"Ko sem dopolnila 18 let in sem morala dobiti oseben dokument, so mi napisali trdi č. Verjamem, da ni bilo nobenega slabega namena za tem. Takrat preprosto ljudje niso temu pripisovali nobene pomembnosti in zelo malo nas je bilo takih, kot sem jaz, ki smo to imeli za del identitete. Jaz sem lepo rekla na občini, če se jaz pišem po očetu – oče se piše z mehkim ć – potem je to moj priimek. So bili presenečeni, verjamem pa – naj še enkrat poudarim – da tu ni bilo nobenih slabih namenov," je v oddaji NaGlas! o identiteti razmišljala pesnica, prevajalka in pevka Klarisa Jovanović.

Klarisa Jovanović je po izobrazbi profesorica francoščine in primerjalne književnosti. Prevaja predvsem iz novogrščine, pa tudi iz srbščine in hrvaščine, makedonščine, italijanščine ter francoščine. Piše in objavlja predvsem poezijo in kratko prozo. Leta 2007 je izdala pesnitev ZGIBAN PREK MURE (Lepa beseda), ki je bila leta 2008 nominirana za najboljši prvenec, leta 2013 pa je pri založbi Pivec izšla njena druga pesniška zbirka KIMONO, NA OTIP. Na objavo čaka njena tretja knjiga poezije, IZGNANA.
Je tudi izvrstna glasbenica, ki še posebej izstopa pri interpretaciji uglasbene poezije in reinterpretaciji ljudskih pesmi. Je avtorica številnih glasbenih in gledališko-glasbenih projektov komornega tipa; med njimi jih je nekaj tudi za otroke. V oddaji NaGlas! je razmišljala o svoji mešani identiteti.

V tretji pesniški zbirki Izgnana se ukvarjate z razdvojenostjo ljudi, rojenih v večnarodnostnih družinah. Kako ste bili razdvojeni vi?
Najprej popravek: glede tretjega besedila, ki še ni objavljeno, je pa napisano: seveda govorim o stiskah, mukah in zagatah ljudi, ki smo dvonacionalni, dvokulturni, ampak na zelo pesniški način. Če bi želela to napisati na način, kot ste vi rekli, bi napisala esej. Glede razdvojenosti pa gotovo to obstaja in gotovo to prinese dobre in slabe plati.
Oče vas je zgodaj učil cirilice, ste z njim govorili srbsko?
Da, srbsko, črnogorsko. Oče je s svojimi najbližjimi - strici, tetami, brati, sestrami - govoril črnogorsko ijekavico. Z mano so pa vsi malček radi prehajali na ekavico, ker so bili rojeni na Kosovu, hodili v srbske šole in se jim je zdelo, da je srbščina tisto uradno in ta pravo, črnogorščina, domača ijekavica pa za domačo rabo.
Ohranili ste tudi priimek Jovanović z mehkim ć, čeprav so vas v izolski občini že v 70. letih hoteli prevesti v trd č…
Nič dramatičnega, ampak ko sem dopolnila 18 let in sem morala dobiti oseben dokument, so mi napisali trdi č, vendar verjamem, da ni bilo nobenega slabega namena za tem. Takrat preprosto ljudje niso temu pripisovali nobene pomembnosti in zelo malo nas je bilo takih kot sem jaz, ki smo to imeli za del identitete. Jaz sem lepo rekla na občini, da če se jaz pišem po očetu – oče se piše z mehkim ć – potem je to moj priimek. So bili presenečeni, verjamem pa – naj še enkrat poudarim – da tu ni bilo nobenih slabih

namenov. Preprosto v tistih časih - šestdesetih, sedemdesetih letih - temu tako rekoč nihče ni pripisoval posebnega pomena.

Zakaj vam je ohranjanje identitete pomembno?
Na to vprašanje težko odgovorim, ker so vzgibi zelo iracionalni. Pri meni se je zgodilo, da čutim obe identiteti, po materi in očetu, zelo močno. Kaj je na to vplivalo, bi morala opraviti psihoanalizo sama s sabo, je pa res, da se od zgodnjega otroštvo tega zelo dobro zavedam. Tudi stiki z očetovimi (sorodniki) so bili zelo intenzivni, mogoče je tudi to vplivalo na moje občutenje, ampak najsi bo tako ali drugače, čutim, da imam dva jezika, dve domovini, dve zaledji.

