A tudi če vam je katera oddaja ušla, radijski sprejemnik vendarle ni več edini medij za poslušanje: le nekaj klikov, pa ste pri njej.

Ob 200. obletnici rojstva enega največjih ruskih mojstrov poezije
"Drzno lahko rečemo, da človek, ki se spozna na poezijo in z veseljem odpira svoje srce za njene občutke, pri nobenem ruskem pisatelju za Puškinom ne bo dobil toliko pesniškega užitka, kolikor mu ga bo dal gospod Fet. To ne pomeni, da primerjamo gospoda Feta s Puškinom; vendar pa nesporno ugotavljamo, da je gospod Fet na svojem pesniškem področju prav tak gospod kakor Puškin na svojem, še širšem in še bolj mnogostranskem." To je povedal Nikolaj Nekrasov o enem največjih ruskih mojstrov verza. Literarni večer o njem je pripravil Drago Bajt in poleg svojih vključil še prevode Toneta Pavčka in Slavka Justinka, pesmi je interpretiral Branko Jorda, spremno besedo sta brala Lidija Hartman in Aleksander Golja. Režija: Alen Jelen Afanasij Fet.

"Kako narediti takšno tehtnico, da bi stehtala kratko življenje?"

Ruski književnik Ilja Grigorjevič Erenburg, rojen leta 1891 v litovsko-judovski družini v Kijevu, je poleg poezije, ki se ji je posvečal vse življenje, napisal več romanov in knjig kratke proze ter spominskih besedil. Po letu 1931 je pisal prosovjetsko literaturo, v dvajsetih letih pa je objavil tudi več knjig kratke proze. Med njimi je zanimiva zbirka Trinajst pip, v njej pa zgodba Pierre Dubois in Peter Debau. Kot za druge zgodbe v knjigi je tudi zanjo značilno razmišljanje o nepopolnem svetu, v katerem vsak posameznik išče svojo življenjsko resnico, ljubezen in smrt. Zgodbo je prevedel Drago Bajt.

"Človek bolje razmišlja, če je na plači."

Velikan ameriške književnosti Francis Scott Fitzgerald je pred smrtjo intenzivno pisal knjigo kratkih humoresk o Patu Hobbyju, pozabljenem hollywoodskem scenaristu iz časov nemega filma. V liku, ki je večinoma brez denarja in ki rad popiva, je tudi veliko Fitzgeraldovega samoposmeha, humorja in nostalgije. Potem ko ste 24. januarja že slišali njegovi zgodbici Na sledi Patu Hobbyju in Oldtajmerja, bosta 31. januarja na vrsti še Zavrite vodo – veliko vode in Mož, ki je v napoto. Vse štiri je prevedel Matej Juh. Francis Scott Fitzgerald: Dogodivščine Pata Hobbyja.

"Toliko je načinov, da napišeš zgodbo o Trstu in opišeš njegovo vsakdanjost: jaz sem to storil z njegovimi prikaznimi."

Dušan Jelinčič v Tržaških prikaznih vabi poslušalca na adrenalinski literarni sprehod po znanih in manj znanih kotičkih mesta, vse od Velikega trga, pomola Audace, po Terezijanski četrti, pa do predmestja Svetega Ivana, prek griča Svetega Justa, Svetega Jakoba in Svetega Vida … To so le nekateri mestni predeli, kjer pisatelj obuja dogodke in spomine na ljudi, ki so Trstu pritisnili poseben pečat. Niz petnajstih oddaj je nastal v produkciji RAI – Radio Trst A, režirala jih je Susana Bandi, interpretira pa jih Danijel Malalan.

Pozabljeni svet Bukovine v obdobju med svetovnima vojnama
Gregor von Rezzori, rojen leta 1914 v avstro-ogrski Bukovini, je bil nemško pišoči avtor sicilijanskih korenin in kozmopolit. V Spominih antisemita s prepletanjem spominske in fiktivne proze preizkuša našo zaznavo – v kolikšni meri so spomini resničnost in ne že fikcija? Kot namiguje kontroverzni naslov, zapisi iz osebne perspektive kažejo splošno družbeno ozračje, ko so se na najrazličnejših ravneh vse bolj zgoščali vsakovrstni predsodki, zlasti do judovskega sveta. S tem se pred nami počasi izrisuje človek z vrlinami in napakami, ki se nam hkrati priljubi in upre. Besedilo je prevedla Ana Jasmina Oseban.

"Tako majhen, majhen je svet."

Marija Kmet, učiteljica, pisateljica, prevajalka in novinarka, se je rodila 31. januarja pred sto tridesetimi leti v Šentlovrencu na Dolenjskem, umrla je 1. novembra leta 1974 v Ljubljani. Njena življenjska pot je bila bridka, kar je mogoče razbrati tudi iz njenih proznih del. Literarni portret o tej, danes manj znani ustvarjalki, je leto po umetničini smrti pripravila Rapa Šuklje, v njem pa nastopajo izjemna dramska igralka Duša Počkaj, poleg nje pa še Mojca Ribič, Marijana Brecelj in Alja Tkačev.

Prevajalki, pesnici in publicistki v spomin

V 95. letu starosti se je poslovila Jolka Milič, neutrudna posredovalka med slovensko, italijansko in drugimi književnostmi. Za svoje delo je prejela več stanovskih nagrad, med drugim Lavrinovo nagrado za življenjsko delo in nagrado mira. Predvsem se je uveljavila kot prevajalka italijanske, španske in francoske poezije v slovenščino, v italijanščino pa je med drugim prevedla dela Kosovela, Kocbeka, Kosmača, Zlobca, Minattija in Šalamuna. Literarni večer, ki ga je leta 2001 pripravil Marko Golja, jo prikazuje predvsem kot pesnico in kritično premišljevalko. Avtoričina besedila sta interpretirala Majda Grbac in Jernej Kuntner, vezno besedilo je bral Igor Velše, režija Elza Rituper.