z lastno minljivostjo. Skladbo, ki je nastajala ob prebiranju romana, uvajajo solistične epizode improvizacijske narave, ki jih prekinja ansambelska igra. Ritmično razgibanemu drugemu delu sledi strnjena ponovitev tematike, ki izzveni v nedokončanem motivu dveh (glasbil) z roba (partiture)," pa je o svojem delu zapisal skladatelj in violinist Nenad Firšt, ki ustvarja predvsem večja koncertna dela.

Klasika ali džez?
Umetniški vodja simfoničnega orkestra Matej Venier pa je Koncert v F-duru Georga Gershwina opisal kot delo, ki je bliže klasični obliki solističnega koncerta kot Rapsodija v modrem, po kateri je ameriški skladatelj dobro znan. Delo je končal leta 1925, poslušalci so ga sprejeli z navdušenjem, všeč pa je bilo tudi kritikom, čeprav niso vedeli, kam ga uvrstiti - med džezovska ali klasična dela. Vzrok za to je izrazito džezovska glasbena govorica in ritmi čarlstona v prvem stavku koncerta, blues v drugem ter prepletanje bluesa in novih idej v tretjem stavku. "Koncert v F-duru je prva uspešna združitev klasične forme, jazza in broadwayskega zvoka v glasbeni zgodovini," je o delu, ki ga bodo izvedli njegovi varovanci, zapisal Venier.

Američan, ki ga je pot zanesla v Evropo
Izvedbi bo dirigiral ameriški dirigent, ki je z dirigentskega odra vodil že številne evropske zasedbe, od leta 2005 pa je glavni dirigent opere v Wuppertalu. Glasbeno kariero je sicer začel kot oboist in pianist, po študiju matematike in kompozicije na Harvardu pa je oboo in klavir študiral v Budimpešti, nato pa presedlal k Gertu Bahnerju na visoki šoli za glasbo v Leipzigu, kjer je tudi ustanovil in vodil Mendelssohnov komorni orkester.

Violinistka, ki je navdušila Geersa
Violinistka Maja Cerar je debitirala v züriški Tonhalle leta 1991, od takrat pa kot solistka sodeluje z uglednimi orkestri in dirigenti. Beat Furrer, György Kurtág, Uroš Krek, Ivo Petrič in John Zorn so skladatelji, ki so že ustvarjali zanjo, njihova dela pa je predstavljala na koncertih po Evropi, Severni in Srednji Ameriki ter Aziji, kamor ne gre brez svoje violine D. Nicolausa Amatija iz leta 1723. Precej časa ji vzame tudi doktorat, ki ga končuje na Univerzi Columbia v New Yorku, kjer tudi predava zgodovino glasbe, raziskuje Schoenbergovo delo in je članica uredništva revije Current Musicology.

Skupna točka: svet
V Evropi in obeh Amerikah pa je nastopal tudi že soloflavtist Simfonikov RTV Slovenija Matej Zupan, ki je dodiplomski in podiplomski študij končal pri prof. Fedji Ruplu na Akademiji za glasbo v Ljubljani, svoje znanje pa je izpopolnjeval na več mojstrskih tečajih. Njegovemu poustvarjanju je mogoče prisluhniti na njegovih štirih samostojnih zgoščenkah, slišati pa ga je mogoče tudi v pihalnem kvintetu ARIART in ansamblu za sodobno glasbo MD7.

Pianistka Rita Kinka se je udeležila že številnih glasbenih tekmovanj od Sydneyja do Münchna in Bordeauxu, ki jih je zapuščala z nagradami in priznanji. Chopina, Schumanna, Rahmaninova, Skrjabina in Musorgskega je tako naštudirala, da je njihova dela posnela, za prenašanje svojega znanja pa skrbi kot redna profesorica klavirja na umetniški akademiji Univerze v Novem Sadu.