Ali ste imeli zaradi tega neprijetnosti, ste ostali brez kakšnega projekta?
Ne da bi vedela. Je pa res, da tu in tam prileti in je priletelo okrog vogala, sem zaznala tu in tam kaj neprijetnega ali neprijaznega, ampak življenje je preveč zanimivo in prekratko, da bi se s tem ukvarjala.
Omenili ste, da so vas sprejemali tudi ljudje, ki imajo veliko povedati proti mehkemu ć-ju …
Ja, to je dokaz, jaz sem se družila z vsemi mogočimi ljudmi, vmes je bilo tudi nekaj nacionalistov. Nekdo je enkrat ravno zelo bentil proti južnjakom, in sem mu povedala, da je moj oče je Črnogorec, jaz imam priimek s črnogorskim mehkim ć, pa je rekel: Ja, ja, ampak ti si v redu. Isto se je mojemu očetu dogajalo, kar pomeni, da gre v bistvu za predsodek in da ljudje večkrat slabo govorijo o neki skupnosti ali entiteti, ker imajo slabe izkušnje.
Poznate tudi veliko mešanih družin, v kateri so bili očetje oficirji JLA iz nekdanjih republik, poročeni pa so bili s Slovenkami. Katere značilnosti teh družin ste še opazili?
Tam, kjer sem hodila v osnovno šolo – ker smo se selili – sem bila vedno edina v razredu iz oficirske družine. Več sem jih spoznala, ko sem študirala v Ljubljani in me je pravzaprav po malem presenetilo, da se je večini to zdelo povsem nepomembno. Pri nekaterih sem zvedela dokaj pozno. Stikov z očetovimi sorodniki tako rekoč ni bilo ali pa so bili zelo šibki. Opazila sem tudi to, da večina teh ljudi ni govorila srbsko, zato ker so največkrat nosilke te kulture matere. Pri nas je bilo drugače, ne vem, kako to, se je prijelo, jaz se nisem nikoli upirala, se mi je zdelo fajn. Tukaj je seveda velika razlika med nami, ki smo se rodili v nekdanji Jugoslaviji, in med tistimi, ki so prišli po razpadu – ti so bili nacionalno veliko bolj zavedni, ker so bili tudi pregnani iz svojih domov zaradi tega.

Zanimivo je tudi, da so moški – očetje iz teh družin sprejeli Slovenijo in slovenščino, da pa so bili marginalizirani od Slovencev …
Večini teh oficirjev se je zdelo, da je Slovenija raj na zemlji, med vsemi jugoslovanskimi republikami najbolj razvita, najbolj čista, najlepša, naj naj naj. Je bilo pa seveda moteče, da so prej številni Slovenci zviška gledali nanje in temu primerno so se ti ljudje – še malo vojaščine zraven – agresivno odzivali. En majhen odstotek pa je – govorimo znotraj družine – sprejel Slovenijo tako zelo za svojo novo domovino, da so prejšnjo kar prečrtali, postali pridkani, govorili slovensko - sicer po navadi z majhnim naglasom - tako da si moral prav vrtati vanje, da si ugotovil, od kod so. Navadno sta bili ti dve skrajnosti.
Ali je okoliščina, da izhajate iz dvojezične družine, vplivala na vaš poklic, vi ste prevajalka. Prevajate iz grščine, makedonščine, italijanščine, francoščine, srbščine, hrvaščine ...
Gotovo sem imela neko dobro osnovo. Bi pa težko rekla, če je to vplivalo na moj izbor, ker nekateri ljudje so odlični prevajalci, pa niso iz dvonacionalnih družin. Spet imamo opravka z nešteto iracionalnimi vzgibi, ki nas peljejo in usmerjajo, tako da bi težko rekla.

Ali posluh za glasbo hkrati pomeni imeti tudi posluh za tuje jezike?
Ni nujno. Nekateri odlični pevci zelo slabo izgovarjajo besedilo, ki ga pojejo. Tako da to sploh ni nujno, čeprav ljudje to zelo radi povezujejo - čeprav ima vsak jezik svojo zvočnost, svojo muziko.