Na britanskih radijskih valovih se je pojavil nov singel, za katerega bi marsikdo težko uganil, da je delo ta trenutek največjega zabavljača glasbene industrije. Robbie Williams se s kritikami svoje najnovejše skladbe, Rudebox, niti najmanj ne strinja – nasprotno, trdi celo, da je bilo vse, kar je naredil v preteklosti, "le vajensko obdobje". Izjava je značilno robbiejevska: obenem malce omalovažujoča (češ da vsi njegovi dozdajšnji uspehi nič ne pomenijo) in ošabna (najboljše šele pride).

Rudebox se začne s škripajočo, elektronsko improvizacijo v ozadju, čez katero Robbie – v svojem izrazito britanskem naglasu – začne rapati, ko pa pride do refrena, naenkrat prestopi v vode reggaeja. Verz Up your jaxie, split your kecks, sing a song of Semtex, pocket full of Durex je res svetlobna leta oddaljen od srce parajočih balad, kakršna je bila Angels in s katerimi je Robbie osvajal najstniška srca.

Je mislil resno?!
Večini glasbenih kritikov se zdi Rudebox tako nenavadna skladba, da se morajo še odločiti, ali gre za delo genija ali ponesrečeno šalo. Robbie ne čaka na njihovo razsodbo – sam je prepričan, da je po 15 letih v industriji končno našel svoj pravi glasbeni jaz. Rudebox bo kot singel izšel naslednji mesec, oktobra pa že lahko pričakujemo nov album, nekakšno eklektično mešanico stilov, pri nastajanju katere svoje moči posojata tudi “guruja klubske scene” William Orbit in Mark Ronson.

V luči Williamsovega nenavadnega obrata so se začele širiti govorice, da se namerava popzvezdnik spustiti v podzemlje alternativne plesne glasbe. Bomo priča rojstvu Electrorobbieja? Ali pa nastanku novega žanra, na primer pop hopa?

Mogoče le ni tako zapleteno ...
Seveda pa obstajajo tudi bolj prizemljene razlage za Robbiejevo “spreobrnitev”. Podobne “zablode” se včasih primerijo, kadar založba glasbeniku pusti popolno ustvarjalno svobodo in mu lastni ego kmalu spodmakne tla pod nogami. Lahko bi šlo tudi za golo izpolnjevanje kvote izdanih plošč, h kateri ga zavezuje pogodba (kot primer tega naj navedemo le Louja Reeda, ki se je leta 1975 iz časovne stiske rešil z dvojnim albumom škripajočega hrupa, naslovljenim Metal Machine Music).

Ni razloga za paniko
Delničarjem Robbiejeve založbe EMI se vseeno ni treba bati bankrota: tisti, ki so prve različice novega albuma že slišali, opozarjajo, da na njem res ni sledu o stadionskih, velikopoteznih pophimnah, s katerimi se je pevec priljubil množicam, da pa Robbie vseeno še ni izgubil svojega pronicljivega smisla za humor. Močan vpliv elektronskega popa osemdesetih let in malce presenetljive priredbe (na primer skupine Human League in Manu Chaa) menda poudarijo, da si Robbie v resnici lahko dovoli zelo veliko.