Ko je Joana Mallwitz postala šefinja dirigentka in umetniška vodja berlinskega Konzerthausorchestra, je prebila simbolični stekleni strop: postala je prva ženska na čelu enega od sedmih ključnih orkestrov v nemški prestolnici. S 37 leti je tudi najmlajša oseba na tem položaju v zgodovini.

Odkar je njeno imenovanje javno znano, je dirigentkina fotografija v Berlinu vseprisotna, v zvezde jo kujejo kot "naslednjo veliko stvar", na družbenih omrežjih pa so uporabniki medtem zagrabili vzporednice med Joano in Lydio Tár, zloveščo antagonistko v lanski psihološki srhljivki Todda Fielda, ki je bila letos nominirana za šest oskarjev.

"Tržna strategija orkestra? Samo Tár."
Zakaj? (Izmišljena) Lydia Tár je bila prav tako šefinja dirigentka velikega berlinskega orkestra, Mallwitz pa je avstralski oskarjevki Cate Blanchett na prvi pogled tudi rahlo podobna. Nekaterim se je zdelo celo, da se Konzerthausorchester pri svoji promociji namerno naslanja na domnevne podobnosti (tudi z vizualno podobo svojih plakatov) in na ta način skuša izkoristiti svoj trenutek viralnosti.

V nedavnem intervjuju za britanski časopis Guardian je Joana Mallwitz sicer zatrdila, da filma še ni videla in da primerjav v resnici ne razume dobro. "Primerjave med menoj in njo – no, najbrž gre za pričesko, kajne? Če sem iskrena, mi ljudje že 20 let govorijo, da sem malce podobna Blanchett. Sem pa prepričana, da se njej niti ne sanja, da jaz obstajam."

Se pa dirigentka tudi sama zaveda, da je pomp okrog nje ogromen – v omenjenem intervjuju je povedala, da ne more več niti v trgovino, ne da bi jo kdo prepoznal. "Medijski cirkus je bil neverjeten. Vse to sem morala odriniti od sebe, morala sem se rešiti, če hočete, s tem, da sem se osredotočila na spoznavanje glasbenikov ali pa na to, kako hočem dirigirati delček določene simfonije."

V "idealnem svetu" vprašanje spola ne bi bilo več relevantno
S svojo pionirsko vlogo v dirigentskem svetu se ne ukvarja pretirano. "To nima popolnoma nobene vloge pri mojem delu," pravi. "Ko stojiš pred orkestrom, te zanima eno samo vprašanje: 'Funkcionira ali ne?' Od tega je odvisno dirigentovo življenje." Obenem pa se zaveda družbene realnosti: "Vem, da se je še vedno pomembno pogovarjati o teh stvareh. V popolnem svetu bi že prišli do točke, ko vprašanje spola sploh ne bi bilo več zanimivo."

Sorodna novica Tár

Bleščeča kariera
Sicer pa je berlinsko poglavje samo najnovejši poudarek v sijajni karierni poti, na katero je Joana Mallwitz stopila že z 19 leti. Leta 2014 je z imenovanjem v Erfurtu postala najmlajša generalna glasbena direktorica v Evropi; stara je bila 27 let. Potem je svojo sled pustila v številnih metropolah stare celine, tudi v Narodni operi v Amsterdamu, v dresdenski Semperoperi, v Kraljevi operni hiši Covent Garden v Londonu, v Bavarski državni operi, Frankfurtski operi, v Kraljevi danski operi in Norveški narodni operi. Kot ena najprominentnejših dirigentk svoje generacije se je dokončno utrdila leta 2020, ko je na Salzburškem festivalu dvignila prah s svojo mojstrsko izvedbo Mozartove Cosi fan tutte.

"Antiteza klasični figuri maestra"
Pri njenem pristopu k dirigiranju se mnogim zdi osvežujoče to, da išče stik in interakcijo z občinstvom, še posebej pri ciklu koncertov Expeditionskonzert. To so prireditve, na katerih skušajo dirigentka in orkester pred nastopom za občinstvo kontekstualizirati glasbo, ki jo nameravajo izvajati. Po oceni številnih kritikov tak pristop predstavlja svež veter v pogosto zatohlem svetu klasične glasbe.

V reviji Der Spiegel so jo opisali kot "antitezo zastareli podobi maestra", kakršno povezujemo denimo z 80-letnim Danielom Barenboimom in njegovim naslednikom, Christianom Thielemannom.