V mavzoleju jo bodo dokumentirali danes, poročajo tuje tiskovne agencije. Tam leži 80 ljudi iz sveta kulture, znanosti in politike, ki so najbolj zaznamovali francosko zgodovino.

Po smrti leta 1975 je bila Josephine Baker pokopana v Monaku, oblečena v francosko vojaško uniformo z medaljami, ki jih je prejela za svojo vlogo v okviru francoskega medvojnega odporništva. Postala bo šesta ženska, ki bo počaščena s pokopom v Panteonu, in bo tudi prva tamkaj pokopana oseba iz zabavne industrije, poroča ameriška tiskovna agencija (AP). Med drugim sta tam pokopani znanstvenica Marie Curie in filozofinja Simone Veil.

Pripadniki francoskih letalskih sil bodo danes v Panteon prinesli simbolično krsto v znak njene vloge v francoskih zračnih silah. Njeni posmrtni ostanki pa bodo ostali v Monaku, kjer je pokopana.

Zaslovela je s plesnimi rutinami v "banana krilu"
Rodila se je v revnem črnskem naselju v St. Louisu v Misuriju leta 1906. Pri 13 letih je opustila šolo in se tako kot mnogi temnopolti ameriški umetniki v tistem času preselila v Francijo, da bi se izognila rasni segregaciji. Leta 1925 je s skupino Črne ptice nastopila pred pariškim občinstvom. Hitro je zaslovela s plesnimi rutinami v "banana krilu" in navdušila občinstvo v pariškem gledališču Théâtre des Champs-Élysées in pozneje v Folies Bergereju. Francoska državljanka je postala po poroki z industrialcem Jeanom Lionom leta 1937.

Ob izbruhu druge svetovne vojne se je pridružila francoskemu odporniškemu gibanju proti nacistični Nemčiji in postala poročnica v pomožnem ženskem korpusu francoskih letalskih sil. Kot vohunka francoskega generala v izgnanstvu Charlesa de Gaulla je pridobivala informacije o načrtih italijanskega diktatorja Benita Mussolinija.

Prelomnica v njenem boju za rasno pravičnost
Vendar ji slava ni preprečila, da se ne bi soočila z diskriminacijo v ZDA, kjer se je rodila. Segregacijski zakoni v južnih ameriških zveznih državah so Afroameričanom preprečili dostop do plaž, restavracij in drugih javnih prizorišč, razen če so tam delali.

Sorodna novica Josephine Baker bo prva temnopolta ženska, pokopana v pariškem Panteonu

Decembra 1950 prejela telegram iz Copa Cityja, razkošnega nočnega kluba v Miami Beachu, v katerem so jo povabili na serijo koncertov. Prav zaradi segregacije v ZDA je temnopolta pevka zavrnila nastop na prizorišču, kjer Afroameričani niso bili sprejeti. Ta odločitev je po pisanju francoske tiskovnega agencije AFP postala prelomnica v njenem boju za rasno pravičnost.

"Ne morem delati tam, kamor moji ljudje ne morejo iti"
Leta 1948 so številni newyorški hoteli zavrnili gostovanje z njenim belopoltim možem, Francozom Jojem Bouillonom. Ko je zavrnila ponudbo Copa Cityja, je ni mogel prepričati niti menedžer kluba Ned Schuyler.

"Ne morem delati tam, kamor moji ljudje ne morejo iti," je, kot je v članku zapisala zgodovinarka državljanskih pravic v Združenih državah Mary Dudziak, dejala menedžerju: "To je tako preprosto." Zaradi njene odločnosti je Schuyler nato podpisal dokument, ki je zagotavljal vstop vsem, ne glede na barvo kože.

V Copa Cityju je Josephine Baker nastopila januarja 1951 in občinstvu povedala, da gre za njen prvi nastop v domovini po 26 letih. Po navedbah zgodovinarke je dodala: "Prejšnji časi niso šteli. Zdaj je drugače. Vesela sem, da sem tukaj in da lahko nastopam v tem mestu v teh okoliščinah, ko so lahko tukaj moji ljudje, da me vidijo."

Njeni koncerti v Copa Cityju so bili uspešni. Dobila je pohvale v medijih in se je še istega leta lotila nove turneje po ZDA ter od vsakega gostitelja zahtevala odpravo segregacije.

Na odre se je vrnila leta 1972
Kot aktivistka za državljanske pravice je bila udeleženka pohoda na Washington, v okviru katerega je imel 28. avgusta 1963 Martin Luther King mlajši zgodovinski govor "Imam sanje".

Po treh neuspešnih zakonih se je s svojimi dvanajstimi posvojenimi sirotami umaknila v južno Francijo. Ko je zanje porabila ves denar, so jo postavili na cesto. Na odre se je vrnila šele leta 1972. Umrla je 12. aprila 1975 v starosti 68 let, le nekaj dni za tem, ko je s kabaretsko uspešnico proslavila pol stoletja odrskega delovanja.