V Kino Šiška v ponedeljek ob 20.00 prihaja Robben Ford, ki spada med najbolj priznane električne kitariste sodobnega glasbenega sveta. Štirikratni nominiranec za nagrado grammy je igral z vrsto priznanih glasbenikov svetovnega formata, kot so Joni Mitchell, Jimmy Witherspoon, Miles Davis, George Harrison, Phil Lesh, Bonnie Raitt, Claus Ogerman, Michael McDonald in mnogi drugi. Ford bo na odru šišenske Katedrale nastopil v družbi basista Travisa Carltona in bobnarja Tossa Panosa.

Kitaro v roke prijel pri 13 letih
Ford se je rodil v glasbeni družini kot tretji od štirih sinov, z desetimi leti je začel igrati saksofon, pri katerem je vztrajal do zgodnjih dvajsetih. Kitaro je prijel v roke pri trinajstih, potem ko je slišal kitarista Michaela Bloomfielda in Elvina Bishopa iz zasedbe The Paul Butterfield Blues Band. V poznih šestdesetih je Ford krožil po avditorijih Filmore in Winterland v San Franciscu in budno spremljal nastope Jimija Hendrixa, Erica Claptona, Cream, Led Zeppelin, Alberta Kinga, B.B. Kinga in vseh začetnikov bluza: "Za električno kitaro je bilo to čudovito obdobje," se spominja Ford.

O svojem zanimanju za džez pa pravi: "Najprej sem se zaljubil v zvoke, ki so jih iz saksofona izvabljali Paul Desmond in The Dave Brubeck Quartet, nato sem spoznal nepogrešljive Ornettea Colemana, Archieja Sheppa, Yusefa Lateefa, Rolanda Kirka, Johna Coltrana, Waynea Shorterja in seveda Milesa Davisa." Ti glasbeniki so močno vplivali na razvoj Fordovega igranja, kar se kaže v zanj značilnem slogu mešanice džeza in bluza, ki ga definira kot kitarista ter ga umešča v široko paleto različnih zasedb. Z bratoma Markom (ustna harmonika) in Patrikom (bobni) so ustanovili The Charles Ford Blues Band (imenovan po njihovem očetu), kjer je bil Robben zadolžen za saksofon in kitaro. Trio je snemal pri založbi Arhoolie, pozneje sta se Robben in Patrik pridružila bluzharmonikarju Charlieju Musselwhitu na turneji po ZDA pod okriljem iste založbe.

Igral z Joni Mitchell in Milesom Davisom
Ford je z legendarnim pevcem bluza Jimmyjem Witherspoonom v Los Angelesu sestavil svoj prvi kvartet. Na kratki turneji po ZDA ga je opazil Tom Scott, član zasedbe The L.A. Express, ki se je odpravljala na promocijsko turnejo z Joni Mitchell za njen album Court and Spark. Povabili so ga na turnejo z Joni Mitchell in The L.A. Express, z njimi pa je sodeloval tudi na snemanju dveh albumov. "To dveletno sodelovanje z Joni je bilo takrat za moj glasbeni razvoj temeljnega pomena. Joni je bila čudovita in dostopna, od članov zasedbe The L. A. Express sem se ogromno naučil, postali smo tudi dobri prijatelji. Vzdušje je bilo res izvrstno."

Ford je sprejel povabilo nekdanjega Beatlea Georga Harrisona na turnejo Dark Horse po ZDA in Kanadi, tako je uspešno nadgrajeval svoj profil vsestranskega kitarista. Leta 1977 je na pobudo Electra Records in v sodelovanju z zasedbo, ki je pozneje slišala na ime The Yellowjackets, posnel svoj prvi solo album The Inside Story. V zgodnjih 80. je založba Elektra zaprla svoja vrata, Ford se je preselil v San Francisco in kmalu za tem začel snemati z Michaelom McDonaldom, odšel z njim na turnejo in si tako zagotovil pogodbo pri založbi Warner Brothers Records. Takrat je spoznal tudi svojo bodočo ženo, igralko, Anne Kerry. Skupaj sta se preselila v New York, kjer ga je k sodelovanju povabil sam Miles Davis.

"Producent Tommy Lipuma je Milesu predvajal moje posnetke z The Yellowjackets, tri dni kasneje me je Miles osebno povabil v svojo zasedbo. Šokantno!" Ford je moral po šestih mesecih prekiniti sodelovanje zaradi pogodbenih obveznosti z založbo Warner Brothers, vendar mu je Miles zagotovil, da se lahko na svojo željo vedno vrne nazaj v njegov ansambel.

Predstavlja četrti soloalbum
Leta 1988 je pri isti založbi izšel album Talk to Your Daughter, ki mu je prislužil nominacijo za prvega grammyja (najboljši sodobni bluzovski album leta). Nastopil je v televizijski glasbeni oddaji Davida Sandborna Nite Music, kjer je Sandborn vsakič gostil pisano druščino glasbenikov, leta 1990 pa sta združila moči tudi na krajši turneji. Podpisal je pogodbo z založbo Stretch/GRP records, kjer je našel svoje ustvarjalno zatočišče in posnel tri albume s svojo zasedbo The Blue Line (Tom Brechtlein za bobni in Roscoe Beck z baskitaro). Po osmih letih plodnega sodelovanja se je Ford odločil in sam posnel še dva soloalbuma za založbo, ki se je v tistem času preimenovala v Stretch/Blue Thumb, Tiger Walk (inštrumentalni posnetek iz New Yorka z ritemsko sekcijo Keitha Richardsa) in Supernatural, njegovo najboljše delo kot pisec skladb do takrat.

Pri največji samostojni zasebni založbi Concord Records je izdal tri albume: leta 2002 Blue Moon in 2003 Keep on Runnin, album pod vplivom bluza 60. let in ritmov R'n'B-ja, ob katerih je sam odraščal. Tretji album, izdan pri tej založbi, je naslovljen Truth. "Menim, da je to najboljši soloizdelek moje dozdajšnje glasbene poti, kot skladatelj, tekstopisec in kitarist segam in ustvarjam po novih, višje zastavljenih konceptih. Truth predstavlja to, kar je bluz današnjega časa, nekatere skladbe so družbenopolitične, opremljene z dobro mero iskrenega humorja, satire in cinizma ter vedno z močno, izvirno in osvežilno glasbeno interpretacijo."

Četrti album, izdan letos avgusta pri založbi Concord, z naslovom Soul on Ten' (The Independent, SF) je prvi v živo posnet album po dobrem desetletju zatišja. Ford izniči vsak dvom o njegovih izjemnih kitarskih sposobnostih in si pošteno razgiba prste na svojem šeststrunskem glasbilu. V zasedbi sta še Neal Evans na B-3-orglah in Travis Carlton (sin Larryja Carltona) z baskitaro. Postrežejo z obilno in krepko mešanico soula, bluza, džeza in rocka, ki jo narekuje Robben kot suvereni "bluesman’’ s čistim in zvenečim vokalom ter ustvarja vznemirljivo naravno energijo, ki daje prostor navdihu.